Primorski slovenski biografski leksikon

OTA Aleksander (Saša), časnikar-snemalec, fotograf, kult. delavec, r. 14. jul. 1957 v Trstu, u. 28. jan. 1994 v Mostarju. Raznesla ga je minomet. granata med snemanjem posebne oddaje za 1. tv mrežo RAI o usodi otrok v vojni. Ob njem sta bila ubita še časnikar Marco Luchetta in snemalčev pomočnik Dario D'Angelo. Vsi trije so bili uslužbenci dež. sedeža RAI v Trstu. Oče Sergij, mati Ada Turk, lastnika bara in natakarja. Osn. š. je obiskoval pri Sv. Ani, n. sred. š. pri Sv. Jakobu, maturiral je leta 1976 na znan. liceju F. Prešerna v Trstu. Po opravljenem vojaškem roku se je 1978 vpisal na Fak. za lesno inž. U. v Lj. Kot študent je začel sodelovati pri tedniku Gospodarstvo. V RAI je vstopil z začetkom dež. tv-oddaj leta 1979, ko je zmagal natečaj za tv. in film. snemalca, 17. jul. 1990, ko je opravil drž. časnikarski izpit, je postal časnikar-snemalec. V dijaških letih je bil košarkar pri ŠD Bor, igral je harmoniko pri GM, pri ansamblu Miramar in nekaj časa pri ansamblu Explorer 74. Fotografija ga je navdušila že v otroških letih in kot dijak se je vključil v delovanje fotokrožka, ki je v Trstu od leta 1959, dejavnosti pa je poživil v zadnjih 70 letih. V tej dobi se je Ota zavzemal za formalno ureditev položaja krožka in s člani so leta 1980 poskrbeli za ustanovitev po zakonskih predpisih. Nastal je tako fotokrožek Foto Trst 80, ki mu je bil tudi dolgoletni predsednik (1980–90). Kot član trž. fotokrožka je že 1978 sodeloval na nekaterih skupinskih razstavah v priredbi KD V. Vodnik, KD F. Prešeren, SKD Slavec in KD Slovenec iz dolinske obč. Pomembnejše razstave, pri katerih je sodeloval, leta 1980: skupinska razstava 28. nov. v dolinski Torkli; 1981: 30. jan. razstava in dia-večer v Trebčah, 27. maja fot. razstava in dia-večer v Gregorčičevi dvorani, od nov. do maja naslednjega leta vodi tečaj za začetnike v Mlad. krožku na Proseku; 1982: 11. mar. skup. članska razstava v Babni hiši v Ricmanjah, 20. mar. v palači Costanzi v Trstu na razstavi Fotografija v Trstu danes, 7. maja meddržavni natečaj Dia-Primorske v Novi Gor., 12. maja na natečaju dia na temo Ombre v Galeriji Fenice v Trstu. Bil je pobudnik prvega natečaja Foto Trst 80, ki ga krožek skoraj redno prireja. Končna svečanost 1. je bila 20. nov., udeležilo se ga je 96 fotogr. iz vse dežele; 1983: 12. mar. v Babni hiši v Ricmanjah, 2. dec. članski večer v Gregorčičevi dvorani; 1984: 30. mar. v Gregorčičevi dvorani samostojna razstava barvnih fotografij, 20. jun. v Kraški hiši v Repnu, 14. jul. v Galeriji Kultur, doma v Novi Gor., 12. nov. razstava Pomlad na avtocestni trasi v Gregorčičevi dvorani v Trstu; 1985: 30. mar. Dia-večer Europa tour v priredbi KD Rovte Kolonkovec, 2. nagrada na fot. natečaju Odkrivajmo Sv. Jakob; skup. razstava v Piranu v Križnem hodnikijmin. samostana, dia večer Kmetijstvo na Tržaškem na Kmetijskih dnevih v Boljuncu; 1986: 18. apr. v Gregorčičevi dvorani; 1988: febr. skupinska razstava v Ljubljanski banki na Titovi ul. v Lj., dia večer Kmetijstvo na Tržaškem v okviru Kmetijskih dnevov v Boljuncu; 1993: dec. Extempore Božič v Trstu. Kot snemalec je v okviru RAIa posnel vrsto pomembnih filmov in dokumentarcev. Med temi naj omenimo, leta 1984 dokumentarec Stradivari in valigia, režiser MP. Bellizzi, o izdelovalcu violin G. Picciniju. Leta 1985 je posnel dokumentarec o načrtovalcu jaht Sciarelliju, z naslovom La barca di Dio, režiser G. Lepre. Naslednjega leta je za istega režiserja snemal film Il seduttore filantropo po noveli I. Sveva. V glavni vlogi je nastopala Marinka Počkaj. Leta 1986 je bil med snemalci 1. tridimenzionalnega filma Giulio & Giulia, režiser Peter Delmonte. Z režiserjem F. Maluso je 1987 posnel dokumentarec o Maksimilijanu Habsburškem z naslovom La sfida impossibile. Izven službena snemanja: leta 1980 je posnel vsa dogajanja okrog dolinske Majence, 1988 je v okviru delovanja tržaškega Dijaškega doma posnel film o problemu prizadetih otrok in njihovem vključevanju v družbo. Od 1985, ko se je preselil v Zabrežec, kjer si je kupil staro hišo in jo obnavljal, je bil član in zadnja leta podpreds. KD Slovenec iz Boršta in Zabrežca. V letih 1987/88 je pripravil dokumentarec Mlini v Glinščici. Leta 1989 je pod naslovom Od poletja do poletja predstavil diapozitive – utrinke vaškega življenja v Borštu in Zabrežcu in poseben dokumentaren dia-večer ob 10-letnici delovanja KD Jože Rapotec iz Prebenega. V KD Slovenec je 1990 predstavil dokumentarec NOB v Borštu v spomin na padle v tamkajšnjem bunkerju. Njegove fotogr. so objavljene v knjigah B. Kureta o Borštu in Ricmanjah, v reviji ESA, Koledarju Kmetijske zadruge 1990 in še kje. Vrsto let je za SSG snemal predpremiere in skrbel za luči in svetlobne kulise nekaterih dram. Ob smrti in pogrebu so o njem in ostalih žrtvah obširno pisali vsi it. in slov. časopisi. V spomin mu je bilo podeljeno Odličje prijateljstva obč. Dolina (16. apr. 1994), v maju 1994 posebno priznanje komisije natečaja Premio nazionale per la cronaca fot. e tv a Chia – Sardinija, 25. jun. spominsko odličje na Balaton Festival v kraju Kastheley na Madžarskem in 7. jul. 1994 priznanje Fraternità della speranza, Arsenale della pace, Sermig, (TO). Pogrebne slovenosti so bile skupne za vse tri žrtve v stolnici sv. Justa 31. jan. Mašo, med katero je bilo slišati tudi slov. besedo, je daroval škof msgr. Bellomi, drž. oblasti je predstavljal sen. Spadolini. V njihov spomin je bil ustanovljen poseben sklad za pomoč bosanskim sirotam. Postavili so jim ploščo na pročelje sedeža Časnikarske zbornice v Trstu.

Podobne nasilne smrti med služb. potovanjem v Mogadiš (Somalija), je 20. mar. 1994, ob časnikarki RAI TG3 Ilariji Alpi, umrl drugi cenjen slov. snemalec iz Trsta, MIRAN HROVATIN. R. 5. jun. 1948 pri Sv. Alojziju v Trstu, živel je v Barkovljah. Oče Alojz, uradnik, mati Nada Renko, šivilja in gospodinja. Osn. š. v ul. sv. Frančiška, n. sred. š. pri Sv. Jakobu, dosegel diplomo elektrotehnika na zavodu A. Volta v Trstu, matura 1966. Kot dijak je bil aktiven med trž. taborniki. Kmalu se je poklicno usmeril v fotografijo in se zaposlil v trgovinah Fototecnica in Eurojapan, odprl je tudi lasten studio. Leta 1975 je pod okriljem ZTT začela delovati Agencija Alpe Adria. V njej se je zaposlil kot snemalec. Posnel je na stotine prispevkov za kpr., lj. in druge tv. Leta 1978 je prvič tvegal življenje med snemanjem reportaže o fronti Polisario v Alžiru. Leta 1989, ko je Agencija A-A propadla, je z nekaterimi delovnimi kolegi ustvaril oz. prevzel tv agencijo Videoest. Pod tem imenom je posnel vrsto umetniških reportaž. Med drugim o Miramarskem gradu. Od dogodkov ob osamosvojitvi Sje je prepotoval bojišča v bivši Jsli. Spremljal je boje na Hrv. in v Bosni ter Herceg. Njegove posnetke je še zlasti naročala RAI, ki ga je tudi najela za nekajdnevno delo v Somaliji. V teku je preiskava, ki naj bi pojasnila ozadja njunega umora. Tudi ob tej smrti je bil v Trstu na dan pogreba, 23. mar. 1994, dan žalovanja. Pogrebnih obredov pri Novem sv. Antonu, ki jih je vodil škof Bellomi, se je udeležilo več tisoč ljudi.

Prim.: Za Oto: Družinski podatki; Arhiv RAITrst A, v knjigo vezani članki ob smrti in pogrebu; PDk 6. jun. 1986, 4. jun. 1987; II Piccolo 11. apr. 1987; Mauro Manzin, La Zeiss Ikon di Sasha, L'ultimo reportage, II Piccolo febr. 1994; NL3. feb. 1994; KatG, 3. Febr. 1994; Govori na žalni seji v Srenjski hiši v Borštu 1. febr. 1994. Za Hrovatina: Podatki brata Janka; PDk 21., 23., 24. mar. 1994; NL 24. mar. 1994.

M. Tavčar

Tavčar, Marko: Ota, Aleksander (1957–1994). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi930870/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (3. februar 2023). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 20. snopič Dodatek M - Ž, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1994.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine