Andeško-Meranski

Rodbina je dobila ime po gradu (kasneje samostanu) Andechs ob jezeru Ammersee, jugozahodno od Münchna. Začetki rodbine so zaviti v poznosrednjeveške legende o nastanku nekaterih bavarskih samostanov, prvi člani rodbine so dokazani v virih od začetka 11. stoletja (Friderik I. 1003 v listini kralja Henrika II.).

Jedro obsežne prvotne posesti je ležalo na Bavarskem, med zgornjima tokoma rek Lech in Isar, kjer so že v 11. stoletju razpolagali z grofovskimi pravicami v grofijah Dießen (kasneje imenovana Andechs) in Wolfratshausen. Za zaokrožitev bavarskih posesti je bila odločilna druga polovica 11. stoletja, čas grofa Otona II. (umrl 1122), ko so pridobili tudi odvetništva nad pomembnimi samostani Tegernsee, Benediktbeuern in kasneje Dießen (andeška ustanovitev okrog 1132). Drugo težišče posesti se je razvilo na Tirolskem s središčem v gradu Amras (pri Innsbrucku), zlasti v času investiturnega boja, ko je bil Oton II. zvest privrženec cesarja Henrika IV. (konec 11. stoletja začasna pridobitev grofij Inntal in Pustertal v fevd od briksenskega škofa). Tretje središče so v drugi polovici 11. stoletja oblikovali ob zgornji Majni na Frankovskem, kjer so z ženitvijo pridobili del posesti grofov iz Schweinfurta ter kasneje še grofov iz Giecha (Plassenburg/Kulmbach, Bayreuth, Giech, Scheßlitz, Lichtenfels).

Velik vzpon je rodbina dosegla v času Bertolda II. (umrl 1151), ki je prvi posegel v vzhodnoalpski prostor in na današnje slovensko ozemlje. Poročen je bil z Zofijo Weimar-Orlamündsko, hčerjo istrskega mejnega grofa Popona II. in eno od dveh dedinj obsežnih posesti na Gorenjskem, Primorskem in Koroškem (drugi del je pripadel bavarskim grofom Bogenskim). Najpomembnejše je bilo sklenjeno gospostvo na Gorenjskem med Karavankami, Tržiško Bistrico, Savo ter Trojanami in Motnikom na vzhodu, s središčem v Kamniku, po katerem se je Bertold že med 1143–47 imenoval comes de Stain. S tem so se Andeški trdno vsidrali na Kranjskem in postali eden najmočnejših dejavnikov pri oblikovanju deželnega gospostva. Drugi posestni sklop je ležal na prometno pomembnem ozemlju med Kranjsko, Furlanijo in Istro s središčema v Vipavi in Postojni in segal daleč na jug do Ilirske Bistrice (morda celo do obale Kvarnerja).

Bertold III. (umrl 1188) je uspešno združil in povečal rodbinsko posest na Frankovskem, Bavarskem in Tirolskem ter kot zvest privrženec cesarja Friderika I. Barbarose dvignil dinastijo med državne kneze (več kot štiridesetkrat omenjen kot priča v cesarskih listinah). Po pogodbi z bamberškim škofom 1149 je pridobil del posesti grofov iz Giecha na Frankovskem, 1158 posesti wolfratshausenske veje Andeških na Bavarskem (grofija Wolfratshausen) in istega leta velik del dediščine sorodnih grofov Formbach-Pittenskih (grofije Neuburg, Schärding, Windberg ob spodnjem Innu in Donavi). Najpomembnejša je bila širitev na Tirolskem, kjer je od brata Otona, briksenskega škofa (1165–70), prejel v fevd odvetništvo nad škofijo Briksen in samostanom Neustift ter grofovske pravice v dolini Inna in v Pustertalu, 1182 pa še odvetništva nad Innichenom in tamkajšnjo posestjo Freisinga (vse to Andeški obdržijo do izumrtja 1248). S tem se je andeško gospostvo na Tirolskem bistveno zaokrožilo in utrdilo ter bilo na dobri poti, da se razvije v novo južnonemško kneževino. Središče dominija je bilo v Innsbrucku, kamor je Bertold III. 1180 preselil obstoječo meščansko naselbino in jo ustanovil na novi lokaciji (1209 prvič imenovana mesto – civitas, 1239 pisna potrditev mestnih pravic).

Tesno sodelovanje s cesarjem Friderikom Barbaroso je Bertoldu III. 1173, po smrti Engelberta III. Spanheima, prineslo naslov mejnega grofa Istre in s tem dvig med državne kneze. Ugled Andeških kot ene vodilnih dinastij v državi se je še povečal leta 1180, ko je cesar njegovega sina Bertolda IV. (umrl 1204) povzdignil v vojvodo Meranskega. Ime Meranija je najverjetneje izhajalo iz »pokrajine ob morju« (severne obale Kvarnerja s kasnejšim središčem na Reki), obmejnega ozemlja cesarstva proti Hrvaški (Bertold občasno imenovan dux Dalmatiae oz. dux Dalmatiae Croacieque). Vendar je šlo najverjetneje za naslovno vojvodino, brez natančneje opredeljenega teritorija, saj Andeški niso imeli izpričanih posesti ne v Istri ne ob Kvarnerju. Mejnogrofovski oz. vojvodski naziv je prinesel knežji status vsem andeškim gospostvom v državi, ki so dobila položaj dukata (ducatus Meraniae), naj so ležala na Frankovskem, Švabskem, Bavarskem, Tirolskem ali Kranjskem. Podelitev istrskega in meranskega naslova je povezovati z vlogo Andeških kot trdnih eksponentov cesarjeve politike na jugovzhodu države, kar jasno odražajo njihove poročne povezave v zadnji četrtini 12. stoletja, segajoče med visoko ogrsko plemstvo oz. na ogrski dvor ter na srbski dvor Štefana Nemanje. V ta kontekst je sodila okrog 1173 tudi pridobitev strateško pomembnega gospostva Slovenj Gradec na prehodu s Koroške v Posavinje (do 1147 v posesti koroških Spanheimov, 1147–73 štajerskih mejnih grofov Otokarjev). Konec 12. stoletja so imeli Andeški v slovenskem prostoru glavni središči v Kamniku in Slovenj Gradcu (domnevno tudi Kranju), kjer so razvijali meščanske naselbine, imeli kovnice denarja in se neredko zadrževali. Na Kranjskem je v njihovo klientelo sodilo več kot 20 ministerialnih rodbin (1197 pogodba Bertolda IV. s krškim škofom glede medsebojnega poročanja krških in andeških ministerialov, ki jih je imel vojvoda na Koroškem, Slovenjgraškem in »po celem Kranjskem« – per totam Karniolam).

Člani rodbine so v 12. stoletju zasedali tudi ugledne cerkvene položaje v državi in bili pomembna opora vladarjem Konradu III. in Frideriku I. Barbarosi: Henrik I. (umrl 1155) je bil škof v Regensburgu (1132–55), Oton VI. (umrl 1196) škof v Briksnu (okrog 1165–70) in kasneje v Bambergu (1177–96). Vzporedno s svojim družbenim vzponom so Andeški sklepali rodbinske povezave z vodilnim nemškim plemstvom in vladarskimi hišami. Bertold III. je bil poročen z Liutgardo, hčerko danskega kralja Svenda III., višek ugleda pa je dosegel Bertold IV., ki je poročil hčer Agnes (umrla 1201) s francoskim kraljem Filipom II., hčer Gertrudo (umrla 1213) z ogrskim kraljem Andrejem II., sina Otona VII. z Beatriko Burgundsko (vnukinjo Friderika Barbarose), hčer Hedviko (umrla 1243, 1267 kanonizirana) s šlezijskim vojvodo Henrikom I., dva sinova pa sta naredila bleščeči cerkveni karieri: Ekbert (umrl 1237) je bil bamberški škof (1203–37), Bertold V. pa nadškof Kaloče na Ogrskem (1206–18) in eden najuglednejših oglejskih patriarhov (1218–51). Prominentno vlogo so Andeški imeli tudi na vojaškem področju. Redno so se zadrževali v bližini cesarja Friderika Barbarose na njegovih italijanskih pohodih (1154–55, 1158–61, 1175) in se udeležili treh križarskih vojn: druge (1147–49), tretje (1189–91) in pete (1217–18). Bertold IV. je bil eden glavnih vojskovodij na tretji križarski vojni, vodil je enega od štirih oddelkov cesarske vojske, se odlikoval v spopadih in diplomaciji na Balkanu in v Mali Aziji ter sodeloval pri obleganju Akkona v Palestini 1190–91. Konec 12. stoletja je ugled Andeških dosegel višek. Sodelovanje pri vrsti odločilnih političnih dogodkov v cesarstvu dokazuje, da so sodili med peščico najvplivnejših državnih knezov.

Po smrti Bertolda IV. 1204 sta si posesti razdelila sinova: Oton VII. (umrl 1234) je dobil meranski vojvodski naziv in posesti na Frankovskem in Švabskem, Henrik IV. naslov mejnega grofa Istre in vse posesti južno od Donave (na Bavarskem, Tirolskem, Koroškem in Kranjskem). V času nemškega dvovladja 1197–1208 so bili Andeški zvesti pristaši staufovske stranke kralja Filipa Švabskega, kar je 1208 pripeljalo do poroke Otona VII. z Beatriko, kraljevo nečakinjo, ki mu je kot dedinja palatinske grofije Burgundije (Franche-Comté, središče Besançon) prinesla pomembno povečanje posesti še v mejnem območju med cesarstvom in francoskim kraljestvom. Na poročnem slavju 21. junija 1208 v Bambergu pa je prišlo do umora kralja Filipa, kar je za Andeške pomenilo politično katastrofo. Sodelovanja pri umoru sta bila osumljena tudi škof Ekbert in Henrik IV. Za novega vladarja priznani Oton IV. Welf je novembra 1208 nad njima razglasil državni preklic, odvzeti so jima bili vsi državni fevdi, posesti, časti in pravice. Večine posesti Henrika IV. na Bavarskem in delno na Tirolskem se je polastil bavarski vojvoda Ludvik Wittelsbach, naslov mejnega grofa Istre pa je bil januarja 1209 podeljen oglejskemu patriarhu Wolfgerju. Ekbert in Henrik sta se začasno umaknila na Ogrsko k svaku, kralju Andreju II. (Ekbert je bil oproščen krivde leta 1211 in vpeljan nazaj v bamberško škofijo).

Henrik IV. (umrl 1228) je po 1209 prenesel težišče svojega delovanja in bivanja v slovenski prostor, kjer je ohranil edine preostale posesti. Zadrževal se je na rezidencah v Kamniku in Slovenj Gradcu, kjer je koval tudi svoje novce. Kljub odvzemu mejnogrofovske časti se je še dalje tituliral kot istrski mejni grof (marchio Istriae). Poroka z Zofijo Višnjegorsko mu je okrog 1209, po smrti njenega očeta, grofa Alberta Višnjegorskega, prinesla obsežen posestni sklop v Marki (na Dolenjskem) od Višnje Gore in Save do hrvaške meje (vključno z okrog 1200 osvojeno Belo krajino, prvotno delom Slavonije). Pridobljena posest z okoli desetimi gradovi in približno toliko rodovi ministerialov je bistveno okrepila položaj Andeških na Kranjskem, ki se je zaokrožil še s freisinškim fevdom Gutenwerd (Otok pri Dobravi ob Krki) ter krškim fevdom Lebek (pri Vačah). Zaključen teritorij od Karavank do državne meje s prometno in strateško važnimi gospostvi na prehodu v Furlanijo (Postojna, Vipava) in na Koroško (posest na severni strani Ljubelja z gradom Wildenberg) je Henriku utrdil položaj najmočnejšega dinasta na Kranjskem z dobrimi izgledi za oblikovanje deželnega gospostva. Njegov najmočnejši konkurent je bil koroški vojvoda Bernard Spanheim z ljubljanskim gospostvom. Že okrog 1220 je prišlo do spora, domnevno tudi zaradi prisilne usmeritve trgovskega prometa skozi Tuhinjsko dolino in andeški Kamnik, kar je škodilo spanheimski Ljubljani. Pomiritev s posredovanjem avstrijskega vojvode Leopolda VI. je v pesnitvi Frauendienst v fiktivni obliki orisal minesenger Ulrik Liechtensteinski (prikaz viteškega turnirja v Brežah 1224). Interesom Spanheimov sta stala nasproti tudi Henrikova brata, škof Ekbert z velikim bamberškim gospostvom na Koroškem (središče v Beljaku) in oglejski patriarh Bertold v Furlaniji in na Kranjskem. Bernard Spanheimski je skušal pridobiti vpliv v Beljaku oz. ga onemogočiti s konkurenčno ustanovitvijo urbane naselbine in mostu čez Dravo v Wernbergu (pomiritev s posredovanjem avstrijskega vojvode, dosežena v Gradcu 1227). V ozadju sporov je bil boj za primat na Kranjskem in Koroškem med Andeškimi in Spanheimi.

Henrik IV. je na dvoru dosegel rehabilitacijo do leta leta 1220, ko se je z bratom Bertoldom V., oglejskim patriarhom, v Rimu udeležil kronanja kralja Friderika II. za cesarja. Ob tej priložnosti je vladar patriarhu ponovno potrdil mejnogrofovske pravice oglejske Cerkve v Istri in na Kranjskem. Kljub temu se ta za časa Henrikovega življenja ni vtikal v kranjske zadeve in Henrik je ostal najmočnejši dinast v deželi. Ostal mu je tudi knežji naslov mejnega grofa, kot so ga titulirali v cesarskih listinah (marchio de Andehs). V letih po 1220 je navezal tesne vezi z avstrijskim in štajerskim vojvodo Leopoldom VI. in se večkrat nahajal na njegovem dvoru na Dunaju in v Gradcu. Prisoten je bil 1225 ob Leopoldovi sklenitvi mejnega sporazuma z ogrskim kraljem Andrejem II. v Gradcu in ga nato spremljal v San Germano v južni Italiji na pogajanja med papežem in cesarjem. V kartuziji Jurklošter (Leopoldovi ustanovi) je 1227 prisostvoval slavnostni posvetitvi nove samostanske cerkve sv. Mavricija pod vodstvom brata, bamberškega škofa Ekberta (sv. Mavricij je bil zavetnik Andeških). Povezava z Babenberžani je temeljila zlasti na zavezništvu proti bavarskemu vojvodi Ludviku Wittelsbachu. Nasprotje med Andeškimi in Wittelsbachi je bilo poravnano najkasneje do leta 1228, ko je Henrik dobil nazaj pretežni del nekdanjih bavarskih in tirolskih gospostev. Z bogatimi posestmi, a brez političnega vpliva, se je v zadnjem desetletju predal lagodnejšemu knežjemu življenju in se ukvarjal tudi z dvornim pesništvom (dela niso ohranjena). Njegov oproda je bil v mladosti pesnik Ulrik Liechtensteinski, ki ga je v pesnitvi Frauendienst slavil kot svojega učitelja. Henrik IV. je umrl 18. julija 1228 v Slovenj Gradcu, pokopan je najverjetneje v samostanu Stična.

Za Henrikovo dediščino sta se potegovala brata, meranski vojvoda Oton VII., ki je prevzel naslov mejnega grofa Istre, in patriarh Bertold (nominalni kranjski mejni grof), ki sta se od jeseni 1228 do pomladi 1229 zadrževala na andeških gospostvih na Slovenskem. Nejasnosti je bilo konec v San Germanu julija 1230, ko se je Oton vpričo cesarja in knezov odpovedal zahtevam do istrskega in kranjskega naslova v korist Bertolda. Največji izkupiček je pobral novi avstrijski vojvoda Friderik II. Babenberški, ki se je 1229 poročil z Otonovo hčerko Agnes. S poroko je pridobil pretežni del andeških posesti (staro andeško in višnjegorsko dediščino) in s tem prevlado na Kranjskem (1232 se je kot prvi imenoval gospod Kranjske – dominus Carniole). Patriarhu Bertoldu V. (umrl 1251) so poleg mejnogrofovskega naslova preostali Slovenj Gradec, drobci kranjskih posesti (Mirna, Lihtenberk, Vernek) ter Postojna in Vipava. Bertold je svoje aktivnosti zatem usmeril zlasti v Istro, kjer je uspel oblikovati učinkovito oglejsko deželno gospostvo, tudi nad obalnimi mesti. Na Kranjsko je aktivneje posegel le v času državnega preklica nad avstrijskim vojvodo 1237–39, ko so bili temu odvzeti vsi državni fevdi in pravice, ter po njegovi smrti 1246. Od 1246 do 1251 je začasno združil pod oglejsko oblastjo večji del ozemlja v širši regiji kot katerikoli patriarh prej ali kasneje (Tolmin, Vipava, Postojna, Cerknica, Lož, Mengeš, Višnja Gora, Lihtenberk, Mirna, Vernek, Gornji Grad, Slovenj Gradec). Tik pred smrtjo maja 1251 se je zadrževal v Slovenj Gradcu in izstavil listino, s katero je oglejski Cerkvi prepustil slovenjgraško gospostvo z gradom, trgom, sodstvom, mitnino, kovnico in ministeriali (Ogleju sta ob njegovi smrti pripadla tudi Vipava in Postojna). Pokopan je bil v stolnici v Ogleju. Bil je eden zadnjih patriarhov nemškega rodu in nedvomno eden najsposobnejših in najvplivnejših v zgodovini patriarhata (1238 je prenesel rezidenco iz Ogleja v Videm/Udine; oblikovan je bil furlanski deželni zbor –»parlament«). Z njegovo smrtjo je dinastija Andeških izumrla v moški liniji.

Nosilka večjega dela andeško-višnjegorske dediščine na Kranjskem (s Kamnikom in Kranjem) je bila Bertoldova nečakinja Agnes (umrla 1263), vdova avstrijskega vojvode Friderika II., ki se je po njegovi smrti 1246 titulirala kot domina Carniole. Ponovno se je poročila 1248 z Ulrikom III. Spanheimom (od 1256 koroškim vojvodo), kar je zaključilo desetletja rivalstva med rodbinama Andeških in Spanheimov. Z ogromno doto je Ulriku omogočila prevlado na Kranjskem in dokončno oblikovanje deželnega gospostva. S smrtjo njenega brata, meranskega vojvode Otona VIII. (od okrog 1236 poročen s hčerjo tirolskega grofa Alberta III.) je bilo 1248 tudi konec andeškega gospostva v drugih pokrajinah cesarstva. Obsežni teritoriji brez tesnejše povezanosti (ducatus Meraniae) so se razdrobili. Kompleks na Tirolskem z Innsbruckom je pripadel tirolskemu grofu (po njegovi smrti v dveh etapah 1254 in 1263 grofom Goriškim) in bistveno prispeval k oblikovanju dežele Tirolske. Bavarske grofije Andechs, Wolfratshausen in Schärding so si prisvojili bavarski vojvode Wittelsbachi. Frankovske posesti so prešle delno na bamberško škofijo, del pa so zadnje ženske predstavnice Andeških, Otonove sestre Elizabeta, Margareta in Beatrika, prinesle v zakon rodbinam Hohenzollern, Truhendingen in Orlamünde. Palatinska grofija Burgundija (Franche-Comté) je pripadla četrti sestri Alici, poročeni z grofom Hugom de Chalon, gospodom Salinsa, njun sin Oton IV. pa jo je 1295 prepustil francoskemu kralju Filipu IV.

Andeški so bili ena najpomebnejših srednjeveških dinastij v slovenskem prostoru. Trajno dediščino so zapustili v urbanih zasnovah Kamnika in Slovenj Gradca. Prvi je bil njihova ustanovitev (1229 so omenjeni meščani, 1232 obzidje), v Slovenj Gradcu pa so pred 1251 starejšo meščansko naselbino preselili iz Starega trga na sedanjo lokacijo in zgradili novo, prvotno romansko mestno cerkev sv. Elizabete (posvečena nečakinji patriarha Bertolda, umrli 1231, kanonizirani 1235). Z Bertoldom se povezuje poznoromansko-zgodnjegotska enoprostorna dvoranska cerkev sv. Pankracija nad Starim trgom, ki po svoji izjemnosti v širšem slovenskem prostoru nima primerjav. Andeška ustanova je bil pred 1229 ustanovljeni hospic v Tuhinjski dolini, iz katerega izvira ime kraja Špitalič. Domnevno gre Andeškim tudi zasluga za urbani razvoj Kranja (1221 prva omemba meščanov, 1256 mesta), ki je v svoj pečat in kasnejši mestni grb že v 13. stoletju prevzel njihov heraldični simbol – andeškega orla.