Primorski slovenski biografski leksikon

TORKAR Igor (pravo ime FAKIN Boris), diplom. inž. kemije, izred. prof. na ALU, pesnik, dramatik, pisatelj, publicist, r. 13. okt. 1913 v Kostanjevici na Krasu, živi v Lj. Oče Anton, uprav. mešč. šole iz Škrbine na Krasu, mati Marija Črnigoj, gospodinja iz Dobravelj na Vipavskem. II. drž. gimn. v Lj., matura 1932, Tehn. fak. 1942 z diplomo inž. kemije. Kot študent je bil neodvisen član levičarskega Slov. kluba. Ob volitvah odb. Akademske akcije za izpopolnitev slov. univ. je postal podpreds. in zasadil prvo lopato ob začetku gradnje nove Plečnikove Univ. knjižnice (1939). Boril se je za pravično razdelitev šolnin in laboratorijskih taks, ki so prizadevale predvsem kmečke in delavske študente (npr. Vprašanja okoli naše tehnične fak., Sdb 1936). Ko je jan. 1938 znova začel izhajati levičarski študent. list »1551«, je bil T. glav. ur. in predstavnik konzorcija. Udeleževal se je študent. demonstracij in organiziral tiskanje letakov v Kolmanovi tiskarni, zato je imel hišne preiskave, zasliševanja in bil po nekaj dni zaprt. V revijah je pisal pod psevd. Igor Torkar o odhajanju viničarjev iz Haloz in Slov. goric v tujino, pisal pa je tudi pesmi. - V začetku vojne se je T. pridružil OF in zbiral material za part. It. so ga aretirali, zasliševali, pretepali, potem izpustili. Dec. 1943 so ga aretirali Nem. in poslali v Dachau, nato v Sachsenhausen in Klinker, kjer je ostal do konca vojne. - Od 1945 do apr. 1948 je bil T. referent za kemično industrijo na Minist. za industrijo LRS, nato glavni dir. Direkcije za kem. indust. 4. apr. 1948 so ga aretirali in ga 11. okt. 1949 na dachavskih procesih obsodili na 8 let in 9 mes., češ da je bil že v taborišču gestapovski zaupnik. Ko se je pritožil na Vrhovno sodišče, so mu 16. nov. 1949 kazen zvišali na 12 let. Zaprt je bil 4 leta in 4 dni, od teh dve leti v samici. 12. apr. 1952 je bil pogojno izpuščen, 9. jul. 1971 je bila sodba razveljavljena. 1985 so mu dali kot ostalim oproščenim Dachaucem skromno revalorizirano plačo za mesece zapora in brezposelnosti, sam pa se je odpovedal odškodnini za umazanje časti, za fizično in duševno trpljenje, za trpljenje svojcev itd. - Med več kot dveletno brezposelnostjo je bil krajši čas asistent režije pri B. Stupici pri Triglav filmu, 1954 pa je bil nastavljen za docenta na ALU v Lj. za predmet Tehnologija slikarskih, kiparskih in grafičnih materialov (1965 izvoljen za izred. prof.). Na ALU so tedaj ustanovili restavratorsko specialko, zato so potrebovali študente z večjim znanjem barvne kemije. T. je kot glavni dir. kemične indust. Sje dal po vojni pobudo za poizkusno izdelovanje umetniških barv v tovarni barv v Medvodah, kar je kasneje prevzela celjska tovarna Aero. Kot prof. je stalno vzdrževal stike z domačo kem. indust. barv in študente seznanjal z njihovimi izdelki, da so jih v praksi preizkušali. Daljši obiski večjih tehnol. inštitutov za slik. in kip. v Parizu, Doernerjevega inštituta za tehnol. v Münchnu, podobnih laboratorijev na Dunaju, Češkem in v Torunju na Poljskem so mu omogočili izboljšanje metodologije pouka in ga seznanili z novimi materiali in postopki. Predvsem je raziskoval lastnosti, ki odločajo o uporabnosti raznih trdih umetnih mas, umetnih emulzij za lepila in veziva ter disperznih barv za slik. in kiparstvo. Sodeloval je pri reformah pouka na ALU ter zbiral likovno terminologijo. 1974 je stopil v pokoj. - Bolj je znan kot književnik Igor Torkar. Pesnik: pesmi je objavljal v Sdb (1938), v Mladem Prekmurcu in v J, po vojni v SlovZb (1945), SPor idr., z epigrami v NRazgl. in Pavlihi. 1940 je izšla v Lj. njegova knjiga satiričnih sonetov Blazni Kronos, ki jo je ilust. Niko Pirnat (policija jo je zaplenila). O vrednosti je M. Kmecl zapisal: «... skoraj gotovo je vendarle, da tako strašne in v doslednosti podobe tako popolne groteske mimo T-ja ne premoremo, vsaj do Strniše ne« (uvod v Balado o smehu). Za pisat. 75-letnico je izšel ponatis pri Part. knjigi v Lj. (1989) z uvod. komentarji Fil. Kalana in Jan. Mesesnela ter v likovni opremi arh. Vlasta Kopača. - Leta 1946 je izšla lirsko-epska pesnitev Kurent, v kateri se čarodejni igralec na violino napoti po trpeči slov. zemlji, nazadnje pa postane »strašen bojevnik Svobode«. Delo je ilustriral N. Pirnat in ima veliko bibliof. obliko. - Jetniški soneti (Lj. 1974) so zajeti iz Dachaua in lj. ječe ter izpovedujejo tragičen občutek absurda in protest humanizma. Risbe Fr. Mihelič. - Balada o smehu . Ljudska pravljica (Koper 1977). To je »pesnitev o neskončnem, že kar brezupnem bojevanju smeha z nesmehom, človečnosti z nečlovečnostjo, dobrega z zlim« (M. Kmecl v sprem. besedi). - Zlatoustova pratika. Satirične pesmi in humoreske (Lj. 1981). Duhovite in ostre pesmi o sodobnih napakah, večkrat v ljudskem jeziku. Izhajale so v Pavlihi pod psevd. Zlatoust. - T. se je najbolj uveljavil v dramatiki, saj je napisal nad 20 gled. del, TV iger in dramatizacij, izmed katerih so številna doživela velik odmev v vsem jsl. kult. prostoru. Začel je z dramo v 3 dej. Velika preizkušnja (SNG Lj. 1946, v knj. 1947). Spada v splošni tok slov. dramatike prvih povojnih let, skoraj v tako imenovani agitprop; v nemškem nacističnem zaporu vzdrži partizanski proletarec, klone in izda pa part., kapitalistični sin. - Pravljica o smehu (SNG Lj. 1953) je komedija v verzih v 3 dej., kjer je hotel T. prikazati, da je življenje brez smeha začetek smrti. Komedija je tako abstraktna, da ni prišlo do izraza alegorično prizadevanje za »dobrega človeka«. - Pisana žoga, drama s prologom in epilogom in 7 freskami, dobila na anonimnem natečaju SNG prvo nagrado, upriz. 1955 istočasno v Mest. gl. v Lj. in v Kranju, v knj. 1963 v Mrbu. Igrali so jo po vsej Jsli na več kot 30 poklicnih odrih in številnih amaterskih in mladinskih. Izšla je v slovaš., romun. in alb., prevedena v franc. in nem. Na TV Lj. so jo prenašali 1971. Uvrstiti so jo med klas. jsl. dela s snovjo iz NOB. Drama o dekletovi nekrivdi in njeni part. obsodbi na smrt. Drama je poetična, napeta, humanistična, protest proti neutemeljenemu nasilju nad življenjem. Veliko vlogo imata glasba in barva zaves. - Pozabljeni ljudje, »vsakdanja igra z dvema odmoroma« (Mest. gl. Lj. 1957, v knj. 1959), je drama malih in izgubljenih ljudi z vrsto nesrečnih usod, s tragično in srečno ljubezensko zgodbo. Vsebina in oblika sta zliti v skladno celoto, dejanje se odvija med obema vojnama, kljub mračnemu okolju je v drami močna vera v človeka. - Delirij , »Drama brez odmora ali psihični mozaik iz desetih barvnih enot« (nagrajena s 3. nagr. na anonimnem natečaju lj. Drame 1955, upriz. pa šele 1959 v Mest. gl. Lj.). Zgrajena je na retrospektivi, ki jo sproži delirantno stanje glavne junakinje; ta se je žrtvovala za druge, a so jo zavrgli. Vda se pijači in čez 13 let pripoveduje zgodbo zakotnemu krčmarju, ki razsodi: »... oba sta hotela najboljše... Brez krivde – kriva.« Avtor uporablja tehnične in likovne pripomočke, nastopajo tudi prividi, barvni reflektorji, vsaka slika ima svojo barvo in svojo témo. »Ob ustrezni odrski realizaciji je drama T-jevo vizualno najučinkovitejše dramsko delo, po idejno-vsebinski plati pa eno najšibkejših« (J. Koruza). - Svetloba sence (SNG v Lj. 1961), »dramska intarzija«, je bila napisana na željo velikega igralca Staneta Severja za njegov 25-letni igralski jubilej. Sestavljena je iz okvirne zgodbe in štirih vstavljenih miniaturnih dram: Balada o Marcelu in deklici Ali, Zločin klovna Sika, Dobri vojak Švejk ustanovitelj tovarne za žive lutke, Starec Tomito iz Hirošime. - Zlata mladina (Mest. gl. Lj. 1970) nakazuje že v naslovu problematiko. - Revizor 74 (Mest. gl. Lj. 1974), prev. v shr. in igrana na številnih odrih. To je sodobna satirična komedija, »ki jo je moč šteti za njegovo najbolj zrelo, najbolj pogumno, družbeno in moralno kritično najbolj zaostreno in satirično najbolj žgoče delo, pa tudi med najboljša dela slov. satirične komediografije« (L. Filipič, Odsevanja). - Požar, monodrama, izšla v Sdb 1971, upriz. SLG v Celju 1976, nagrajena na festivalu monodram v Bgdu. To je zgodba o usodi gledališča v naših dneh in v slov. razmerah. - TV igre in dramatizacije: Jugoslavija ekspres (TV Lj. 1962), ena prvih TV iger v Sji. - Študentska soba, prva nagr. na prvem natečaju RTV Lj. za izvirno TV igro 1963 (izv. 1964); potem predelana za oder in jo je upriz. SSG v Trstu 1965; sedanji naslov Balada o črnem noju (Mest. gl. Lj. 1977); balada o študentki, ki se ubije zaradi nesrečne ljubezni do črnca. - Balada o taščici je dobila 3. nagr. na drugem natečaju RTV Lj. za izvirno igro 1964 (izv. 1965). Jun. 1965 je dobila na festivalu jsl. TV na Bledu štiri nagr., med njimi 1. nagr. za najboljši igrani program in 2. zvezno nagr. za tekst. Godi se med starci v hiralnici, kjer je nekaj plemenitih ljudi; taščica predstavlja lepoto, dobroto. - Pozabljeni klovn (TV Lj. 1968). - Vstajenje Jožefa Švejka, satirična komedija po Hašku (Zgb, Komedija 1978), igrana na številnih odrih. - Priredba Tavčarjevega romana 4000 (TV Lj. 1968). - Hudič in angel, po motivih Tavčarjeve Visoške kronike (Šentjakobsko gl. Lj. 1979). Za RTV Lj. je priredil še: Dolina Šentflorjanska, po Cankarju; Satirični Martin Krpan, po Levstiku; Ravbarski cesar, po Tavčarju; Kurent, po lastni pesnitvi; v rkp. ima še nekaj iger. - Izmed uspelih iger jih je osem izšlo v dveh zbirkah: Pisana žoga. Pet dramskih besedil v zbirki Drama danes (MK Lj. 1972). Tu so: Pisana žoga; Pozabljeni ljudje; Balada o črnem noju; Balada o taščici; Zlata mladina; sprem. esej Krivda brez krivde Taras Kermauner. Odsevanje. Tri naše drame (MK Lj. 1976). Obsega: Delirij (sprem. beseda D. Moravec in dr. M. Zupančič; srbski kritiki o Deliriju); Revizor 74 (sprem. beseda L. Filipič); Požar (sprem. beseda B. Štih). - T. je idejno in oblikovno obogatil slov. dramatiko. Njegovi ljudje so pogosto na robu družbe, trudijo pa se, da bi se pobrali in si življenje osmislili. »T-jev humanizem pozorno bdi nad človeškim dostojanstvom, nad pravičnostjo, dobroto, lepoto. Ko vidi, da te vrednote zginevajo, postane ogorčen, njegov besednjak pa sarkastičen, zajedljiv in neizbirčen« (Zupančič). Spretno je znal izkoristiti tudi tehn. zmožnosti sodobnega gledališča. - Pisatelj: T. je napisal tudi dva romana: Deseti bratje, podnaslov Potepanje skozi sebe in čas (Lj. 1979). V obliki treh vračanj opisuje življenje, ki se je odvijalo sredi razumniške in kult. sredine in se steklo v taborišče in zapor. V njem je vrsta odlično zarisanih portretov sodobnikov s plastično podanimi razmerami. Gre za memoarsko in hkrati esejistično literaturo, kjer se prepletajo pripovedi, anekdote, orisi, esejistična razmišljanja, meditacije, spoznanja. - Umiranje na obroke, roman (izd. CZ v Lj., Globus v Zgbu in Pomur. zal. v Murski soboti 1984; 2. dopol. izd. Globus Zgb - Delo Lj. 1984; 3. dopol. izd. CZ v Lj. 1988, sprem. beseda M. Bor). Glavni junak je dachavski obsojenec, ki v spominih podoživlja zapor, zasliševanja, duševna mučenja, pripoveduje v prvi in tretji osebi, navaja dokumente, citate iz časopisov itd. Roman je pretresljiva izpoved in obsodba vseh tistih sil, ki v imenu nekakih »višjih interesov« manipulirajo s človeškimi življenji, hkrati pa je boleč poziv k človečnosti. - T. je napisal tudi vrsto referatov, meditacij in polemičnih člankov za časopise in revije. Izbor z naslovom Meditacije o mojem času je izšel pri ZTT-ADIT 1989. - Poleg nagrad je prejel nekaj priznanj, tako Red dela z zlatim vencem, Plaketo občinske skupščine Škofja Loka za dolgoletno kult-prosv. delo v amaterskih gledališčih.

Prim.: Slov. književnost 1945–1965, II. knj. (J. Koruza), 75–81 s sl., Lj. 1967; SGL III, 734–35; ULjBB 3. knj., 2. del, 1250–51, Lj. 1981; M. K. - J. S., Igor Torkar (tipkopis z bio- in bibliografskimi podatki); osebni podatki (pismo 10. maja 1989); uvodi v knjige; St. Janež, Borec 1989, št. 7–8; Marjeta Novak Kajzer, I. T., Meditacije..., Delo 1. febr. 1990; Dachauski procesi. (Raziskovalno poročilo z dokumenti), Komunist, Lj. 1990, str. 1084.

Jem.

Jevnikar, Martin: Torkar, Igor (1913–2004). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi950360/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine