Primorski slovenski biografski leksikon

VRABEC Franjo, rezbar, restavrator, pozlatar, r. 26. nov. 1907 v Trstu, u. 20. okt. 1986 v Lj. Oče Alojz, državni uradnik, mati Antonija Renčelj, gospodinja. Otroška leta je preživel v Trstu, na Greti. Kot mnogi zavedni Slov. so se v času vojne njegovi starši preselili v Maribor, kjer je obiskoval realko in pokazal nadarjenost za risanje, zato so profesorji staršem svetovali, naj se posveti likovni umetnosti – cerkvenemu kiparstvu. Te stroke se je učil 4 leta pri znanem mariborskem mojstru Ivanu Sojiču. Ko je odslužil vojaški rok v Zagrebu, ga je pot zanesla v Beograd. Najprej se je zaposlil pri podjetju, ki je izdelovalo stilno pohištvo. Lastnoročno je izrisal vse načrte in predloge, po katerih so izdelovali stilno opremo. Kmalu je ustanovil tudi lastno delavnico, kjer je po naročilu rezbaril pohištvo, lestence, svečnike, kipe, okvirje in druge umetnine. Po vojni so ga kot strokovnjaka povabili v Sevnico, kjer so takrat ustanovili stilsko delavnico umetnega mizarstva. Tudi tu je risal in rezbaril, ukvarjal pa se je tudi s pozlato, izredno težavnim in nadvse preciznim delom. Vabili so ga v tujino, vendar je raje ostal v Sji, kjer je vse moči posvetil restavriranju cerkva. Pod vodstvom Zavoda za spomeniško varstvo v Lj. je obnavljal umetnostne spomenike, saj tovrstnih strokovnjakov v Sji tedaj skorajda ni bilo. Med drugim je obnovil božjepotno cerkev Novo Štifto pri Ribnici na Dolenjskem. Več restavratorskih del je opravil tudi na cistercijanskem samostanu. Restavriral je še po številnih drugih župnij. in podruž. cerkvah (Stari trg pri Ložu, D. Lendava, Logatec itd.). V teh cerkvah je večinoma popravljal zlate oltarje, izdelane iz lesa in bogato okrašene z najrazličnejšo motiviko in številnimi angeli ter svetniške figure, različne reliefne plastike, bogato rezljane klopi, spovednice itd. V Sji, pa tudi v tujini, so po mnogih domovih zasebnikov umetnine, ki jih je izrezljal lastnoročno. To so kipi svetnikov, lestenci, okvirji slik in ogledal, kakor tudi figurice in portreti v keramiki. Bil je cenjen in spoštovan in mnogi so pri njem iskali strokovne nasvete. Skoro vse življenje je živel v cerkvenem miljeju. Ustvarjal je v samoti in tišini, ob nizkih honorarjih, saj je bil kot človek poosebljena skromnost in dobrota. Mnogokrat so ga vabili na intervjuje za javna občila, vendar je to vedno odklonil.

Prim.: NL (Trst) 1992, št. 1826; sorodniki.

ViK

Krapež, Vilma: Vrabec, Franjo. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi952630/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (11. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 20. snopič Dodatek M - Ž, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1994.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine