Spinozzi Monai, Liliana

SPINOZZI MONAI Liliana, profesorica, raziskovalka, r. 30. okt. 1936 v Trstu, živi v Čedadu. Oče Cesare, doma iz Pescare, funkcionar na notr. ministrstvu, mati Angela Černač iz Matenje vasi pri Postojni. Osn. š. je obiskovala v raznih krajih na Notranjskem, sred. š. in klas. licej v Čedadu. Na Leposlovni fak. tržaške U je 1960 doktorirala z disertacijo iz zgod. Il cardinale Pier Antonio Zorzi e il giansenismo. Poučevala je na višjih sred. šolah v Čedadu (1960–1974) in v Špetru Slovenov (1980–1987). V 80. letih se je preusmerila v študij slavistike; to njeno odločitev je motivirala ozaveščenost lastnega izvora. Vpisala se je na Fak. za tuje jezike in književnosti videmske univ. ter se posvetila predvsem jezikoslovju, rušč. in slov. Za svoj drugi doktorat (1986) je v disertaciji objavila in obdelala še neobjavljeno dialektološko gradivo, ki ga je Baudouin de Courtenay zapisal v Nadiških dolinah l. 1873, s posebnim ozirom na spremembe v leksiki. Gradivo je sama nabrala v arhivu Akademije znanosti v Sankt Peterburgu. V letih 1981–84 je bila članica komisije za upravljanje Mestne knjižnice v Čedadu. Od 1980 se posveča jezikosl. vprašanjem, zlasti slov. dialektologiji in pojavom, ki so v zvezi z večjezičnostjo na področju Furlanije. 1986 je začela delati kot znanstvena tajnica v delovni skupini za proučevanje plurilingvizma na ozemlju Alpe-Jadran, ki deluje pod pokroviteljstvom ustanove Consorzio per la costituzione e lo sviluppo degli insegnamenti universitari in Udine. Bila je eden glavnih organizatorjev mednar. zborovanja o plurilingvizmu, ki je potekalo v Vidmu od 12. do 14. okt. 1989, in je tudi uredila zbornik predavanj z naslovom Aspetti metodologici e teorici nello studio del plurilinguismo nei territori dell'Alpe-Adria (1990). Z natečajem je 1991 postala raziskovalka na Inštitutu za jezikoslovje na U. v Vidmu. Od 1993 je znanstvena sodelavka mednar. središča za plurilingvizem pri omenjenem inštitutu. Od 1990 sodeluje z Arhivom ruske Akademije znanosti, ki ima sedež v S. Peterburgu in tudi sicer goji stike in izmenjave z videmskim univerzitetnim konzorcijem. Pri svojem znanstvenoraziskovalnem delu v okviru omenjenih institucij se S. osredotoča zlasti na proučevanje jezikovnih stikov in medsebojnih vplivov na ozemlju, kjer se srečujeta slovanski in romanski svet. Eden njenih namenov je objavljanje in poglabljanje teoretične misli J. Baudouina de Courtenaya, kakršna izhaja iz njegovega raziskovanja slov. narečij. V tem pogledu je pomembna dvojezična knjižna objava že v disertaciji obravnavanih besedil. Delo je izšlo 1988 pri Založništvu tržaškega tiska in Študijskem centru »Nediža« z naslovom Jan Baudouin de Courtenay, Materiali za južnoslovansko dialektologijo in etnografijo IV. Gre za ljudska besedila v prozi in verzih, ki jih je zbral znameniti ruski jezikoslovec poljskega rodu in ki so skoraj v celoti prišla tu prvič v javnost. S. jih je pripravila za objavo ter jih pospremila z uvodno študijo in opombami, folklorni komentar pa je prispeval Milko Matičetov. Besedila so podana v prepisu, v današnjem nadiškem narečju, v knjižni slov. in v it. prevodu, zraven pa še v reprodukciji originala. Na Baudouina de Courtenaya oz. na korespodenco njemu se nanaša tudi druga knjižna objava S. z naslovom Dal Friuli alla Russia: mezzo secolo di storia e di cultura in margine all'epistolario (1875–1928) Jan Baudouin de Courtenay, Udine 1994. Avtorica je objavila pisma 14 dopisnikov B. de C., med katerimi so najuglednejši furlanski kult. delavci (večinoma Slovenci): Bruno Guyon, Ivan Domenis, Anton Klodič, Francesco Musoni idr. M. Jevnikar je v svoji recenziji napisal, da je S. opravila ogromno delo, saj pisem ni samo objavila, ampak jih je po potrebi bogato dokumentirala ter je na njihovi osnovi in na osnovi številnih časopisov, ki so izhajali v Vidmu, skrbno obnovila tedanje kult. in polit. življenje v Furlaniji. S. je objavila vrsto člankov in recenzij. V reviji Cultura russa je 1984 (2) izšel prispevek L'ultimo Cankar, v MondOperaio 1986 (8–9) pa Il mito di Trieste: Una vita né bella ne brutta. V reviji Incontri linguistici so 1991 (14) izšli prispevki o treh jezikoslovnih delih. Quaderni Cividalesi so 1993 (20) objavili članek In margine all'archivio privato Mor-Leicht (... e sulle orme del linguista Jan Baudouin de Courtenay). V tisku so trije prispevki S. : Vicende di un antico codice slavo (Forum Iulii, XVII/1994), Mescolanza linguistica/lingue miste: alcune riflessioni (Atti del Convegno seminariale – Lingue speciali e interferenza, Università di Udine, 1994), Il mutamento del lessico a partire da un corpus dialettologico di Jan Baudouin de Courtenay (Grazer Linguistische Studien, Graz 1995). Za Slovenski lingvistični atlas (SLA) je S. obdelala govor Špetra Slovenov, za Slovanski lingvistični atlas (OLA) pa govor Sv. Lenarta (točka Ošnje). – S svojim znanstvenoraziskovalnim delom je opozorila na dragoceno, dotlej neobjavljeno gradivo, ga temeljito proučila in osvetlila njegov pomen. Njene objave pričajo o resni strokovnosti, znanstveni natančnosti in žaru raziskovalca, najsi zahteva gradivo jezikovno ali kulturnozgodovinsko analizo. Prejela je nagrado Laštra Landarske banke, Špeter Slovenov 1987.

Prim.: Osebni podatki; M. Skubic, Linguistica XXVIII/1988; P. Petricig, Novi Matajur okt. 1988; B. Zuanella, Dom 20, 1988; P. Merkù, PDk 15. nov. 1988; M. Novak-Kajzer, Delo 22. dec. 1988; R. Gusmani, Incontri linguistici 12/1987–88; J. Lisac, JiS 7–8/1988–89; P. Weiss, Traditiones 18/1989; T. Logar, XXV. seminar slov. jezika, literature in kulture 1989; B. Sivec, Rodna gruda, jan. 1990; Ž. Muljačić, Archivio Glottologico Italiano, vol. LXXV, 1, 1990; Z. Mihail, Synthesis, Académie Roumaine/XVII, 1990; F. Micelli, Il Gazzettino del Friuli 22. dec. 1990; G. Frau, Sot la nape 3, sept. 1991; M. Kropej, Fabula 32/4, Berlin 1991; P. Petricig, Novi Matajur 12. maja 1994; Dom/11, 1994; M. Jevnikar, Mladika/4, Trst 1994; F. Jakopin, Delo 12. maja 1994; M. Turello, Messaggero Veneto di Udine, 5. sept. 1994; P. Merkù, PrimSreč 163/1994; G.B. Pellegrini, Cefastu? 2/1994; M. Kravos, JKol 1995.

L. B.