Primorski slovenski biografski leksikon

PAHOR Oskar, duhovnik, r. 10. avg. 1886 v Kojskem, u. 22. nov. 1964 v Mirnu. Oče Franc, trgovec in posestnik, mati Magdalena Komel, po rodu iz Solkana. Osn. š. je obiskoval v Kojskem, gimn. v Lj. 1907 je vstopil v gor. bogoslovje in bil po prvem letniku inkardiniran v trž. škofijo. V duhovnika ga je posvetil 26. jul. 1911 gor. nadškof F. B. Sedej, 15. sept. istega leta ga je trž. škof A. Karlin imenoval za kanclista pri škofijskem ordinariatu v Trstu, 1. avg. 1914 za škof. tajn. Kasneje je bil inkardiniran v lj. škofijo in 1. mar. 1920 postal tajn. pri škofu A. B. Jegliču. Kmalu se je vrnil na Prim. in 1. sept. 1922 postal žpk upravitelj v Šempetru pri Gor., 23. sept. 1924 pa žpk v Mirnu. Nadškof Sedej ga je 1929 imenoval za škofijskega konzultorja, nadškof Margotti pa kasneje za dekana. Kot novoimenovani žpk se je 1924 znašel pred težko nalogo obnove kar štirih c. takratne mirenske župnije: ž. c. sv. Jurija in treh podružnic: Žal. M. B. na Mirenskem Gradu s samostanom lazaristov, sv. Katarine na Peči in sv. Marka v Rupi. Zlasti zahtevna je bila obnova svetišča in samostana na Mirenskem Gradu, kjer mu je bil v pomoč kot gospodarski svetovalec ključar te c. Anton Vuk iz Mirna. Za ž. c. v Mirnu je oskrbel nove zvonove (1926) in orgle (1927). Na dušnopastirskem področju je posebno skrb posvečal Marijini družbi, v kateri so bile včlanjene številne matere in dekleta iz Mirna, Rupe in Peči, bil pa je tudi vnet pospeševatelj duhovniških in redovniških poklicev, saj je Miren glede njihovega števila dalj časa prednjačil na Goriškem. Zelo mu je bilo pri srcu tudi cerkveno petje, tako odraslega kot mladinskega pevskega zbora, ker je bil dober liturgik, se je še posebej skrbno pripravljal na velikonočne in božične obrede. Daljše obdobje (od 1924 dalje) je bil preds. mirenske posojilnice, ki je tudi v težkih časih fašizma in gospodarskih kriz gmotno učinkovito pomagala domačemu prebivalstvu. Vodil je zahtevno župnijo, ki je bila še posebej na očeh gor. faš. oblastnikom, kar priča npr. pismo z dne 25. okt. 1928 takratnemu mlademu mirenskemu organistu V. Budinu (PSBL I, 153), ki je bil pri vojakih: »Doma je vse po starem. Samo strune proti napenjajo na vso moč. Otroke silno strahujejo v srajce in lotili so se v živo tudi fajmoštra. Bo šlo, dokler bo moglo pač (...). Na županstvu ni nobenega več teh starih, edino še cerkev drži, kar upam bo tudi v bodoče.« Zelo vestno je izvrševal svoje duhovniške dolžnosti pri delu z mladino, zlasti glede verouka v materinščini, s pomočjo laičnih sodelavcev pa so v veroučni dvorani v verskem okrilju pogosto organizirali prave slov. kul. prireditve. 1938 je skupaj z žpk Stankom Staničem iz Podgore odnesel v Vatikan spomenico gor. duhovščine. Z mirenskimi vaščani, ki jim je po svojih močeh skušal nesebično lajšati težke dni, je prizadeto sodoživljal vojne dogodke, tako odvzem zvonov v vseh štirih cerkvah, požig spodnjega Mirna sept. 1943 in febr. 1944, zavezniško bombardiranje 18. mar. 1944 s skupno 30 žrtvami, izgon prebivalcev zgornjega Mirna maja 1944. Z njimi je odšel tudi žpk P., ki je prebival v Štmavru, od koder je po svojih močeh upravljal Rupo in Peč; sept. 1943 se je naselil na Peči ter uvedel redno bogoslužje v tamkajšnji podružnici in v sosednji Rupi, kar je bil nekakšen ostanek razkropljene mirenske župnije. Mar. 1945 je zbolel, v pomoč mu je kot kpl. priskočil Jožef Štanta, jul. istega leta se je dokončno vrnil na svoje službeno mesto. Župnija se je po priključitvi Prim. k Jsli 15. sept. 1947 znašla v popolnoma novih razmerah, izgubila je dve stari podružnici, Rupo in Peč, priključene pa so ji bile Orehovlje, prej del biljenske župnije. Še naprej je ostal mirenski dekan, msgr. M. Toroš pa ga je imenoval za svetovalca apostolske administrature za SlovPrim. V Orehovljah je precej časa, dokler so mu dopuščale moči, skrbel tudi za redno nedeljsko bogoslužje. 1954 je v domači župniji pripravil misijon (prvič po 1927 oz. 1928), večkrat je poskrbel za duhovne obnove, zelo pogosto za verski pouk odraslih, zlasti žena. 1956 je organiziral obnovo p. c. v Orehovljah in ž. c. v Mirnu. V slednji je akad. slikar Rajko Slapernik istočasno upodobil na slavoločni steni fresko z motivom Dobrega pastirja, Gabrijel Humek pa v levi stranski niši Kalvarijo z Jeruzalemom v ozadju, nad krstnim kamnom s prizorom Oznanjenja (slika je prebeljena). 1961 je Družina ob P-evi zlati maši zapisala, »da je svojo župnijo znal ohraniti tudi v sedanjih razmerah na sorazmerno visoki ravni«. 1964 je zaprosil za mlajšega naslednika; takrat je bil za žpk upravitelja v Mirnu imenovan Gašper Rudolf, ki je nastopil 21. jun. istega leta. Dekan P. se je umaknil v pokoj in še naprej prebival v tem kraju. Za svoje zasluge je dobil naziv tajni papežev komornik (monsignor), vendar te časti ni užival dolgo, saj je kmalu po obvestilu o imenovanju nenadno umrl 22. nov. 1964, potem ko je dopoldne še zbrano opravil zgodnjo nedeljsko mašo. Pokopan je na Mirnskem Gradu, blizu svetišča, na katerega je bil vedno zelo navezan. Pogreb, ki se ga je udeležilo veliko duhovnikov in izredna množica ljudi, je bil dokaz, da je javnost cenila njegovo delo na verskem, kulturnem in narodnem področju v prelomnih časih naše zgodovine.

Prim.: NadškAGor.; arhiv ž. c. sv. Jurija v Mirnu in svetišča Žal. M. B. na Mirenskem Gradu; arhiv Antona Vuka, Miren; podatki sorodnikov; Družina cikt. 1961; KatG 26. nov. 1964; NL 26. nov. 1964; Družina 1. jan. 1965; L. Mlakar, Romarska c. žal. M. B. na Gradu pri Mirnu, KolGMD 1979, 144; M. V., Drobec naše zgodovine izpred 50 let, KolGMiD 1980, 110–112; Pavel Budin, Hranilnica in posojilnica v Mirnu, GorLtk 1984, št. 11.

M. V.

Vuk, Marko: Pahor, Oskar (1886–1964). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi940230/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (10. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine