Primorski slovenski biografski leksikon

PETERNELJ Vilko (tudi Viljem P., po domače Firbarjev Vilč'k, v nem. zapisu Wilhelm Peternely), iz znamenite cerkljanske družine očeta Franca, posestnika, in matere Marije Peternel; drugorojeni od njunih štirih sinov. R. 3. apr. 1885 v Cerknem, u. 1941 na Dunaju. Po očetovi smrti 1890 se je mati s sinovi preselila v Gor., tu je P. v letih 1900–06 obiskoval realko in končal pet razredov. Drugoval je z bratoma Jožetom in Edvardom Rusjanom, kar je vplivalo na njegovo zgodnje zanimanje za letalstvo. Po krajšem zadržanju v rojstnem kraju je opravil Mahrovo dvorazr. trg. šolo v Lj. 1910 je odpotoval v Nemčijo, nekaj časa se je preživljal kot kurjač na lokomotivi (proga Berlin–Hamburg), še isto leto ali najkasneje 1912 pa je že obiskoval pilotsko šolo pri tovarni Rumpler v Berlinu. Hkrati je med občasnim zadrževanjem doma gradil brezmotorno letalo, s katerim je pozimi 1911–12 ali naslednjo zimo poskušal letati na zasneženih pobočjih nad Cerknim. Posrečil se mu je krajši polet, ki pa se je končal s poškodbo letala. Neprimerno hujša nesreča se mu je pripetila apr. 1913, ko je med poletom z motornim letalom nad letališčem Johannistahl pri Berlinu izgubil hitrost in strmoglavil; letalo se je razbilo, P. pa je bil več ur nezavesten. Čeprav je štirinajst dni kasneje spet letal in z vzponom 3000 m visoko skušal dokazati svoje neprizadete sposobnosti, so ga poslali domov na okrevanje. K tej razgibani dejavnosti je potrebno prišteti še P-eve vožnje prvega motorja in tudi prvega avtobusa (Most na Soči – Cerkno – Idrija) v teh krajih. Razen tega je v začetku prve svet. vojne končal tudi gimn. v Lj. in maturiral. K vojnemu letalstvu so ga vpoklicali 1915. Dne 18. mar. 1916 je opravil pilotski izpit. 18. avg. 1916 se je z drznim letenjem rešil napada več sovražnih letal in si prislužil srebrno medaljo za hrabrost. Boril se je tudi na soški fronti, kjer je 21. sept. 1918 postal kot zastavnik učitelj letenja. Že 7. nov. 1918 pa je postal član znamenite Ljubljanske letalske stotnije, ki je skupaj z mariborsko eskadriljo borila pod poveljstvom generala Maistra za severno slov. mejo. P. je bil tudi pilot enega izmed treh letal, ki so 12. jan. 1919 poletela v prvo bojno akcijo jsl. vojnega letalstva (kot izvidnik je tedaj letel z njim inž. Franc Zupančič, predvojni letalski pionir iz Trsta). 8. apr. 1918 je P. pilotiral prvo letalo, ki je poletelo iz Lj. v Bgd. Do konca bojev za Koroško se je udeležil še mnogih izvidniških, propagandnih in bojnih poletov ter napredoval iz zastavnika v podporočnika. 28. sept. 1918 so prav njega izbrali za pilota generalu Maistru, ko je ta obiskal nekaj koroških krajev. Zaradi nesoglasij s komando lj. eskadrilje je konec 1919 zaprosil za odpust, ki so mu ga odobrili v začetku naslednjega leta. – Po vojni je P. prodal podedovano posestvo v Cerknem in poskušal živeti od izumiteljstva. Izumljal je vse mogoče, tudi perpotuum mobile, domačinom pa so najbolj koristile njegove vodne turbine, od katerih so nekatere delovale še nedavno. Njegov najpomembnejši izum je vsekakor avtomatičen avtomobilski menjalnik, ki ga je prijavil v patentni postopek 1927, avstrijski patent št. 117660 pa so mu podelili 1929. Za ta izum se je zanimala tudi amer. avtom. industrija in ga vabila v ZDA. Toda P. se je v začetku 30-tih let odpravil na Dunaj ter v druge avstr. in nem. kraje. Preživljal se je z izumiteljstvom in letalstvom, nekaj časa je bil tudi pilot potniških letal med Dunajem in Rimom. 1932 je razmišljal o preselitvi v Nemčijo, vendar zaradi prodora nacizma tega ni uresničil. Kot graditelj brezmotornega letala po lastni zamisli in motorni letalec že v pionirskih časih letalstva pred prvo svet. vojno se je trajno zapisal v zgod. slov. letalstva, v vojni pridobljeno pilotsko znanje pa mu je omogočilo višek te aktivnosti prav v bojih za slov. severno mejo. Pomembna je tudi njegova izumiteljska dejavnost, zlasti na področju avtomobilizma.

Prim.: P-ev arhiv pri sorodnikih v Cerknem; pričevanje starejših Cerkljanov; SN 25. apr. 1913; Slov. ilustrovani tednik 3. jul. 1913; Obzor 1. mar. 1919; Naša krila 1908–1930, Lj. 1930; S. Sitar, V. P., Naša obramba 1984/2.

SAS

Sitar, Sandi: Peternelj, Vilko (1885–1941). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi941520/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (12. april 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine