Primorski slovenski biografski leksikon

VERČ Sergej, pisatelj in režiser, r. 27. mar. 1948 v Trstu, kjer živi. Oče Marcel, zdravnik (1903–1982), mati Milena Pertot (1913), bolniška sestra, brat Ivan, univ. prof. (gl. čl.). Osn. in sred. š. pri Sv. Jakobu v Trstu, 1967 pa je maturiral na trž. učiteljišču A. M. Slomška. 1964–65 je bil glavni ur. glasila slov. srednješolcev Mladinska tribuna, v Mladi poti je objavljal pesmi (febr. 1965) ter pisal kritike za trž. Delo. 1966–75 je bil občasno zaposlen kot kronist in kasneje kot praktikant pri PDk. 1971 je bil soustanovitelj Slov. amaterskega gledališča in do 1975 njegov umetn. vodja. 1974 je bil pri SSG zaposlen kot ur. GL. Od 1975–82 je bil učitelj v rednem staležu (služboval v Mačkovljah, Boljuncu, Dolini, Ricmanjah, Nabrežini in Šempolaju). 1976 se je vpisal na AGRFT v Lj., kjer je 1982 diplomiral iz gledal. in radij. režije (diplomske naloge: iz gledal. režije – rež. Žab G. Strniše; iz zgod. gledal. – Režiser Jože Babič: utemeljitelj umetniške rasti Slov. gledališča v Trstu; iz zgod. drame in dramaturgije: Gledališki izziv Luigija Pirandella). Od jul. 1982 je zaposlen na Radiu Trst A kot programist-režiser. – V. je avtor več dramskih tekstov za gledal, in radio. Dramski prvenec Kocke v kocki (premiera 25. febr. 1967 v izvedbi dramske skupine PD I. Cankar pri Sv. Jakobu, edini izvod tega teksta je izgubljen), sledili so: Skodelica kave: 600 lir (prem. 10. febr. 1968 v izvedbi SSG, rež. J. Babič); Ko luna škili z desnim očesom in jaše Veliki voz (prem. 2. mar. 1972, izvedba SSG, rež. M. Uršič); S kakšno pravico ti rečem dober dan? (soavtorstvo z M. Kravosom, prem. 29. maja 1981, izv. dram. skupina iz Boljunca, rež. S. Verč); drama v 14 postajah Evangelij po Judi (obj. 1986, prem. 1988, izv. PDG Nova Gor., rež. B. Kobal; v sept. 1990 je dramo objavila tudi it. revija Sipario); show o nespameti Samo malo jih zaide v te kraje (prem. 7. maja 1987, izv. Mlad. gled. Kresna noč, rež. S. Verč); Plesna šola (1990, izv. Mlad. gled. Kresna noč, rež. S. Verč). – Za radio je V. napisal dve kriminalki: Rdeči gumb (prem. 11. okt. 1969, izv. RO) ter Sadamichi Hirasawa (prem. 13. nov. 1971, izv. RO). Poslovenil in priredil je igro Alekseja Arbuzova Moj ubogi Marat (prem. 27. jan. 1968, izv. dramska skupina PD I. Cankar od Sv. Jakoba, rež. S. Verč), prav tako Aristofanovo komedijo Lizistrata (izv. gled. Argos z Vrhnike, sez. 1977–78); dramatiziral je fantastično bajko F. Bevka Kozorog (sez. 1984 na Radiu Trst A). – V. je veliko režiral predvsem za gledal. v Trstu kot tudi v širšem slov. prostoru. Režija komedije Barrasha in Moora Cvetje hvaležno odklanjamo (SAG 1971), farse J. Javorška Povečevalno steklo (SAG 1972), igro I. Torkarja Požar (1973), B. Brechta Izjema in pravilo (SAG 1974), D. Foja Burkaški misterij (ki ga je tudi priredil, SAG 1975); režiral ga je tudi 1984 v okviru poletne predstave ZSKD v It., lepljenko po motivih I. Cankarja V areni življenja sem stal (SAG 1975), M. Kmecla Intervju (kazalište Marina Držića v Dubrovniku, sez. 1978–79), F. Kozaka Vida Grantova (Šentjakobsko gledal. v Lj., sez. 1978–79), G. Berta Neznani Benečan (SSG Trst, sez. 1979–80), dramske lepljenke za otroke T. Pavčka Čenčarija (Mlad. gled. Lj., sez. 1979–80), komedije A. T. Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi (Prešernovo gled. Kranj, sez. 1979–80), N. Grafenauerja in J. Rodeta Spomenik za devetimi vrati (Lutkovno gledal., Lj., sez. 1979–80), mlad. igre Z. Tavčar Ah, kaj ribič je ujel (SSG Trst, sez. 1980–81), dokumentarne lepljenke A. Mermolje Pinko Tomažič in tovariši (SSG Trst, sez. 1981), enodejanki L. Pirandella Človek s cvetom v ustih in Cecè (SSG Trst, sez. 1985), B. Minolija Vilinček z lune (SSG Trst 1986). Kot režiser radij. iger je podpisal režijo Lipuševih in Kravosovih Škornjev (prem. 21. okt. 1983, RaiTrstA), Tavčarjevo E' sempre troppo tardi (1984 za 3. it. mrežo RAI), režijo dramskega niza Večni sopotniki – 13 največjih pesnitev vseh časov (RaiTrstA 1985) ter režijo Slataperjevega Moj Kras (RaiTrstA 1989). - V zamejskem prostoru je V. poznan zaradi svojih kabaretov. S to gled. zvrstjo je začel že 1973, ko je z M. Košuto, A. Rustjo in A. Kraljem napisal prvi zamejski satirični kabaret Dlaka v jajcu (1973, izv. SAG, rež. A. Rustja). Sledili so radij. kabareti v sodelovanju z Borisom Kobalom 220 volt ali ne vtikaj prsta v bližnjega vtičnico (RaiTrstA 1981), Le Balcon (za it. trž. radio 1983), Toč (RaiTrstA 1984), Oprosti, ne juriš? (RaiTrstA 1988) ter istoimenski gledal. kabaret (1988), nato Yesterday: ali od jutri ne kadim več (RaiTrstA 1990) ter v 1990 še dva gledališka kabareta: Vse najboljše, gospod Bubnič ter Banana Hawaii. - 1976 je Verč prejel Linhartovo plaketo za večletno plodno sodelovanje na področju gledal. umetnosti. 1978 pa ga je ZKO Sje imenovala za strok. sodelavca za gledal. Za režijo diplomske predstave (Strniševe Žabe) je prejel prvo nagrado na mednar. festivalu enodejank v Arezzu (nov. 1980) ter istega leta študentsko Prešernovo nagrado. 1984 je dobil nagrado za fotografijo in glasb. opremo za film Black-art (Tržaški kinoklub), naslednje leto pa II. nagrado Trofeo Trieste za film Tržaška melanholija. Za isti film je 1985 prejel III. nagrado v zvrsti dokumentarnega filma na 22. festivalu neprofesionalnega filma Sje v Zagorju. 1988 je na Tednu slov. drame v Kranju prejel nagrado Slavka Gruma za najboljši slov. dramski tekst Evangelij po Judi, ki ga je v zbirki Dramska knjižnica objavila tudi ZKO Sje. Evangelij je prenašal R Mrb. 29. maja 1991.

Prim.: Osebni podatki; časopisna poročila ob delu; PDk 6. jun. 1991; M(Trst) 1991, 51–52.

mlp

Lapornik Pelikan, Maja: Verč, Sergej (1948–2015). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi951670/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine