Primorski slovenski biografski leksikon

PAGON Andrej, časnikar, publicist, pesnik, r. 4. febr. 1907 v Šebreljah. Oče Josip, kmet, mati Rozalija Kofol, kmetica. Osn. š. v Šebreljah (1913–20), nato še tečaj kmetij. nadalj. š. pozimi 1922–23 in 1923–24. Po bratovi smrti 1932 je vodil kmetijo kot umen in napreden gospodar (prejel dve diplomi). Vojaščino je služil v Rimu, po vrnitvi domov (1929) kmetoval do mar. 1943, ko ga odpeljejo v tržaške zapore. Po nalogu Jake Štucina-Cvetka je v Šebreljah ustanovil odbor OF 1942 in dobil ilegalno ime Ogarev, ki ga še vedno uporablja v vseh podpisanih spisih. Po kapitulaciji It. je odšel v part.; najprej je bil v Idrijskem odredu, ob ustanovitvi brigade Janka Premrla Vojka pa je stopil v njen 2. bataljon kot kurir; pozneje je bil polit. komisar 2. čete tega bat. Kmalu je postal kulturnik in vojni dopisnik v 2. bat., že dec. 1943 pa vojni dopisnik Vojkove brigade. V napadu na Žiri je bil ranjen v koleno; 40 dni se je zdravil v bolnišnici Franja. Pozneje je bil imenovan za vodjo propag. odd. Vojkove brig. V apr. 1944 se je udeležil prve part. časnikarske konf. v Metliki, po vrnitvi je postal vojni dopisnik XXXI. divizije, pozneje pa je bil premeščen na PNOO in dodeljen ured. Part. dnevnika, kjer je pomagal ur. Juriju Stantetu-Jušu. Konec dec. 1944 sta ga F. Bevk in dr. J. Vilfan poslala v Ben. Slov. na sedež Zapadnoprim. okrožja kot dopisnika za Part. dnevnik in organizatorja dopisniške mreže v Gor. Brdih, Ben. Slov. in delu Tolminske. V drugi polovici apr. 1945 so ga z Nado Dragan-Živo, dopisnico Tanjuga, spet poklicali k Part. dnevniku. Prek osvobojenega Tolmina (29.–30. apr.), Gorice in Krasa sta zvečer 3. maja 1945 prišla v Trst in se pridružila ostalim članom ured. Part. dnevnika na Trgu Goldoni. P. je delal kot član ured. Part. dnevnika do 9. julija 1945, ko ga je aretirala zavezniška policija in ga za 45 dni zaprla v coronejske zapore. Na lastno željo je odšel na podeželje in po vsej Primor. in Slov. Istri pridobival dopisnike za PDk. Po skoraj pol leta dela »na terenu« je v Kopru ustanovil podruž. PDka in jo kot časnikar vodil do priključitve Prim. k Jsli (17. sept. 1947). Sedem mesecev je vodil okraj. zgod. komisijo in zbiral listine in predmete ter pisal spomine borcev za koprski muzej. Pozneje je prevzel podružnico LdP v Kopru oz. poznejšo podružnico Dela in v njej delal do upokojitve 1965, ko je odšel v Tolmin in si tu postavil hišo. – Kot literarni samorastnik je začel objavljati dopise, poročila in reportaže v part. glasilih, ko je bil kulturnik, propagandist in vojni dopisnik v Vojkovi brigadi. Zbral in uredil je antologijo Pesmi borcev XXXI. divizije; v njej je devet njegovih pesmi, nekatere so bile že prej objavljene v drugih vojaških listih. Po nastanku najstarejša je pesem 4. januar 1944 v Žireh. Za njegove pesmi je Viktor Smolej zapisal: »Svojevrstnost pesnika Ogareva je v tem, da živi iz kmečkega sveta in da mu vojna odmeva v tem kmečkem svetu.« Njegova zasluga je, da je odkril pesnika Minattija in ga vključil v antologijo. V svojih pesmih se rad veže na naravo rodne Cerkljanske. Škoda, da je pesnjenje skoraj popolnoma opustil, ko se je ves predal časnikarstvu. Sprostil se je v mnogih uspelih reportažah, kjer čutimo v ozadju človeka, ki pozna in ljubi naše leposlovje, zlasti Cankarja, Finžgarja in primorske (tolminske) besedne umetnike, ki jih velikokrat navaja za bogatitev poročil in opisov dogodkov. Občasno so njegove pesmi objavljali v Obz, Razgl(Trst), JKol in SlovJ. Zbiral je pričevanja o soški fronti in spomine starih avstr. vojakov povezal v nadaljevanja, ki so izhajala v PDku. 1972 jih je ZTT izdalo v posebni knjižici pod naslovom Pri Kobaridu leta 1917, ki je vzbudila veliko zanimanje. 1976 mu je založba Part. knjiga izdala knjigo (200 str.) Šebrelje skozi stoletja, v kateri opisuje nastanek svoje rojstne vasi in poroča o dogodkih med NOB, nekaj pa tudi o življenju po vojni v Šebreljah in sosednjih krajih. Ista založba (Part. knjiga) mu je 1979 izdala v zbirki Matjaževa knjižnica še delo za mladino pod naslovom Kava in polenta; njena vsebina so spomini na prvo svet. vojno. - Po osvoboditvi je napisal veliko reportaž in spominov na NOB (IdrR, PrimN, TV-15), največ seveda v PDk in še posebno v jubilejnih št. Poročal je tudi o kult. dogodkih in raznih proslavah na Tolminskem. S petimi članki (od enajstih) je zastopan v knjižici Šebreljsko v NOB, ki je kot 34. zv. zbirke Spomeniki delavskega revoluc. gibanja in narodnoosvob. boja na Slov. izšla 1983. Za svoje časnikarsko delo je 1983 prejel najvišje slov. časnikarsko priznanje, zlato odličje Toneta Tomšiča (takrat prvič podeljeno, prej Tomšičeve nagrade).

Prim.: Osebni podatki; F. Škerl, Petnajst let bibliografije NOB (1962); F. Bevk, Andrei Pagon-Ogarev 60-letnik, PDk 5. febr. 1967; PrimN 11. febr. 1967; V. Smolej, ZSS VII, 119–21 s sl.; J. Koren v PDk 4. febr. 1977 s sl.; B. Božič v PrimN 25. febr. 1977; Delo 24. maja 1983; PrimN 27. maja 1983; V. Cuder, Andrej Pagon-Ogarev, PrimN 14. jun. 1983; J. Vidic v Nedeljskem LDk 16. jun. 1985.

Pšč

Pavšič, Tomaž: Pagon, Andrej (1907–1994). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi940100/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (3. februar 2023). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine