Primorski slovenski biografski leksikon

SIMČIČ Zorko, pisatelj, dramatik, kult. delavec, r. 19. nov. 1921 v Mrbu, kamor so se po prvi svet. vojni starši zatekli s Prim., živi v Buenos Airesu (Arg.). Oče Anton, čevljarski mojster, potem polic. stražnik v Trstu in Mrbu, mati Marija Jerman, gospodinja - oba iz Biljane v Gor. Brdih. Nižjo klas. gimn. je dovršil v Mrbu, se vpisal na učiteljišče, a ga zaradi nem. zasedbe Mrba končal med vojno v Lj. Pri it. racijah 1941 so ga prijeli in odpeljali v taborišče Gonars, od koder se je vrnil po nekaj mesecih na pol slep. Ko si je opomogel, je bil nekaj časa v službi pri Zimski pomoči, in sicer osebni tajnik Narteja Velikonje, ki je organizacijo vodil. Kasneje je bil uradnik na Tiskovnem uradu Lj. pokrajine. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, in ker je imel že med vojno stike z angl. voj. ujetniki, je bil tolmač pri VI. britanski diviziji v Vrbi (Velden). Ni slutil, da so angl. oblasti med drugimi domobranci iz Vetrinja vrnile tudi enega njegovih bratov. Po nekaj mesecih je odšel v Rim in bil ponovno v zavezniški službi. Opravljal je najrazličnejše posle, do prevajalca na letališču Ciampino. Na jesen 1946 se je na povabilo prof. Jož. Peterlina (PSBL II, 645–47) preselil v Trst, kjer je nastopil službo na slov. radijski postaji (Radio Trst II). Tu je za razne oddaje pisal prizore, dramatiziral vrsto slov. epskih pesmi, ustvaril na stotine krajših humorističnih skečev, na Peterlinovo pobudo pa za Verne duše 1946 rad. dramo Žalostna pesem, ki so jo tudi ponovili. Bil je tudi član Rad. odra. - 1948 je odšel v Buenos Aires (Arg.), kjer je bil najprej v nekem amer. podjetju »redactor«, potem je opravljal druga dela, v glavnem pa se ukvarja z izdelovanjem »spominčkov«. Že v Trstu se je vpisal na U na socialne in ekon. vede, v Buenos Airesu je skozi desetletja na raznih Institutos de cultura obiskoval celoletna predavanja, predvsem iz filoz. antropologije. - Nagnjenje do kult. ustvarjanja je dobil že v otroških letih, saj so imeli sicer preprosti starši veliko knjižnico in abonma za mrb. Dramo in ga vodili s seboj na predstave. Že kot otrok je nastopal pri Ljudskem odru. Tedaj je pisal pesmi po Gregorčiču, ki so ga doma veliko recitirali in prepevali, devetleten je doživel prvo objavo v otroškem kotičku Slovenca (Mirko Kunčič), desetleten pa je napisal igro, skomponiral zanjo kuplete in narisal sceno. Kot dijak je sodeloval v Žiki, Mentorju in drugih dij. listih, v Lj. pri Obisku in Slov. domu. V Slov. domu je objavljal humoreske, potopis 621 km (opis poti od Lj. do Genove), v DS 1944 je objavil črtici Človek, ki je ubijal in Žebelj, za S in Slov. dom je pisal kult. članke. Z Nartejem Velikonjo, Tinetom Debeljakom in Bož. Borkom je bil sour. in sodelavec Zbornika Zimske pomoči, ki je izšel 1944 in timel 106 sodelavcev. Napisal je dve drami, Zadnji akord je sprejela lj. Drama in jo je režiral Edv. Gregorin, vendar je zaradi konca vojne 1945 niso uprizorili. V njej je obdelal problem družinskega trikotnika in iskanje smisla življenja. Ko mu je hrv. skladatelj Jakov Gotovac zagotovil, da ne bo komponiral opere na motiv Prešernovega Krsta pri Savici, je začel S. pisati svoj libreto Krst pri Savici za Matijo Tomca in 2. dej. priobčil v Slovenčevem koledarju 1944. Največji uspeh pa je dosegel 1943, ko je izšlo pri Novi založbi njegovo Prebujenje. Roman iz dijaškega življenja. Gre za svojevrsten dijaški roman, za mladostno prebujanje v avtorju samem. Knjigo so kritiki (T. Debeljak v S, B. Borko v J, Fr. Vodnik v DS, J. Moder v Slov. domu) pozitivno ocenili in pisatelj je dobil zanjo Prešernovo nagrado mesta Ljubljane. Druga njegova knjiga je izšla v samozaložbi 1944 pod naslovom Tragedija stoletja. Satire in humoreske. V njej je 15 zgodb, razen treh so vse izšle v revijah in časopisih med 1938–43, zajetih iz umetniškega, dijaškega in družinskega življenja. Avtor skuša najti smisel v humorju ali rahlo poudarjeni satirični osti. B. Borko in T. Debeljak hvalita njegovo intelektualno kritičnost. - V Trstu je S. razen na Radiu sodeloval 1947 pri reviji Mlada setev (MS). V njej je priobčil svojo prvo pesem Jetnik št. 4443 svoji duši. Iz gonarskega taborišča 1942 (podpis Marijan Jerman). V njej je ves občutek nemoči za taboriščno žico. Poleg pesmi in kake krajše glose (šifra PSM) je v MS priobčil štiri črtice: Mimo treh belih vrat, Deček v dvigalu na Piazza Barberini, Na pragu, Troje src se je srečalo. Vse se odlikujejo po rimskih doživetjih in po ostri duševni analizi ljudi, s katerimi se je srečal. Radijska drama v dveh dejanjih Žalostna pesem se godi na pokopališču blizu Trsta na Vernih duš dan, kjer se srečajo na grobu padle partizanke Sonje njena mati in sestra ter njen sošolec Miran, ki jo je imel rad, a sta se razšla, bila pa sta tudi »vsak v svojem taboru«. Po ostrih besednih spopadih se zbližajo, postanejo ljudje in s sestro se bosta še videla. V igri gre za duševna stanja, ki so zajeta z vso globino in pripeljana do toplega in razumevajočega človečanstva. O igri je avtor pojasnil: »Napisana je bila iz srca in je predvsem dokument, kako je nekdo leta 1946, to je pred štiridesetimi leti in tik ob meji po bratomorni vojni načel vprašanje narodne sprave, do katere je treba priti, do katere pa se ne da priti na račun zavajanja resnice.« - V Argentini se je S. hitro znašel v novih razmerah, čeprav se ni nikoli vživel v vlogo »izseljenca«, ampak se ima za človeka »v izgnanstvu«. V Koledarju Zborniku Svobodne Slovenije (ZbSS) je začel sodelovati s črticami: Črni tekač (1950) je zgodba tolminskega fanta, nekdanjega partizana, živečega sredi amer. velemesta; Prvo prepozno srečanje (1951) je duševna analiza srečanja med mladim zdravnikom, ki gre v misijone, in razvajeno bogato Američanko; v Obisku pri Abu Sabu (1951, 1952, tretji del v reviji Novi časi 1962) je ustvaril figuro modrega starca, ki zabavno-kritično opazuje slov. rojake ob njihovem vživljanju v novi svet. - Ko so slov. izobraženci 1954 ustanovili v Buenos Airesu Slov. kulturno akcijo (SKA), je S. prevzel mesto vodje liter. odseka te organizacije, istočasno pa tudi mesto sour. revije Meddobje (Medd. - skupaj z Rudo Jurčecem). Medd. je ostal kot eden stebrov zvest skozi prvih devet let. Že takoj v začetku je v mesečniku Glas SKA (I, št. 2) objavil uvodnik o novi reviji, »namenjeni ljubiteljem umetnosti, vsem našim izobražencem, ki bi naj tako v esejih kakor v leposlovju posegli med dnevne dogodke, našli jasnosti, opore in razvedrila v dneh tako zamotanih miselnih križišč«. K reviji je povabil vse kult. delavce zunaj domovine, ki naj se »strnejo okrog te revije, katere edina naloga bo reševati v književnosti in znanosti, v čustvu in misli krščanske vrednote v času modernih razvrednotenj, kazati smer skozi sodobni kaos, skozi to nejasno meddobje, katerega prvi del smo sami doživeli in katerega drugi, neznan, čeprav od nas odvisen, se nemoten približuje«. V Glasu je pod imenom ali pod šiframi Z. S., B. Š. objavljal uvodnike, članke, razgovore (s slik. Volovškom, s trž. pesnico Nevo Rudolf), v Medd. pa razna razmišljanja in prozo. Tu je že v prvem letniku podal v razpravi Nekaj misli o sodobni književnosti osnove modernega literarnega ustvarjanja. Pravi, da so danes književniki prešli »iz opisovanja ljudi in dejanja« na »nakazane orise«. Teža pisanja sloni »na junakovih duševnih vprašanjih, nastajajočih v odnosu s samim seboj, pa tudi med njim in družbo«, gibalo dogajanja pa naj bi bil »konflikt med dvema dušama... med dušama, ki ju nosimo v sebi, deloma, a že manj pa tudi konflikt med posameznikom in svetom«. Za Medd. je napisal noveli: Odhojene stopinje (I. let.) je duševna podoba človeka, ki hodi celo noč po vlažnem Buenos Airesu in misli na preteklost doma in sedanjost v tujini; Dogodek na Ulici de la Piedad (VI. let.) je spet usoda begunca, ki ima sicer urejeno življenje, vendar visi med preteklostjo in sedanjostjo; Pot k reki na sever (II. let.) je odlomek iz poznejšega romana. Razen tega je v Medd. objavljal Pripise k dnevom, Liter., potopisne in druge zapiske, Zapiske neznanega pisatelja, analize raznih anket (1954, 1957), okrogle mize, glasbena poročila, gledal. kritike, pa tudi študijo PEN Club - Coloquio de Buenos Aires - 1962 (VII. let.). Brez dvoma je tudi S-evi organizacijski vnemi pripisati, da se je tedanje Medd. razvilo v revijo, ki ji v tistih letih ni najti primerjave v skupnem slov. kult. prostoru. Iz kronike v Glasu SKA je razvideti, da je organiziral razne kult. večere, ali sodeloval pri kult. dogodkih in tako pripomogel SKA, da je prišlo do te »najpozitivnejše stvaritve emigracije« (V. Beličič, Glas SKA VI, 9), do tega »mejnika v zgod. slov. kult. ustvarjanja« (St. Majcen, v pismu S. 26. jun. 1962), do tega, kar je celo idejna nasprotnica emigracije Marja Boršnikova izjavila ob obisku St. Majcnu z besedami: »... tako temeljito se še ni afirmirala slov. emigracija v naši zgod., kakor se danes afirmira slovenstvo v Argentini« (isto Majcnovo pismo). Dopisovanje s številnimi sotrudniki po raznih celinah (hrani nad 1.500 pisem), kasneje pa tudi osebni obiski sodelavcev po Evropi, vse to je rodilo svoj sad, a gotovo tudi zavrlo S-evo ustvarjanje. - Vendar je 1957 izdal pri SKA roman Človek na obeh straneh stene. Junak je begunec čisto iz osebnih razlogov. Ne doma ne v Argentini se ni mogel zakoreniniti, nikoli ni vedel, kaj bi rad. Malo pred vojno se je v Ljubljani oženil, kmalu pa je posegla v njegovo življenje zaročenka umrlega brata Katja. Ta je prišla za njim tudi v Argentino prav na večer, ko se je odpravljal na sever, da se bo po petih letih dobil z ženo. In v tej noči se odigra vsa zgodba. Pisatelj prenaša na papir junakovo doživljanje v treh plasteh: njegovo notranje doživljanje v tisti noči, spomine in premišljevanja ter odločitve in resnice (ki jih podaja z ležečim tiskom). Katja na dogovorjeni sestanek ni prišla, zato se ga je polastila še hujša negotovost. Tehnika zgradbe je izvirna, polna prepletov, stopnjevanja, premolkov in povzetkov, z neprestano notranjo napetostjo. Junak je splošno človeški, zato ga avtor imenuje samo »Človek«. Delo je po J. Pogačniku »v zdomski prozi estetski vrhunec«. - Izmed novel, ki jih je v tistih letih objavil, so tri izšle v Al. Geržiniča antologiji emigrantskega pripovedništva (1945–1960) Dnevi smrtnikov (SKA 1960). To to: Prežalostne šriftice (Vred. 1951), Odhojene stopinje (Medd. 1954) in Prvo prepozno srečanje (ZbSS 1951). - Tedaj se je lotil predelave libreta Prešernovega Krsta pri Savici. Besedilo je izšlo 1953 v Katol. misijonih v Buenos Airesu, leto kasneje v knjižni obliki pod psevd. Bine Šulinov (domače ime njegovega rodu v Biljani) in z ilustr. Hotimira Gorazda. Dokončno podobo je dal igri 1965 (zal. Tabor Trst - Buenos Aires), režiserskim izvodom je dodal 8 Tomčevih skladb. Igra je bila večkrat uprizorjena na prostem: Repentabor 1953, Ramos Mejía, in na odrih: RAITrstA 1955 in ponovitve, Buenos Aires, Mendoza, Toronto, ZDA. - Pri Slov. gledališču Buenos Aires (SGBA) je 1967 izdal okvirno dramo v treh delih Zgodaj dopolnjena mladost. Osrednji osebi sta Snežna in Matjaž, mlada človeka, ki se imata rada, toda zaradi revolucije oba padeta. V trenutku njenega umiranja se začne igra v dveh dimenzijah: igra živih in istočasno igra mrtve Snežne in božjega Poslanca, ki iščeta rešitev duše njenega ubijalca. Drama je pravi misterij, slavospev ljubezni, ki gre preko groba in odrešuje. Krstno predstavo je doživela v Kanadi (Toronto 1969, režija Vilko Čekuta). Po J. Pogačniku sta Krst in Zgodaj dopolnjena mladost »slavospev ljubezni in želja po spravi med Slovenci« (ZSS 8, 78). - Okt. 1974 je izdal S. prvo in edino pesniško zbirko Korenine večnostis, podnaslovom Ciklus junijskih, posvetil pa jo je »mrtvima bratoma in vsem njunim mrtvim in živim soborcem v skromen poklon«. Pesmi so pretresljive, misli plemenite, blizu molitvi, svetopisemsko izklesane. Dve sta prišli v Antologijo slov. zdomskega pesništva (ured. T. Debeljak in Fr. Papež, SKA 1980). - Zadnje S-ovo leposlovno delo sta mlad. igri v knjigi čarovnik Začarane doline in Družina Zebedej, ki so jo 1980 založili v Buenos Airesu in poklonili učencem šole Fr. Balantič in ostalim šol. otrokom. - S. predava slov. od ustanovitve na Visokošolskem tečaju v Buenos Airesu, za slov. književnost na Srednješol. tečaju je pripravil skripta ter predelal in dopolnil knjigo Osipa Šesta Kar po domače; dodal ji je poglavje Med nami in njimi (tj. domačini, sredi katerih živijo Slov. po svetu) (1953). Pisal je o Balantiču, o Majcnu, 1963 je iz rokopisov, ki mu jih je poslal iz domovine St. Majcen, pripravil pesniško zbirko Dežela (psevd. Fran Zore). Piše prizore za domobranske proslave, spremlja dejavnost slov. gledal. skupin v Arg. (Gledališki list; Oder), objavlja poglede na kult. življenje doma (Medd. III, 1–2), na kult. dogajanje v zdomstvu (SKA v novo desetletje, London, Klic Triglava 1975), pa tudi na slov. družbo v zdomstvu in domovini, npr. 1985 izdana Anketa buenosaireškega Visokošol. tečaja Pogled na slov. bodočnost. Dostikrat predava zlasti mlajšemu rodu, značilni pa so njegovi »slavnostni govori«, ko občasno govori tudi na Slovenskem dnevu, osrednjem vsakoletnem zborovanju buenosaireške skupnosti. Te govore-razmišljanja objavljajo v tamkajšnjem periodičnem tisku, včasih pa jih tudi ponatisnejo, npr. Zvestoba nazaj - poslanstvo naprej! v knjižici Slov. kri iz roda v rod, izdana 1975 ob 30-letnici Srednješol. tečaja ravn. Marka Bajuka v Buenos Airesu. - Njegovo zanimanje za zadružništvo se je začelo že v mladih letih, ko je kot nižješolec sodeloval v glasilu neke mrb. zadruge. Kot 18-letni dijak je prejel bgd. nagrado za spis Mladinsko zadružništvo in rochdalski pionirji, ki je izšel tudi v lj. reviji. V Buenos Airesu od 1978 stalno piše uvodnike v zadružno glasilo Stik. Dolga leta je zbiral Vebrova razmišljanja o zadružni misli po revijah in koledarjih in jih objavil z uvodno študijo v knjigi Fr. Veber, Zadružna misel (Buenos Aires 1979). - V rkp. ima še pesmi in prozo, Potopisne zapiske in Moja srečanja s St. Majcnom, katerega osrednji del predstavljajo Majcnova pisma S. - Šifre in kratice: Albin Belko, Alko Belin, Marij Borski, Bine Šulinov, Marijan Jerman, Z. S., B. Š., Simon Preprost, Scriptor, B. T. (Pismo v Medd. IV, 4), PSM (v MS).

Prim.: Osebni podatki 20. avg. 1987; T. Debeljak, S 9. nov. 1943; B. Borko, J 14. nov. 1943; Fr. Vodnik, DS 1944, II, 142–44; J. Moder, Slov. dom 24. dec. 1943; Dr. T. Debeljak, Panorama slov. leposl. ustvarjalcev v emigraciji, ZbSS 1955, 228–44 s sl. na str. 240; Isti, Trideset let zdomske emigracijske književnosti, 1945–1975, ZbSS 1973–1975 381–437; Isti, O slov. emigrantskoj književnosti, Hrvatska revija (Barcelona), XXI/1971, št. 1, 28–47: Isti, Antologija slov. zdomskega pesništva, SKA 1980, 265–66; Jevnikar, Zam. lit., M(Trst) 1970, 72–73; 1976, 17; 1983, 118; 20 let Rad. odra, Trst 1966, pass.; o Človeku na obeh straneh stene so pisali: v. b. (Beličič), Gosp 26. jul. 1957; K. R-c (Rakovec), Glas SKA 1957, št. 8 s sl.; -jkc (J. Krivec), SvSl 28. nov. 1957; Al. Geržinič, Glas SKA 1957, št. 19; n. n., KatG 17. dec. 1957; Slavko Srebrnič (Št. Tonkli), Duh. življenje, Buenos Aires 1957, št. 12; Rafko Vodeb, M(Trst) 1957, 150–51; M. Jevnikar, LitV 1957–58, 86–87; Isti, Medd. IV/1958, 91; o Krstu: Nik. Jeločnik, Glas SKA 1967, št. 16; Fr. Papež, Glas SKA 1967, št. 17; A. Kacin, Skrivnost ljubezni in smrti, KatG 18. nov. 1967; J. Pogačnik, Slov. zamejsko in zdomsko slovstvo, Kosovelova knjižnica, Trst 1972, pass.; ponatis v ZSS 8, Mrb. 1972, 73–74, 77, 78; V. Smolej, ZSS VII, Lj. 1971, 370–71; Enciclopedia El Ateneo, Buenos Aires 1962, T. III, 720; -jkc (J. Krivec), Korenine večnosti, SvSl 18. dec. 1974; povojne slov. liter. zgodovine.

Jem.

Jevnikar, Martin: Simčič, Zorko (1921–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi945780/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 14. snopič Sedej - Suhadolc, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1988.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine