Primorski slovenski biografski leksikon

SEGHER Peter Anton pl. WEISSENHAUS, kapitularni vikar v Pičnu, celjski opat in zadnji oglejski arhidiakon savinjski in Dravskega polja, r. 1731 v Žminju v Istri, u. 14. nov. 1799 v Pazinu. Bogosl. študije je opravil na Dunaju in dosegel naslov bakalavreata. Po raznih službah po domačih krajih je bil dvanajst let v službi škofa Antona pl. Piccardija v Pičnu (Pedena v Istri). Po škofovi premestitvi v Senj 1778 je bil v Pičnu »sedes vacans« - izpraznjeno mesto celih deset let do 1788, ko je bila škofija ukinjena. S. je bil v tem času kapitularni vikar škofije. Pred ukinitvijo pičenske škofije so dali S. na voljo, ali hoče ostati v Pičnu kot kurat, ali pa si izbere kako župnijo brez konkurza zaradi znanja jezikov. Že od jeseni 1785 je bilo izpraznjeno mesto celjskega opata in arhidiakona Savinjske doline in Dravskega polja. S. je guberniju dostavil prošnjo za to mesto. Guberniju pa zato, ker je bil patron celjske župnije deželni knez. Dvorna pisarna v Gradcu je 1786 predložila stolnemu kapitlju v Gor. S., naj ga imenuje za mestnega župnika v Celju. Nadškof, sedež v Gor. je bil takrat nezaseden, ker nadšk. Rudolf Jožef grof Edling, ki je takrat še živel, ni maral razglasiti reform cesarja Jožefa II., ker so posegale v cerkvene zadeve. Edling se je moral odpovedati škofiji, upravo pa je vodil kapitularni vikar Matija Godina, ki je 10. sept. 1786 imenoval S. za mestnega župnika v Celju, 17. dec. istega leta je S. nastopil službo. Z apostolsko konstitucijo papeža Benedikta XIV. »Iniuncta Nobis« z dne 6. jul. 1751 je bil ukinjen oglejski patriarhat in ustanovljeni nadšk. v Gor. in Vidmu. Slov. del Štajerske med Dravo in Savo je prišel pod oblast gor. nadškofa in šele ob novi regulaciji meja 1787–88 je prišlo pod lavantinsko škofijo tudi to ozemlje. Jožef II. je hotel prenesti sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Celje, a zaradi nasprotovanja škofa samega do tega ni prišlo. Gor. je torej morala dati pristanek, da S. postane celjski župnik. Ker pa je s službo mestnega župnika v Celju povezana še čast opata, je moral S. zaprositi za instalacijo (installatio et benedictio) – umestitev in blagoslovitev – za to službeno mesto, kar pa je mogel izvršiti le škof. Zato je zaprosil lavantinskega škofa Vincenca Jožefa Schrattenbacha, ki pa takrat še ni imel oblasti nad Celjem. Škof je S-evi prošnji ustregel, moral pa je predložiti privoljenje gor. nadškofije in ustanovno listino celj. opatije. S. je prejel v Št. Andražu 18. nov. 1787 blagoslov za opata, kjer je pred lavantinskim škofom in stolnim proštom (šentandraškim) in dravograjskim proštom prisegel zvestobo ne lavantinskemu, temveč gor. nadškofu in njegovim naslednikom. Listine o tej prisegi so danes shranjene v mrb. škof. arhivu, priložen pa je tudi breve, s katerim je papež Klement XIII., na prošnjo celjskega župnika Martina Jožefa Sumpichlerja dne 15. jan. 1761 prenesel opatijsko čast od nadžupnije sv. Martina pri Slovenj Gradcu na celjsko župnijo. S. je tako dobil zadoščenje. Postal je infulirani (infula - škofova mitra) opat, obenem pa tudi arhidiakon Savinjske doline in Dravskega polja. Starodavne in obsežne škofije so bile razdeljene na arhidiakonate, ki so jih upravljali namesto nekdanjih pokrajinskih ali kornih škofov arhidiakoni, ki pa niso imeli škofovskega posvečenja. Redno jih je imenoval škof sam, ali pa jih je volila duhovščina sama. V savinjskem arhidiakonatu so to službo vršili različni župniki: v Laškem, Konjicah, Braslovčah, Celju, Ponikvi itd. Arhidiakon je postal najpomembnejši škofov pomočnik »oculus et manus episcopi« (škofovo oko in roka). Savinjski arhidiakonat je bil najbolj oddaljen od oglejskega cerkvenega središča. Prvo poročilo, da so imeli oglejski patriarhi višjega diakona (arhidiakona) v Savinjski dolini, je iz leta 1173, ko je bil cerkveni zbor v Gornjem Gradu za patriarha Ulrika II.; ta je bil praded poznejših znamenitih Celjskih grofov. Tedaj je bil neki Bertold višji diakon Savinjske doline. V listini papeža Gregorija IX. z dne 3. apr. 1238 beremo, da se je oglejska škofija razprostirala do ogrske meje, kamor je 10 dni hoda. Ker je kasneje polit. napetost med Benetkami in Avstrijo pretrgala vse zveze, je moral patriarh na avstr. ozemlju zaupati svojim namestnikom velike pravice. Navadno so bili to škofje iz Pična (Pedene) v Istri. Vendar so bili vseeno arhidiakoni najvidnejši predstavniki cerkvene oblasti, ker so vzdrževali stike z duhovščino in ljudstvom. - Ob S-evem nastopu so bili tudi arhidiakonovi službi dnevi šteti. Papež Pij VI. je 7. mar. 1788 potrdil novo razmejitev škofij in celjsko okrožje je pripadlo lavantinski škofiji. S tem so odpadli vsi arhidiakonati na avstr. ozemlju in do veljave so prišle dekanije. S. je škof Schrattenbach dal naslov »nadduhovnika - Erzpriester«, izgubil pa je mesto kapitularnega vikarja v Pičnu in mesto oglejskega arhidiakona za Savinjsko dolino in Dravsko polje. Kmalu je prišel v spore s svetno oblastjo in zaprosil 20. apr. 1798 za razrešitev in za pokojnino 800 forintov, se preselil v pokoj k svojemu nečaku doktorju medicine Antonu Segherju v Pazin, kjer je umrl.

Prim.: Ignac Orožen, Celska kronika, V Celi 1854; J. Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci, Lj. 1908; Fr. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije, Maribor 1928; Paschini Pio, Storia del Friuli, vol. I, II, Udine 1953/54; Jakob Richter, Savinjski arhidiakonat in njegov konec, ČZN, Mrb. 1964; G. G. Corbanese, II Friuli; Trieste e l'Istria, Udine 1984.

Šah

Šah, Maks: Segher pl. Weissenhaus, Peter Anton (1731–1799). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi931400/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 14. snopič Sedej - Suhadolc, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1988.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine