Timeus, Ruggero (1892–1915)

TIMEUS Ruggero, psevdonim Fauro, publicist, r. 16. febr. 1892 v Trstu, u. 14. sept. 1915 kot it. vojak na gori Pal Piccolo (Karnija). Oče Giovanni, mati Gisella de Chicchio. Obiskoval je gimn. »Dante Alighieri« v Trstu in s sedemnajstimi leti začel publicistično delovati. Pridružil se je it. liberalno-nacionalnemu gibanju (iredentizmu) v Trstu in sodeloval pri demonstracijah za it. U v Trstu. Po maturi je eno leto študiral na U v Gradcu, nato je odšel v Rim, kjer je diplomiral na Filoz. fak. Odločitev za Rim, za razliko od drugih trž. sovrstnikov, ki so odhajali v Firence (skupina okoli G. Prezzolinijevega glasila La Voce), verjetno označuje T-ovo najbolj radikalno usmeritev pri reševanju tako imenovanega »jadranskega vprašanja«. Spočetka je sicer sodeloval tudi pri La Voce (1910: članek L'irredentismo e gli slavi dell'Istria), kasneje pa se je opredelil za liste L'idea nazionale, Regno in Il Marzocco. T-ovo pisanje je pokazalo, da se je oddaljil od kroga, ki ga je predstavljal S. Slataper s svojim zagovarjanjem tradicionalnih vrednot it. preroda. Odločil se je za nacionalistično smer, »v italijanstvu je spoznal aktivno in mlado silo, ki v Avstrijskem Primorju ne išče priložnosti za sporazumevanje, pač pa le spopad in zmago; zmagovitemu pohodu na Trst naj bi sledila italijanska nadvlada celotnega Jadrana« (A. Ara). Svoje poglede je nato združil v knjigi Trieste , ki je izšla spomladi 1914 v Rimu. Še pred tem je izdal brošuro La Venezia Giulia e l'Italia (Verona 1913). Ob začetku prve svet. vojne je zagovarjal vstop It. v vojno, maja 1915 je vstopil v it. vojsko kot prostovoljec. Njegovi zbrani spisi so izšli kot Scritti politici (1911–1915) v Trstu 1929. T. je polemično nastopal zaradi odnosa it. publicistike do jadranskega vprašanja, tako tudi do »smiselno pripravljene provokacije«, ki jo je predstavljala knjiga A. Vivanteja L'irredentismo adriatico (1912). Zagovarjal je sicer it. pomoč pri zedinjenju južnih Slovanov okoli Srbije, zato pa naj bi se južni Slovani odrekli svojim zahtevam do Trsta in Julijske krajine. Nasprotoval je zato trialistični koncepciji reševanja avstro-ogrske monarhije. Po njegovem je bolj kot drugje prav v Trstu socializem pokazal na svojo »teoretično potvorjenost in nesposobnost praktične uveljavitve«. Nastopal je proti vsaki obliki demokratične revolucije in borbe za svobodo, pač pa je v prvo vrsto postavljal avtoriteto države in it. imperij. It. mora osvojiti Trst, »kjer mora dobiti ključ za osvajanje Balkana in Bližnjega vzhoda« (D. Šepić). Obravnaval je tudi probleme Slovencev. Svoj asimilacijski odnos do neit. prebivalcev JK je pokazal pred vstopom It. v vojno, ko je prav zaradi njih zagovarjal takojšnjo it. vojno napoved Avstro-Ogrski. V T-ovi zapuščini sta dva neobjavljena romana, spis o germanizmu, nedokončana obširna razprava o polit. filozofiji in doktorska teza o rimskem pesniku Marcialu. Knjiga Trieste je izšla 1968 v drugi izd., nekajkrat so bili T-ovi spisi tudi ponatisnjeni (npr. v Antologia degli scrittori morti in guerra, Firenze 1929). T-ovo ime je nosila nekdanja Canin-Hütte na bovški strani Kanina (od 1924 kot Rifugio Ruggero Timeus-Fauro, po drugi svet. vojni imenovana po Ferdu Kravanji-Petru Skalarju; kasneje je pogorela in bila obnovljena na drugem mestu.

Prim.: G. Caprin, Il Marzocco 19/1914, št. 19; B. Coceancig, Ruggero Fauro Timeus, Parenzo 1920; D. Šepić, Talijanski iredentizam na Jadranu (konstante i transformacije), Časopis za suvremenu povijest (Zgb) 7/1975, št. 1, 5–32; Intellettuali di frontiera. Triestini a Firenze (1900–1950), Firenze 1983, 115, 124; Intellettuali di frontiera. Triestini a Firenze (1900–1950), 1–2, Firenze 1895, pass.; A. Ara-C. Magris, Trieste. Un'identità di frontiera, Torino 1983², pass.; E. Apih, Trieste, Bari 1988, pass.

B. Mar.