Primorski slovenski biografski leksikon

TOMIZZA Fulvio, tržaški pisatelj istrskega porekla, r. 26. jan. 1935 v vasi Juricani (župn. Materada) blizu Umaga, živi v Trstu. Oče Ferdinand, trgovec, mati Margherita Trento-Frank, gospodinja in trgovka. It. osn. š. je dokončal v domačem kraju, potem je nadaljeval šolanje v Malem semenišču v Kopru, bil dve leti pri salezijancih v Gor. in 1953 maturiral na klas. liceju Carlo Combi v Kopru. Tu ga je učil slov. in it. prof. J. Tavčar (PSBL III, 631–32). 1953/54 se je vpisal na U v Bgdu, kjer je študiral romanistiko, in na igralski akademiji dramsko umetnost. Kratek čas je živel v Lj., kjer je z režiserjem Fr. Čapkom sodeloval kot asistent pri filmu Trenutki odločitve. Ob koncu 1955 se je dokončno naselil v Trstu, kamor se je že prej preselila njegova družina. Zaposlil se je na trž. sedežu RAI, najprej kot zunanji sodelavec, od 1961 pa je bil redno nameščen v časnikarskem oddelku. Tu je ostal do 1981, odtlej pa je svoboden pisatelj. Na radiu je vodil literarno rubriko, pisal kritike in dramatiziral celo vrsto del in oskrbel niz oddaj v trž. it. narečju, predvsem poezije. Pred leti (1978) se je vključil tudi v polit. življenje in kandidiral kot neodvisen (zaradi nastanka Liste za Trst) na listi PSI za senat v drugem trž. volilnem okrožju. Nastopal je in predaval v raznih društvih in krožkih tako doma (DSI, Slov. klub, Circolo delle Arti) kot v It. (Bari, Firence, Milan, Turin, Videm) in po svetu (Koper, Salzburg, Dunaj, Gradec) in povsod s svojimi predavanji – tematika je bila vedno ista: Človek ob meji ali Življenje na stičišču treh svetov – žel velik uspeh, posebno v Trstu, čeprav mu del mesta načrtno nasprotuje in zavrača njegovo širino pogledov na sožitje ob meji po tragičnih dogodkih druge svet. vojne. - Pisati je začel zelo zgodaj in že 1957 prejel za tri črtice liter. nagrado (Cinque bettole). Njegovo prvo leposlovno delo je Materada, Milan 1960 (prevod v slov. R. Bordon in V. Bravar, Lipa, Koper 1989); sledijo kronološko La ragazza di Petrovia, Milan 1963; Vera Verk, 1963 (Sipario, XVIII, 1963, št. 207). S tem delom je it. Stalno gled. iz Trsta gostovalo tudi v Lj. 1965 (Milan) je izšla knjiga La quinta stagione; 1966 (Milan) Il bosco di acacie, ki je združeno z deli Materada in La ragazza di Petrovia izšlo ikot Trilogia istriana, Milan 1967; La storia di Bertoldo, Videm 1968; L'albero dei sogni, Milan 1969; La torre capovolta, Milan 1971; La città di Miriam, Milan 1972 (prevod v slov.: Miriamino mesto, Stane Ivanec, DZS 1974; po tem delu so 1980 posneli tudi film). 1974 (Milan) je izšlo delo Dove tornare, potem Trick, storia di un cane, Milan 1975. Največji uspeh je dosegel 1977 z romanom La miglior vita, Milan 1977 (pravod. v slov.: Boljše življenje, R. Bordon in V. Bravar, Lipa, Koper 1980; tu je bilo delo tudi dramatizirano in uprizorjeno 1988). Sledi vrsta otroških zgodb La pulce in gabbia, Turin 1979. Roman L'amicizia je izšel 1980 v Milanu (prevod v slov.: Prijateljstvo, Jože Stabej, DZS-CZ 1980), potem roman La finzione di Maria, Milan 1981; Il gatto Martino, Milan 1983. Zgodovinski roman Il male viene dal Nord. Il romanzo del vescovo Vergerio je izšel 1984. V intervjuju ob izidu tega dela je T. izjavil: »Zlo ne prihaja ne s severa ne z juga. Zlo je v nas samih... Zlo je v ljudeh...« Potem je izbral v knjigo več pripovedi, ki so nastajale v daljšem obdobju, z značilnim naslovom Ieri, un secolo fa, Milan 1985. Riman Gli sposi di via Rossetti. Tragedia di una minoranza, Milan 1986 (prevod: Mladoporočenca iz ulice Rossetti, Majda Capuder, ZTT, Trst 1987) je dosegel izreden uspeh več zaporednih izdaj. S tragično usodo Stanka Vuka in Dani Tomažič se je T. seznanil, ko je pisal uvod v izdajo njunih pisem, ki so izšla pri ZTT v izboru M. Matičetova. V zadnjih letih so izšla njegova pripovedna dela Quando Dio uscì di chiesa. Vita e fede di un borgo istriano del '500, Milan 1987. L'ereditiera veneziana, Milan 1989 in knjiga črtic: Storia di Bertoldo, 1968 (izšlo tudi v knjigi 1969, ki jo je napisal Giulio Cesare Croce, avtor znane pesnitve Bertoldo in Bertoldino iz 16. stol.), in Cankarjevo delo Martin Kačur z naslovom L'Idealista (Martin Kačur, biografia di un idealista), s katerim je it. Stalno gled. iz Trsta gostovalo tudi v Lj., Zgbu in Bgdu in povsod želo velike uspehe (1976). S tem delom je dunajski Volkstheater odprl gledal. sezono 1983/84. T. je kot ur. sodeloval tudi pri antologiji Letture del Friuli-Venezia Giulia, Radar, Padova 1968. Njegova povest L'Ente pa je bila objavljena v reviji Approdo Letterario (jan.-marec 1967). - Prejel je več liter. nagrad in priznanj: 1965 nagrado Campiello za delo La quinta stagione; 1969 nagrado Viareggio za pripovedništvo (L'albero dei sogni). Za roman La città di Miriam je 1972 prejel nagrado Fiera letteraria. 1975 so mu spet podelili nagrado Campiello za knjigo Dove tornare. Največje priznanje za liter. ustvarjanje je T. prejel 1977 za roman La miglior vita, nagrado Strega, 1979 je dobil avstrij. drž. nagrado za evrop. književnost. 1984 so mu podelili »častni doktorat« liter. znanosti U v prostoru Alpe-Jadran z naslednjo utemeljitvijo: »Za visoko umetniško raven pisateljeve pripovedne dejavnosti, v kateri se izraža kot pronicljiv in izviren tolmač kulture, ki temelji na vrednotah miroljubnega sožitja med narodi.« Za roman Gli sposi di via Rossetti je (1986) spet prejel nagrado Campiello, mednar. nagrado Vilenica Društva slov. pisateljev in nagrado Ascona Združenja pisateljev it. Švice, ki so jo 1987 podelili na tematiko »obmejna književnost«. Njegova dela veliko prevajajo. Prvi prevod pa so odlomki iz Materade v slov. (NSd 1961). Največ prevodov je bil doslej deležen roman Boljše življenje (v 10 jezikov), sledi mu delo Mladoporočenca iz ulice Rossetti in druga. Ob predstavitvah v tujini it. kult. inštituti prirejajo večere s pisateljem. Tako je T. govoril o svojih izkušnjah na meji dveh svetov v Hamburgu, Kopenhagnu, Oslu, Helsinkih, Stockholmu, Bukarešti in drugod. O tej tematiki je z velikim uspehom predaval na it. U in na U v Amsterdamu, Bruslju, Madridu, na Dunaju, v Moskvi, New Yorku, Chicagu, Parizu in drugod. - Kritiki in liter. zgod. so poskušali uvrstiti T. v plejado tržaških pisateljev, med katere nenehno uvrščajo Sveva, oba Stuparicha, Sabo in Gambinija, pa se motijo. V resnici je T. istrski, v ital. izražajoči se pisatelj, ki svoj navdih neposredno črpa iz rodne istrske zemlje. T. je pisatelj, ki je tudi v avtobiografsko obarvanih delih, ne glede na osebno prizadetost, ohranil ravnovesje poštene človeške sodbe in pristnega, a hkrati izvirnega umetniškega pričevanja, saj je trdno prepričan, da so ljudje ob meji neločljivo povezani v skupno usodo. Hkrati je tudi prepričan, da je zahteva po skupnem doživljanju te usode močnejša od vsega, kar jih v vsakdanjem življenju, strasteh, nerazumevanju in gluhosti nepoboljšljivih nasprotnikov sožitja morebiti razdvaja in ločuje. It. beroče občinstvo – in ne samo to – se je prav z njegovimi spisi vsaj deloma seznanilo s problematiko Slov. v It. in It. v Istri, a hkrati spoznalo življenje ob meji.

Prim.: Osebni podatki (22. sept. 1990); arhiv OZE pri NŠK Trst; Marco Neirotti, Invito alla lettura di Tomizza, Milan, Mursia 1979; Bruno Maier, Il "piccolo mondo" istriano di Fulvio Tomizza, v La letteratura triestina del '900, Trat, Lint 1968; Fulvio Monai, Fulvio Tomizza, InizI 42, Gor. 1969; Elvio Guagnini, Itinerario narrativo di Tomizza, v Note novecentesche, Pordenon, Studio Tesi 1980; Massimo Romano, Fulvio Tomizza, v Dizionario degli autori, IV, Milan 1987. Veliko člankov, kritik, intervjujev in poročil o njegovih delih je izšlo tudi v dnevnem in periodičnem tisku, tudi slov., več s sl.; seznam je v arhivu PSBL. Podrobno bibliografijo je navedel E. Guagnini v Uvodu h knjigi Gli sposi di via Rossetti, Tragedia di una minoranza, Mondadori, Milan 1988, 5–23. Avtor sam pa je pripravil bio-bibliografijo v ponatisu Materade, Bompiani, Milan 1990, 175–83.

Ropet

Petaros, Robert: Tomizza, Fulvio (1935–1999). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi950280/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (27. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine