Primorski slovenski biografski leksikon

VALENTINČIČ Ignacij, stolni kanonik, dekan gor. mestne dekanije, r. 3. jul. 1867 v Morskem pri Kanalu, u. 7. jun. 1946 v Gor. Oče Štefan, kmet, mati Terezija Florijančič. Po osn. š. v Kanalu je vstopil 1883 v gor. Malo semenišče in obiskoval drž. gimn., bogoslovje 1887–91, posv. 8. sept. 1890 v Gor. Služboval kot kpl. v Volčah 1890–94, kot žpk na Šentviški Gori 1894–1902, v Renčah 1902–07, kot dekan v Komnu 1907–21, 1921 ga je nadškof Sedej (PSBL III, 319–23) imenoval za gor. stolnega kanonika. V. je postal tesen sodelavec nadšk. Sedeja, ki ga je 1922 imenoval za upravitelja stolnega kapitlja in stolnice ter za dekana mestne dekanije. Nadškof Margotti (PSBL II, 356–57) ga je pooblastil, naj v njegovi odsotnosti (7. maja - 13. jul. 1945) kot generalni vikar vodi vse škofijske posle. - V. je bil spreten upravitelj c. premoženja, dober pridigar, moder svetovalec in neutrudljiv narodni delavec. Ni bilo slov. katol. org., da bi msgr. V. v njej ne sodeloval. Ko je KTD 1919 obnovilo delovanje, je stopil v odbor in bil dolgoletni preds. do 1931. Bil je v odb. Alojzijevišča. 1919 je bil med pobudniki skupaj z A. Pavlico (PSBL II, 587–88) in V. Ščekom (PSBL III, 520–22) obnovitve stanovske org. Zbora svečenikov sv. Pavla. Na prvem občnem zboru v Sežani 8. jan. 1920 je bil izvoljen za preds. Ko je na pobudo odseka za socialno in kult. iniciativo ZbsvP nastala 1922 Prosvetna zveza, je postal član ustanovitelj. Obnovitev ZbsvP je bila izrednega pomena za obstoj slov. manjšine v faš. obdobju in zgovoren dokaz, kako razsodna in stvarna je bila primor. duhovščina v verskem in narodnem delovanju v tistih težkih časih. Po smrti nadšk. Sedeja 1931 in z imenovanjem za apost. admin. gor. nadškofije Sirottija (PSBL III, 371–73) je faš. preganjanje slov. duhovnikov zajelo nove razsežnosti v prisilnih premestitvah, upokojitvah, aretacijah in konfinacijah. Ovadbe in pritožbe so kar deževale na kvesturo. Žrtev teh novih razmer je bil tudi V. Gor. kvestura, ki se ji je pridružil kanonik G. Tarlao, je po nedolžnem obsodila V-a nezakonite prodaje c. paramentov in nekega kipca. 4. mar. 1933 so ga zaprli in mu naprtili proces upravnega značaja. Po enem mesecu so ga začasno izpustili, toda sodišče ga je 3. maja 1933 obsodilo na 10 mesecev in 6 dni ječe ter na globo 2000 lir. V. se je zatekel na prizivno sodišče v Trstu, a brez uspeha. Tedaj je vložil priziv na kasacijsko sodišče v Rimu, ki je pritožbo zavrnilo z razsodbo z dne 13. maja 1935. V Vatikanu ga je namreč Sirotti prikazal v skrajno negativni luči. Po vojni je 1. sept. 1945 naslovil na ZVU peticijo v zvezi s to krivično obsodbo, ki mu je prizadejala hudo moralno in materialno škodo. V. se je zavzel za priključitev Primorske Jsli in je febr. 1946 podpisal z ostalimi 170 duhovniki spomenico, ki je bila predložena medzavezniški komisiji.

Prim.: NadškAGor., fasc. Valentinčič; SlovPrim 13. jun. 1946; PDk 8. jun. 1946; KolGMD 1947, 62 s sl.; Klinec, GMD 11, 31, 72–73; Klinec, Duhovščina 21, 24, 26 s sl., 109-110, 132; T. Simčič, Jakob Ukmar, Gor. 1986, 123.

Češč.

Češčut, Marija: Valentinčič, Ignacij (1867–1946). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi951420/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (28. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine