Primorski slovenski biografski leksikon

PANGRAZIO Andrea, trinajsti goriški nadškof (1962–67), r. 1. sept. 1909 v Budimpešti it. zdomskemu delavcu Domenicu in Anni Mosele, doma iz Camporovere na asiaški planoti. Ob izbruhu prve svet. vojne se je morala Pangrazieva družina vrniti v It. in se je nastanila v mestecu Chiampo pri Vicenzi. Osn. š. je P. obiskoval v Chiampu, gimn. v malem semenišču v Thiene, filoz. in bogosl. študije v padovanskem velikem semenišču. V duhovnika je bil posvečen 3. jul. 1932 v Padovi. Že kot novomašnik je postal tajn. padov. škofa C. Agostinija in ostal v tej službi do 1946. Obenem je bil škof. duhovni voditelj KA. 1946 je nastopil v Rimu službo namest. narod. duh. voditelja katol. izobražencev (Laureati cattolici). 1951 se je vrnil v Padovo in postal škofov delegat za KA, pokrajinski duh. voditelj Združenja kršč. delavcev (ACLI), škof. duh. voditelj Združenja katoliških visokošolcev (FUCI) in Združenja katol. učiteljev (AIMC) ter še drugih ustanov laiškega apostolata. – 26. avg. 1953 je papež Pij XII. imenoval P. za pomožnega škofa v Veroni. V škofa je bil posvečen v padov. stolnici 4. okt. 1953. Po smrti veronskega rezidencialnega škofa je 1954 postal ap. administrator veronske škofije. 19. maja 1955 je odšel v Livorno kot škof pomočnik s pravico nasledstva. 10. febr. 1959 je postal redni livornski škof. Po odstopu gor. nadškofa G. Ambrosija je papež Janez XXIII. 4. apr. 1962 imenoval P. za gor. nadškofa in metropolita. Službo je nastopil 27. maja 1962. P. se je aktivno udeleževal zasedanj II. vatikanskega c. zb. in postal tudi uradni glasnik it. odseka koncil. tiskovnega urada ter član papeške komisije za sredstva družb. obveščanja. 1965 je P. kot papeški odposlanec oz. ap. vizitator obiskal vse province kapucinskega reda v It. 8. avg. 1966 je Pavel VI. imenoval P. za prvega gen. tajn. novoustanovljene ital. škof. konference (GEI) za dobo treh let. Da bi mogel to službo laže opravljati, je Ap. sedež razrešil P. vodstva gor. nadškofije in mu 2. febr. 1967 poveril eno izmed t. i. rimskih primestnih škofij (dioecesis suburbicaria), tj. Porto in S. Rufina. Vodstvo le-te je ohranil do dec. 1984, ko se je ob 75-letnici življenja škofiji odpovedal. Do tedaj je bil tudi vizitator it. semenišč. Sedaj živi kot upokojeni nadškof v Rimu. – Kratko obdobje vodstva gor. nadškofije, aktivna udeležba na zasedanjih II. vat. c. zb., naloge, ki so mu bile med koncilom in po njem zaupane, niso dovolile nadškofu P., da bi razvil in udejanjil, kot si je želel, zamisli, ki so mu jih narekovale pastoralne potrebe gor. Cerkve. To tudi sam priznava v poslovilnem pismu duhovnikom, vendar pa meni, da je s svojo besedo in ustreznimi ukrepi le spodbudil in pritegnil pozornost na nekatere osnovne zahteve pastoralne dejavnosti. Skrbel je, da se med verniki izoblikuje nova zavest krščanskega občestva, čut soodgovornosti duhovnikov in laikov pri oblikovanju krščanskega življenja v luči današnjih zahtev, občutljivost in zasledovanje novih oblik prisotnosti kristjanov na kulturni, družbeni in polit. ravni (gl. Folium eccl. 1967, 24–25). Takšna pastoralna naglašenost se izkazuje zlasti v nekaterih vidnejših dejanjih P-ove pastirske službe, kot so ustanovitev dokaj številnih župnij in tudi gradnja novih župn. cerkva v razvijajočih se mestnih četrtih v Gor. (Sv. Ana, Sv. Jožef v Stražicah, Lurška M. B. pri Ločniškem mostu, Marija Kraljica na Solkanski cesti), v Ronkah (Sv. Štefan v Romjanu), v Tržiču (Sv. Jožef); redna velikonočna srečanja z delavci v industr. obratih, ki so dokaj presegala bogoslužni trenutek; temeljita preosnova skromnega informativnega škof. tednika »Voce diocesana«, ki je postal »Voce Isontina« in mu je bila zaupana naloga, naj bo vesten obveščevalec velikih dogodkov, ki zadevajo vesoljno Cerkev in širšo družbo, živ pričevalec škof. življenja, pospeševalec in navdihovalec kršč. prisotnosti v družb. in kult. življenju, umirjeni sooblikovalec javnega mnenja (gl. Folium eccl. 1964, 133–14). – Pri prvem srečanju s slov. gor. kršč. skupnostjo, ki mu je priredila prisrčno akademijo v Katol. domu v Gor. 8. jul. 1962, je P. izjavil, da nima gor. Slovencev za manjšino, marveč za sestavni in enakovredni del gor. Cerkve. Omenil je tudi, da mu je papež Janez XXIII. priporočil, naj se nauči slov. jezika. Obljubil je, da bo posvetil Slovencem posebno pozornost. Nadškofu P. gre priznanje, da je bil prvi gor. nadpastir, ki je sprožil zamisel o slov. osebni duhovniji v mestu Gorica. Žal pa je ta njegova pobuda naletela na precejšnje nerazumevanje in tudi nasprotovanje. Temu so botrovale razne bojazni, kot da bi morali zaradi tega opustiti slov. bogoslužje v drugih mestnih cerkvah, ali da bi prišlo do kakega preštevanja. Zamisel bi morala biti seveda dobro in polagoma proučena. Zaradi odklona je predlog začasno zamrl. Oživel pa je in se še kar dobro uresničil pod P-ovim naslednikom nadšk. Cocolinom. Nadškof P. je utemeljil svojo zamisel s trditvijo, da le takšno duhovno središče, kot je duhovnija, lahko bolje omogoča, ohranja in poživlja krščansko zavest v slov. sluhu srca. Zgolj prazniško slov. bogoslužje je nezadostno. – Čeprav ne zasledimo pri nadšk. P. kakih drugih javnih nastopov v prid zamejskim Slov., vendar obstajajo povsem zanesljiva pričevanja, da je precej storil za zboljšanje odnosov in za sodelovanje s slov. manjšino na kult. in polit. ravni v gor. in dežel. območju, pa tudi za večjo odprtost pri obmejnem sodelovanju. Sam je o tej bolj zakriti dejavnosti, zlasti o razgovorih s polit. osebnostmi tudi na visoki ravni, na rahlo spregovoril med nekaterimi poslovilnimi srečanji, ko je odhajal v Rim. Takšna »diplomatska pot« se mu je zdela še najbolj primerna, če upoštevamo tedanje Slov. nenaklonjeno zadržanje v ital. krščanskem polit. taboru zlasti na Tržaškem. Danes lahko rečemo, da se je od tedaj nekaj začelo premikati v korist slov. manjšini tudi po precejšnji zaslugi nadškofa P. Piscu tega sestavka je P. tudi zaupal, da je ob odhodu iz Gorice odgovornim vatikanskim krogom priporočil, naj izberejo za njegovega naslednika gor. domačina oz. dobrega poznavalca tukajšnjih razmer in po možnosti veščega slov. jezika. Pred odhodom iz Gor. je P. hotel poromati na Sv. goro skupaj z vsemi duhovniki gor. nadškofije, tudi da počasti dva prednika, ki sta v svetišču pokopana, tj. kard. Missia in nadšk. F. B. Sedeja. To je bilo 2. mar. 1967. Naslednji dan se je P. uradno poslovil od slov. gor. kršč. skupnosti z mašo, ki jo je daroval v cerkvi sv. Ignacija na Travniku. V govoru je med drugim rekel: »Rad sem vas imel, in zelo, bolj, kot so si nekateri izmed vas predstavljali... Vest mi je priča, da sem želel pospešiti rešitev vaših vprašanj in sem se za to trudil.« Dr. R. Klinec, P-ov ožji sodelavec na škofiji, je o njem zapisal: »Nadškof P. je zelo razgledan, socialno usmerjen, previden, pravičen, očetovski.«

Prim.: NadškAGor, mapa 14 (nadškofje); FoliumGor, letniki 1962–67; ŠematGor 1971, 1985; Voce isontina, letniki 1964–1967; KatG 19. apr., 31. maja, 12. jul. 1962; 9. mar. 1967; R. Klinec, Naši nadpastirji, KolGMD 1963, 29–30 s sl.; Isti, Nadškof A. P. in gor. Slovenci, KolGMD 1968, 53–60 s sl.

Smč

Simčič, Oskar: Pangrazio, Andrea (1909–2005). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi940370/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine