Zlobec, Franc

ZLOBEC Franc, duhovnik, r. 24. mar. 1913 v Ponikvah na Krasu (župnija Avber), živi v Trstu. Oče Andrej, kmet, mati Ana Fabjan. Sred. š. je obiskoval v gor. malem semenišču (po pripravnici v Alojzijevišču), tudi bogoslovje v Gorici. V duhovnika je bil posvečen v Trstu 4. jul. 1939. – Po mašniškem posvečenju je bil kaplan v Postojni do 31. okt. 1939. 1. nov. 1939 je prevzel župnijo Osp, kjer je ostal skoraj do konca leta 1949, ko je prišel v Trst. (Pod župnijo Osp so tedaj spadale še naslednje podružnice: Plavje, Sv. Barbara-Korošci nad Miljami in Mačkovlje). Nekaj časa je opravljal tudi župnijo Tinjan. Od 1. okt. 1950 do 22. okt. 1966 je bil kaplan in katehet v župniji sv. Jakoba v Trstu. Od tega časa dalje privatizira v hiši na ulici S. Cilino pri Sv. Ivanu v Trstu. – Ko je bil v Ospu, so ga 5. febr. 1949 odpeljali v zapor in ga v Kopru obsodili na prisilno delo. Iz zapora se je vrnil v začetku okt. 1949, a ni mogel ostati v Ospu, ki je pripadel Jsli. – Z. je izšel iz šole Virgila Ščeka, ki je bil župnik v Avberju in je bil vedno narodnjak. V malem semenišču v Gor. je bil njegov spiritual Leopold Cigoj, ki mu je navdihnil otroško ljubezen do Matere božje Marije. In ta ljubezen je dajala in še daje pogum in smisel vsemu njegovemu delu. Že pri Sv. Jakobu je ustanovil »Marijino šolo«, ki naj bi širila Marijino češčenje, zlasti pri mladih. Priredil je več kolonij za mlade te Marijine šole. Bil je vedno pospeševalec in pobudnik molitve rožnega venca. Leta 1959 je začel izdajati Marijino šolo kot glasilo živega rožnega venca in kot glasilo slov. skupnosti v župniji sv. Jakoba. List je izhajal zelo neredno in vsega je izšlo 25 številk; zadnja v jul. 1969 že v ul. S. Cilino, kjer je postavil svojo kapelo, ki je postala nekako središče za molivce rožnega venca. Rad je organiziral tudi kakšno romanje, vedno k Marijinim svetiščem. – Z. je bil vedno požrtvovalen dušni pastir, strog in zahteven. Imel je trdno in trdo roko. To znajo povedati v Mačkovljah, kjer je vodil Marijino družbo. – Kot kaplan pri Sv. Jakobu je 1. dec. 1951 prosil škofijo za dovoljenje, da bi smel imeti slov. božično pomočnico (s slov. pridigo in petjem). Škof Santin je temu nasprotoval, češ da je v vsaki župniji ena sama polnočnica in da je treba ohraniti edinost med verniki. Z. je vztrajal pri svoji prošnji in prošnja je prišla do samega svetega očeta Pija XII. Sveti oče je odgovoril škofu, naj le dovoli zaprošeno mašo, če more to dovoljenje zadovoljiti Slovence in jih pomiriti. To pismo je z dne 21. avg. 1952. Škof je dal dovoljenje in slov. božična polnočnica je bila nato ob 10. uri zvečer v cerkvi sv. Jakoba.

Prim.: škATrst; KatG 1949, št. 13 in 19; M(Trst) 1964, 63; KatG 25. maja 1989; Vita nuova 2. jun. 1989; P. Zovatto, La stampa cattolica e slovena a Trieste, Udine 1987, 193.

Škerl