Primorski slovenski biografski leksikon

PORCIA Bartolomeo di, papežev diplomat in vizitator, r. najbrž 1540 v znani furlanski plem. družini Porcia in Brugnera, ki je imela gradove v Senožečah, na Premu, grad Raclek pri Ilirski Bistrici, na Kor., Štaj. in v Istri, u. 12. avg. 1578 v Pragi. Oče Gianbattista, mati Claudia, sestra Silvia Porcia in Brugnera. Študiral je na U v Padovi in dosegel doktorat iz teologije. V Padovi je spoznal pesnika Torquata Tassa (1544–95). Hitro je napredoval na cerkveni lestvici, ker se je njegov stric odpovedal v njegovo korist komandi priorata pri Sv. Lenartu, 1562 pa je dobil še vikariat cerkve sv. Pavla v Morteglianu. Po družinski tradiciji je bil 1562 v Rimu v službi pri papeški kuriji. Tu je navezal prijateljstvo s kardinalom nečakom Karlom Boramejskim (Carlo Borromeo), ki ga je sprejel med pridružene člane Akademije vatikanskih noči (Accademia delle Notti Vaticane), ki jo je sam ustanovil. Ko je P. opravil nekatere diplomatske predstavniške naloge za papeža, je odšel za Boromejskim v Milan in opravil zanj nekatera poslanstva v Franciji. Ko se je odpovedal kanonikatu v Ogleju, za kar ga je predlagal sam Boromejski, je 1565 dobil nadarbino cerkve sv. Mihaela nadangela v Porcii, ki se ji je odpovedal njegov sorodnik. V duhovnika je bil posvečen 26. dec. 1566. Še nadalje je skrbel za verske zadeve Boromejskega na ozemlju beneške republike, katere državljan je bil P. Za zasluge je dobil komando opatije v Mužacu (Moggio), ki jo je do tadaj imel sam milanski nadškof, svečano pa mu jo je podelil papež Pij V. jan. 1567. Da bi papež vzpostavil red na upravnem in verskem področju tistega dela oglejskega patriarhata, ki je bil začasno pod upravo nadvojvode Karla Habsburškega in ta ni dovoljeval patriarhovim delegatom, da bi svobodno delovali na tem področju, je dve leti pozneje zaupal P. nalogo apostolskega vizitatorja za te kraje. Obisk je moral P. zaradi bolezni odložiti, začel ga je šele febr. 1570, ko je odšel iz Vidma v Oglej. Spremljal ga je tržaški škof Andrea Rapicio kot nadvojvodov komisar. Obiskala sta spodnjo Furlanijo – razen področja Tržiča (Monfalcone), ki je bilo pod Benetkami – Gradiško ob Soči, Krmin, Gorico z okolico, Tolmin in Kobarid in se končno vrnila v Krmin, kjer se je 3. jun. uradno zaključila apostolska vizitacija. P. je poslal v Rim izčrpno poročilo o stanju v habsburškem delu patriarhata in o duhovnih potrebah taga področja. Uporabil je obilno bero podatkov, ki jih je zbiral med vizitacijo. Iz poročila izstopajo važne novice ne samo verskega, ampak tudi družbenega in gospodarskega stanja obiskanega ozemlja, še posebej predelov, ki so naseljeni s Slovenci; poudarja njihovo usmiljenost, pobožnost in stanje krajevnega cerkvenega življenja. Proti koncu leta 1570 je moral oditi P. v Avstrijo na dvor nadvoj. Karla, da bi ga spodbudil k izvedbi tega, kar je med vizitacijo odločili glede disciplinske prenove in odnosov do civilne oblasti, vendar ni dosegel pomembnejših uspehov. 1571 je bil predlagan za nuncija na Dunaju, a ni prišlo do uresničitve, 1573 pa je postal nuncij v jugovzh. Nem., da bi ustavil luteranstvo in kalvinizem. Odpovedal se je komendi Mužac in bil imenovan za apostolskega protonotarja. Njegova nunciatura je bila omejena na ozemlje pod upravo nadvojvodov Karla in Ferdinanda ter nadšk. v Salzburgu. Aktivno je posegal v protireformacijski boj in pri tem dokazal moder pristop in precejšnjo sposobnost ocenjevanja zapletenih pojavov spora z reformatorskim gibanjem. Še naprej pa se je zanimal za oglejski patriarhat, stalni kamen spotike med Benetkami, Habsburžani in rimsko kurijo, ne samo glede časne posesti Ogleja, ki so si ga patriarhi lastili proti avstr. knezom, ampak tudi glede duhovnega upravljanja habsburškega dela škofije. Ta del je nezadržno propadal, ker ni bilo patriarhovega predstavnika, ki bi stalno skrbel za težko pastoralno stanje, saj ga patriarhi zaradi spora s Habsburžani niso obiskovali. Habsburžani so se namreč potegovali za popolno cerkveno avtonomijo, če že ne za dejansko neodvisnost z ustanovitvijo goriške škofije z jurisdikcijo torej nad slov. ozemljem patriarhata. P. je bil odprt do habsburških tez, saj so sovpadale z rimskimi interesi, da bi se izboljšala pastirska služba v avstrijskem delu patriarhata. P. se je udeleževal drž. zborov, za krajše obdobje je bil v Porenju in Kölnu kot papeški opazovalec, poslati so ga mislili v Švico, 1578 pa je bil imenovan za nuncija na cesarskem dvoru in tu je umrl. Bil je šibkega zdravja in bolehen, služba pa je bila pogosto naporna. Bil je zvest papežu in tridentinskemu katolištvu. Nedvomno je bil pomembna osebnost katol. reforme v drugi polovici 16. stol. in važen vir za zgod. Slov. tiste dobe, saj so med njegovimi papirji pogosto zanimivi podatki o njih, nanašajo pa se na osebne izkušnje, pridobljene med apostolsko vizitacijo, ki se je odvijala v glavnem na slov. ozemlju vzh. dela Gor. grofije.

Prim.: Akte apostolske vizitacije hrani videmska obč. knjižnica; prepise pisem Jacopa Maracca, generalnega vikarja oglej. patriarha Giovannija Grimanija med vizitacijo, hrani Nadškof. knjižnica v Vidmu; Nuntiaturberichte aus Deutschland (1572-1585), zv. III, Berlin 1896, glede njegovih diplomatskih sporočil nem. obdobja; P. Canisii Epistolae et acta collegit O. Braunsberger, Friburgi Brisgoviae 1896–1923, zv. 8, glede odnosov s Canisijem med nunciaturo na Nemškem; A. Battistella, Una missione di Bartolomeo di Porcia anteriore alla sua nunziatura di Germania, Atti dell'Accademia di SS.LL.AA. di Udine, s. III, vol. XIV, 1906–07, 73–124; Isti, La prima visita apostolica nel patriarcato aquileiese dopo il concilio di Trento, Memorie storiche forogiuliesi, III, 1907, 133–54; IV, 1908, 17–29, 113–24, 153–96, in v brošuri v Čedadu 1909; Isti. I prodromi della spartizione del patriarcato d'Aquileia negli ultimi anni del secolo XVI, Memorie storiche forogiullesi, IX, 1913, 40–76; P. Paschini, Un diplomatico friulano della Controriforma. Bartolomeo di Porcia, Memorie storiche forogiuliesi, XXX, 1934, 17–51 (na str. 50–51 je objavljena spomenica o apostolski vizitaciji); Isti, Eresia e riforma cattolica al confine orientale d'Italia, Roma 1951; L. Pastor, Storia dei papi dalla fine del medioevo, it. prevod, Roma 1958–64, zv. 17; G. Valle, Carlo Borromeo e il Friuli, Udine 1924. - V SBL je članek o Janezu Ferdinandu knezu Porcia, diplomatu in prvem ministru cesarja Leopolda I. (II, 455–56); tu je nekaj tudi o rodbini Porcia.

F. Salimbeni

Salimbeni, Fulvio: Porcia, Bartolomeo di (1540–1578). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi942250/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. april 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 12. snopič Pirejevec - Rebula, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1986.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine