Primorski slovenski biografski leksikon

PASCHINI Pio, zgodovinar, r. 2. mar. 1878 v Tolmezzu, u. 14. dec. 1962 v Rimu. Bil je prvi med enajstimi otroki iz zakona Daniela, lastnika majhne tiskarne, in Katarine Boniti, po rodu iz Humina. Po zaslugi strica Jakoba, kaplana v Tolmezzu, je gimn. šolanje opravil v Trevisu. 1895 je stopil v semenišče pri nadškofiji v Vidmu, kjer je obiskoval predavanja iz teologije. V letih 1898–1900 je v Rimu na Università Gregoriana študiral kanonsko pravo. Po doseženem laureatu se je vrnil v Videm, kjer je bil 18. sept. 1900 posvečen v duhovnika. Star komaj 22 let je bil imenovan za učitelja it., lat. in grške liter. v istem semenišču, v katerem je v mladosti sam študiral. Med 1910–13 je predaval cerkveno zgod. 1913 je zapustil Videm in odšel v Rim, kjer je prevzel stolico za cerkv. zgod. na papeškem rimskem semenišču, kasnejša (1959) Pont. Università Lateranense. Preselitev v Rim je pomenila prelomnico v P-vem življenju. V novi sredini je 40 let (1913–53) predaval cerkv. zgod.; 25 let (1932–57) je opravljal funkcijo rektorja (Rettore Magnifico) in 5 let (1957–62) je bil častni rektor (Rettore Magnifico Onorario Perpetuo) te ustanove. Starega 84 let in le nekaj mesecev pred smrtjo je papež Janez XXIII. povzdignil v škofovsko čast. P-evo znanst. delo je bilo raznovrstno in predvsem zelo obsežno. Njegova bibliografija šteje 481 enot in časovno sega od 1904, ko je z razpravo Sulle origini della Chiesa di Aquileia (Rivista di scienze storiche 1, 1904), ovrgel legendo o apostolskem izvoru oglejske Cerkve, do 1964, ko je v Rimu, dve leti po njegovi smrti v dveh knjigah izšlo njegovo delo Vita e opere di Galileo Galilei. P-eva znanst. zapuščina predstavlja enega najznačilnejših prispevkov k zgod. Cerkve v It. in še posebej k zgod. oglejske Cerkve. Slednji in svoji rodni Furlaniji je v svojih videmskih letih posvetil vrsto razprav, kot so:S. Paolino Patriarca (†802 ) e la Chiesa Aquileiese alla fine del secolo VIII (Udine 1906); Le vicende politiche e religiose del Friuli nei secoli nono e decimo (Nuovo Archivio Veneto 20, 21 [1911]); Le vicende politiche e religiose del territorio friulano da Costantino a Carlo Magno (secc. IV.–VIII.) (Memorie Storiche Forogiuliesi 7, 8, 9 [1911–1913]); Vicende del Friuli durante il dominio della Casa Imperiale di Franconia (Memorie Storiche Forogiuliesi 9 [1913]); itd. S temi raziskavami in razpravami je bilo koncipirano in v temeljih že zastavljeno delo, ki je mnogo let kasneje pripeljalo do obsežne sinteze furlanske zgod. Ko je P. 1913 sprejel mesto prof. cerkv. zgod. na bodoči lateranski U, je imel 35 let in bil 12 let duhovnik, njegova bibliografija je v tistem trenutku štela 38 enot, predvsem pa je bil že uveljavljen raziskovalec. Novo delovno mesto ni pomenilo le odhoda iz domače Furlanije v Rim, ampak se je z njim začelo tudi novo obdobje v znanst. delovanju. Poleg zgod. Furlanije, kateri je ostal zvest, je začel raziskovati cerkv. zgod. 16. stol. v It., zlasti reformacijo in protireformacijo. Predmet njegovih raziskav je tako postala tema, ki je razkrivala bolečo in temno plat zgod. Cerkve. Rezultat te P-eve usmeritve sta dve temeljni deli: Riforma e controriforma al confine nord-orientale d'Italia (L'Arcadia, atti dell'Accademia per l'anno 1919 e scritti dei Soci 4, 1923) in knjiga Eresia e riforma cattolica al confine orientale d'Italia (Roma 1951). Leta 1928 se je oddolžil svoji rodni Karniji z Notizie sloriche della Carnia, da Venzone a M. Croce e Camporosso. V letih 1934–36 je bilo kronano delo, ki ga je C. zastavil že 1904 s prvo razpravo o zgod. oglejske Cerkve, ko je v Rimu v treh zajetnih knjigah izšla Storia del Friuli. To, da je bil P. predvsem cerkv. zgod. in odličen poznavalec oglejske Cerkve, se jasno kaže tudi v tem njegovem najpomembnejšem delu. Konstrukcijo in kronologijo furlanske zgod. je tesno naslonil na zgod. oglejske Cerkve, saj mu posamezni patriarhi pomenijo mejnike obdobij in poglavij. P. v zgod. razvoju ni iskal kakih globljih vzrokov in gibal človeškega razvoja. Lahko ga označimo kot pozitivista, zgod. ni obravnaval problemsko, poglavja o družbi so skromna in nepopolna, v ospredje stopa polit. zgod. S to P-evo sintezo furlanska zgod. je bilo končano pomembno poglavje v razvoju furlanske historiografije, ki se je začelo 1740 z De Rubeisovo izdajo virov za zgod. oglejskega patriarhata (Monumenta ecclesiae Aquileiensis). V tem loku dveh stoletij je furlansko zgodovinopisje prehodilo pot, ki se najlepše odraža že v naslovih obeh mejnih del: Monumenta - Storia. P. je objavljal v mnogih strok. publikacijah. Preko prijateljstva z drugim zelo vidnim furlanskim zgodovinarjem tistega časa P. S. Leichtom, ki je začel izdajati Memorie Storiche Forogiuliesi, je P. postal zvest in stalen sodelavec te publikacije. Pogosto je objavljal še v Aquileia Nostra, Rivista di Storia della Chiesa in Italia in še posebno v Revue d'Histoire ecclésiastique, za katero je bil v letih 1923–40 redaktor it. tekstov. Poleg tega je sodeloval pri pomembnih projektih, kot so: Dictionnaire d'Historie et de Géographie ecclésiastiques, Enciclopedia Italiana, Enciclopedia Cattolica in Bibliotheca Sanctorum. P. je bil zaradi svoje vsestranske aktivnosti na znanst. področju član raznih društev (Accademie), preds. papeške »Commissione di Scienze Storiche« in ne nazadnje nosilec francoske Legije časti. (Njegovo znanst. delo je v veliki meri pomembno tudi za Slovence in slov. zgod., saj je kot raziskovalec oglejske in furlanske zgod. obravnaval tisto problematiko, ki je preko patriarhata ali gor. grofov ali kako drugače tesno povezana tudi z njih zgodovino.

Prim.: M. Macearrone, Mons. Pio Paschini (1878–1962), Rivista di Storia della Chiesa in Italia 17, 1963, 181–221; Isti, Bibliografia degli scritti di P. Paschini, n. d., 259–304; C. G. Mor, Paschini e la storia del Friuli, n. d., 220–33; G. Alberigo, Il Cinquecento religioso italiano nell'opera storica di P. Paschini, n. d., 234–37; C. G. Mor, P. Paschini nella storiografia friulana, Atti del Convegno di studio su Pio Paschini nel centenario iella nascita 1878–1978, Pubblicazioni della deputazione di Storia Patria per li Friuli 10, 11–16; G. C. Meniš, P. Paschini e le antichità cristiane del Friuli, n. d., 17–34; P. Bertolla, Paschini al seminario di Udine, n. d., 35–48; M. Macearrone, Mons. Paschini e la Roma Ecclesiastica, ai. d., 49–93; C. G. Mor, La storia della Carnia di Paschini, n. d., 97–100; A. P. Frutaz, Mons. P. Paschini cultore di agiografia, n. d., 101–22; A. del Col, La riforma cattolica nel Friuli vista da Paschini, n. d., 123–41; C. Dionisotti, P. Paschini e la Chiesa di Roma nel Quattro e Cinquecento, n. d., 146–57; P. Nonis, L'ultima opera di Paschini: Galilei, n. d., 158–72; P. Bertolla, Le vicende del «Galileo» di Paschini, n. d., 173–208; M. Macearrone, Mons. P. Paschini, Atti dell'Accademia di Scienze, Lettere ed Arti di Udine, Ser. VII, Vol. VII, 1969, 337–80; A. P. Frutaz, Pio Paschini, Studi Romani 11, 1963, 63–65; P. Paschini autore della Storia del Friuli, La Vita Cattolica 10, 10. mar. 1973, 5; P. Paschini, Dizionario enciclopedico Italiano IX, 1958.

Štih

Štih, Peter: Paschini, Pio (1878–1962). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi940400/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine