Primorski slovenski biografski leksikon

PELEGRIN, plemič iz Solkana, r. proti koncu 13. stol.; v zgod. virih se navaja kot Pelegrinus, Pellegrinus, Peregrinus, Pillgrinus, Pylgrimus, Pilgram in Pilgreym. V virih je prvič omenjen 1306 kot priča v listini gor. grofa Henrika II., v podobni funkciji nastopa tudi 30. mar. 1307. 11. jun. 1307 je bil v Gor. navzoč, ko sta si gor. grofa Henrik in Albert med sabo razdelila posesti, še istega leta (12. dec.) je v Lienzu ponovno prisostvoval porazdelitvi posesti gor. grofov. Kot priča se na listinah javlja tudi 1312 in 1317. S prisego je 9. apr. 1314 potrdil mir med občino Treviso in gor. grofom Henrikom. P. je imel posesti tudi na Koroškem, nekaj dohodkov teh posesti je podelil samostanu v Vetrinju (1314) in v Millstattu (1317). Posesti pa je imel tudi v Furlaniji, na Krasu in v Istri. Nekaj teh posesti (med njo tudi dvor v Solkanu) je prepustil gor. grofu Henriku (1321) in svoji soprogi Diemudi (1322). P-ovo osebnost je pisatelj Bevk očitno uporabil v svoji legendi Češnja (v zbirki Legende, Lj. 1939). Zgodba se dogaja na pobočjih Škabrijela, P. se imenuje Pilgrim.

Prim.: F. Kos, Solkan v srednjem veku; JAlm 1924, 135–42.

B. Mar.

Marušič, Branko: Pelegrin (med 1250 in 1300–po 1322). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi943160/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (4. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 20. snopič Dodatek M - Ž, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1994.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine