Primorski slovenski biografski leksikon

TOMC Franc, DJ, ljudski misijonar, nabožni pisec, organizator in graditelj cerkvenih stavb, r. 20. nov. 1873 v želez. čuvajnici pri Grljanu (Trst), u. 1. nov. 1951 v Mrbu. Oče Valentin (1828–84) iz Dobrove pri Lj. se je izučil za kiparja, rezbarja in pozlatarja in je po cerkvah popravljal kipe svetnikov, okvirje slik, okraske po oltarjih idr. Pred poroko 1864 je dobil službo čuvaja na Južni železnici, najprej pri Nabrežini, nato pri Grljanu, po rojstvu sina Franca pri Miramaru. Mati Alojzija Kozak (1837–1922) iz Lj. se je usposobila za veziljo in druga umetna ročna dela in bila po poroki učiteljica ročnih del v Sv. Križu pri Trstu. T. je hodil v osn. š. na Prosek pri Trstu, ko pa je očeta 1884 zadela kap in so morali zapustiti čuvajnico, je nadaljeval šolanje v Marijanišču v Lj. Po treh letih se je vrnil v Trst, kjer je v revščini živela družina, stanoval v škof. konviktu in hodil v nem. gimn. Po 5. gimn. (1892) je stopil v jezuitski red in opravil noviciat v Št. Andražu na Kor. Tu je po noviciatu ostal še dve leti, da je študiral stare in cerkv. govornike in se izpopolnil v jezikih: slov. in nem. je znal od doma in iz šole, pridružil je še it., ker je hotel v Trstu delovati med Slov., It. in Nem., ker pa je bilo v Št. Andražu nekaj hrv. dijakov, se je učil še hrv. 1896 so ga poslali v Bratislavo na triletni študij filoz., 1899 pa v Travnik v Bosno za prefekta v jezuit. kolegij. Bil je prefekt višješolcev, istočasno je poučeval zgod. v 3. in 4. razr. in nem. v 5. in 6. razr. Poleg tega je začel delovati med slov. gozdarji, ki so v velikem številu prihajali v bosanske gozdove in zapuščeni živeli v barakah sredi gozdov. T. jih je ob večerih zbiral, jim govoril o verskih dolžnostih in jim pomagal v potrebah; čeprav še ni bil duhovnik, je bil vnet misijonar in socialni delavec, živahno gibanje med dijaki in prof. za češčenje Srca Jezusovega ga je navdušilo in prevzelo za vse življenje. V jeseni 1901 je odšel v Innsbruck študirat bogoslovje, vendar so ga po dveh letih poslali spet za prefekta v Kalksburg pri Dunaju in tu je bil 24. maja 1904 posvečen v duhovnika. Da bi se bolje pripravil za delo v Trstu, je odšel na tretjo probacijo in zadnje zaobljube ter na izpopolnitev v it. v Sartorano pri Milanu, po enem letu pa v Lj. Tu je napravil 2. febr. 1906 zadnje zaobljube. Poleti 1907 se je izpopolnjeval v it. še v Turinu in Firencah. - V jeseni 1907 je prišel T. v Trst, kjer je deloval nem. jezuit p. Emil Volbert. T. ga je poznal že iz dijaških let, pozneje se je vsa T-eva družina sprijateljila z njim in mati je postala njegova postrežnica. T. je bil kpl. pri Novem sv. Antonu, stanoval je v cerkvi nad zakristijo, poučeval pa je verouk v nem. mešč. š. v ul. sv. Frančiška. Po njegovem prihodu so ustanovili jezuitsko postojanko Trst in patra sta hitro zgradila po načrtih podjetnika Fr. Ferluge dve veliki hiši po pet nadstropij v ul. del Ronco in Marconi. V hišah so bile sobe za patra, kapela, kongregacijski prostori in veliko stanovanj za najemnike, ki so z najemnino v 25 letih odplačali vse dolgove. Na praznik Marijinega oznanjenja 25. mar. 1908 je trž. škof. dr. Fr. Nagl blagoslovil kapelo in patra sta začela samostojno delovati. P. Volbert je ustanovil v kapeli Marijino kongregacijo za gospe pod imenom Marijinega oznanjenja, a jo je že 1909 prepustil T. Patra sta se takoj odločila, da zgradita ob ul. del Ronco še cerkev Srca Jezusovega. P. Volbert je zbiral denar na Dunaju (za glavni oltar je veliko prispeval cesar Franc Jožef), T. je s slov. Marijino družbo pobiral po Trstu, hodil pa je tudi v Miramar, kjer je živela nadvojvodinja Jožefa. Načrte je napravil arh. prof. Mario Corradini, zgradil pa jo je v dobrih dveh letih podjetnik Fr. Ferluga, da je škof 23. nov. 1910 cerkev posvetil. - Še istega leta sta oba patra zapustila Trst. T. so poslali v Gor.: «L. 1910 sem bil pozvan v Gorico kot rektor novega dijaškega semenišča in konvikta. Dozidal sem ga in uredil vse potrebno za pouk in vzgojo« (A. Bukovič 79). Če je z dozidavo uspel, je imel več težav s hišnim redom, ker so se mu osmošolci uprli in izstopili. Komaj pa je zadevo uredil, so ga 24. sept. 1913 spet prestavili v Trst za superiorja. Pomagala sta mu za It. p. Marzoldi, za Nem. p. Zehengruber, sam je skrbel predvsem za Slov. Bil je duhovni voditelj ženske redovne kongregacije Tolažnice vernih duš (preds. Emilija Maver) in jih usmerjal v versko in socialno delo: »Dopoldne sta hodili po dve in dve k siromašnim bolnikom. V kleteh in podstrešjih so jih čistile, jim stregle, posnažile borno stanovanje, vse brezplačno. Še miloščino so prinesle. Popoldne so zbrale doma otroke, gospodične, gospe, da bi jih pridobile za Boga« (A. Bukovič 80). Med prvo svet. vojno je skrbel za ranjene vojake v lazaretu in dobil odlikovanje Rdečega križa. V rezidenci je bil ekonom, vodil bratovščino presv. Srca, kongregacijo za dijake in it. gospodične, družbo kršč. mater, že omenjeno kongregacijo Tolažnice vernih duš, vodil duhovne vaje idr. - Po vojni je pripadla trž. jezuitska rezidenca beneški provinci, T. je moral zapustiti spomladi 1919 Trst in oditi v Lj. Tu je nadaljeval z delom: veliko je misijonaril po raznih krajih, nato se je kot rektor cerkve sv. Jožefa v Lj., ki je bila mestno oskrbovalno skladišče, zavzel za njeno ureditev. S pomočjo arh. Plečnika jo je predelal, da je bila 19. mar. 1922 posvečena. 6. jan. 1924 je postal rektor lj. naselbine jezuitov in še istega leta je začel graditi pri cerkvi sv. Jožefa po Plečnikovih načrtih Dom duhovnih vaj kot prizidek jezuitskega kolegija (30 sobic); zgrajen je bil v dobrem letu. Tu je pri T. od 9. do 18. nov. 1927 opravil duh. vaje Angel Roncalli, poznejši papež Janez XXIII. Vodil je dve moški kongregaciji, dve ženski (nekaj časa za nemške gospe), bil je ravn. Apostolstva molitve za lj. škofijo, vsak četrtek je hodil spovedovat v škof. Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Lj., vodil duhovne vaje in misijone ter obiskoval bolnike po mestu. Na njegovo pobudo so prevzeli jezuiti Glasnik presvetega Srca Jezusovega (1925), ki so ga od 1902 izdajali duhovniki v Mrbu. T. je bil ur. od 1932, odg. ur. in predstavnik lastnika od 1935 do 1941 in je redno vanj pisal. Tedaj se je zelo zavzemal za posvetitev slov. družin Srcu Jezusovemu. V Lj. in vsej jsl. provinci je organiziral misijonsko pomoč. Jsl. provinca je prevzela za svojo misij. pokrajino Bengalijo v Indiji. - 1. okt. 1931 je bil prestavljen v Mrb., da bi tam organiziral drugo slov. jezuitsko rezidenco. Po načrtih arh. Plečnika je najprej prezidal hišo v Levstikovi 29 (Magdalensko predmestje) v rezidenco (10 sob) in ji dodal veliko kapelo Srca Jezusovega. Mislil je tudi na cerkev Srca Jezusovega, a so ga prehitele razmere. Takoj je organiziral dve kongregaciji in razne pobožnosti, mar. 1935 pa je gosp. poslopje na vrtu rezidence predelal v Dom duhovnih vaj (5 sob, obednica in kapela). - Med drugo svet. vojno so 19. apr. 1941 nem. gestapovci aretirali T. in vse ljudi v rezidenci in jih zaprli v Meljsko vojašnico, rezidenco pa izropali. T-a so čez kak mesec preko Rajhenburga izgnali v Zgb, od tu je odšel v Lj., da je obvestil sobrate o razmerah, nato je odpotoval v Split za superiorja. 12. sept. 1941 je prevzel vodstvo jezuitske hiše in cerkve Marijinega imena. Bila je revščina, vsakodnevno bombardiranje, štiri okupacije, toda T. je z zaupanjem in prijaznostjo vse tako urejal, da so srečno prestali vojno. - 12. jul. 1945 je odšel iz Splita in se ustavil v Lj., da je nabavil najpotrebnejše za Mrb. Rezidenco so zavezniške bombe porušile, vendar so jo začeli takoj obnavljati. 2. avg. 1945 je prišel T. kot superior in že 19. avg. blagoslovil obnovljeno kapelo, počasi pa so uredili tudi rezidenco. 1948 je mrb. škof Držečnik ustanovil novo župnijo Marije Pomočnice v Brezju (5 km od Mrba) in jo zaupal jezuitom. Za T. so bile to nove skrbi: cerkev je bila zanemarjena in brez opreme, ni bilo župnišča in sredstev. Toda kar hitro je nova župnija zaživela, vodil jo je p. Laura, težave pa so nastale v rezidenci, kjer so 2. nadstr. zasedli delavci. Spomladi 1949 je oblast zaprla vse lj. jezuite in jim zaplenila posest s cerkvijo sv. Jožefa vred. V Mrbu pa so zaprli p. Laura, T. pa so zasliševali in mu vzeli še dve sobi. Toda prihajali so novi in mladi jezuiti in življenje se je nadaljevalo, T. pa je pešal. Na praznik sv. Ignacija 1951 je odložil predstojništvo mrb. hiše in še isto leto umrl. - T. je bil plodovit nabožni pisatelj. V Glasnik Srca Jezusovega je pisal od prve lj. številke do izgnanstva. Veliko je pisal o Srcu Jezusovem, o sv. Frančišku Sal., o Apostolstvu molitve, o notranjem življenju (od 1925 do 1932 47 takih člankov), o pokori, molitvi, duhovni prenovi, nebesih, delavcih idr.; pogosto je za ponazoritev vpletal spomine na delo v Trstu, Lj. in Mrbu. Več člankov brez podpisa je priobčil v mrb. Verskem listu, sodeloval pa je tudi v zgb. jezuitskem glasilu Vijesti iz provincije. - Važnejše članke, pisma domačim in poročilo o izgnanstvu je posnel p. Anton Bukovič DJ v svoji knjigi P. Franc Ks. Tomc, duhovnik Družbe Jezusove (Mrb. 1962, razmnož.). Pomagala mu je Tomčeva sestra Pepca, ki je živela v jezuitski hiši v Trstu in od blizu spremljala bratovo delo. - T. je bil vzoren duhovnik, uspešen misijonar, podjeten graditelj, dober človek in zaveden Slovenec. - V tržaški jezuitski rezidenci v ul. del Ronco ni starega arhiva, v novejši kroniki pa Tomčevo ime sploh ni omenjeno.

Prim.: La morte a Maribor del gesuita Padre Tomc, Vita nuova, Trst 8. dec. 1951; A. Bukovič, DJ, P. Franc Ks. Tomc, Mrb. 1962, 177 s sl.; J. Jagodic, Mojega življenja tek, Clc 1974, 295; Dr. J. Prešeren, Marijina družba »Marije Milostljive«, Trst 1975, 39–40; M. Jevnikar, Liki iz naše preteklosti, RAITrstA 12. jun. 1976; Isti, Rojstne hiše naših velikih mož na Tržaškem, KolGMD 1985, 104–06 s sl. roj. hiše; p. L. Kovačič, Veliki graditelj p. F. T., Slov. jezuiti, Mrb., dec. 1987, XXI - 6, 181–84; Bibliografija T-evih spisov v arh. PSBL.

Jem.

Jevnikar, Martin: Tomc, Franc (1873–1951). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi950260/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine