Vošnar, Pavel

VOŠNAR Pavel, častnik, r. 28. dec. 1902 v Trstu, u. 12. okt. 1943 v Mozlju pri Kočevju. Oče Pavel, mati Ivanka Vidmar. Osn. š. je obiskoval v Trstu, po 1. svet. vojni se je družina preselila v Jslo ter se nastanila v Mrbu. V. je najprej študiral na U, nato pa prešel na vojaško akademijo, ki jo je končal 1926. V jsl. kraljevski vojski je pred vojno dosegel čin artilerijskega kapetana 1. razr. Apr. 1941 je bil v 6. posadnem divizionu, ki je držal položaje nad Mrbom. - Bil je zelo aktiven pri Sokolu, po lastnih besedah je bil njegov član 31 let. Pred vojno je bil narodno-obrambni referent v mrb. sokolski župi, njegova žena Slava pa župna načelnica. Ker so ga nacistične oblasti iskale, je z družino poiskal zavetje v Lj. Preživljal se je kot trgov. potnik. v polit. pogledu pa se je že poleti 1941 vključil v četniško gibanje, nasprotno OF. Postal je član Sokolskega vojnega sveta in do avg. 1942 tudi poveljnik Sokolske legije. Postal je tudi pomočnik za operativne posle pri majorju Karlu Novaku, četniškem komandantu v Sji. Le-ta ga je avg. 1942 poslal v Št. Jošt in Rovte za poveljnika vaške straže, kjer naj bi hkrati delal in organiziral za t. i. Jugoslovansko vojsko v domovini. V. je tu ostal do jun. 1943, postal pa je tudi poveljnik 1. bataljona Legije smrti. Sodeloval je v nekaterih večjih akcijah proti partiz. na območju Polhograjskih Dolomitov. Jun. 1943 so ga it. vojaške oblasti postavile za pomočnika generala Armanda Lubrane, poveljnika oziroma zveznega častnika za MVAC. Vošnar je nadziral postojanke MVAC v lj. okolici, hkrati pa z it. privolitvijo delal tudi za četnike. Konec jul. 1943 je odšel v Centralni četniški odred na Dolenjsko, v katerem je poveljeval 1. bataljonu. Ob kapitulaciji It. so partizani četnike, ki so pričakovali pomoč srbskih četnikov in hkrati prihod Angležev, obkolili v Grčaricah ter jih po nekajdnevnem ogorčenem boju prisilili k predaji. V. je bil tedaj proti predaji, ker je slutil, da bodo partiz. oblasti vse četnike postrelile, kar se je kasneje izkazalo za skoraj v celoti upravičeno. Skupaj z drugimi je bil zaprt v Kočevju ter nato 11. okt. 1943 pred izrednim vojaškim sodiščem obsojen na smrt. Pred sodiščem je vztrajno zanikal sodelovanje pri zločinih, navedenih v obtožnici. Ustrelili so ga z drugimi v Mozlju.

Prim.: Arhiv R. Sje (Kočevski proces, zaslišanja); Makso Šnuderl, Dnevnik 7. febr. in 15. sept. 1943; M. Šnuderl, Štajerski begunci v Lj. – ena od 18 skupin v POF od 1941 do 1943, ČZN 1982, št. 2, 38; Fr. Lubej, Odločitve, Lj. 1980, pass.; Fr. Saje, Belogardizem, Lj. 1952, pass.; A. Kržišnik, Kočevski proces, Slov. pravniki v NOB, Lj. 1985; Kočevski proces, kakršen je v resnici bil, Slovenski dom 13. okt. 1943; Arhiv INZ (fasc. 105/1, fasc. 111a/III).

Mlakar