Primorski slovenski biografski leksikon

OMERSA Nikolaj, slikar in ilustrator, r. 3. dec. 1911 v Idriji kot drugi od treh sinov liter. zgod. dr. Nikolaju Omersi in materi Mariji Šmid, u. 3. dec. 1981 na svoj sedemdeseti r. dan v Lj. Osn. š. je obiskoval v Lj. (1918–19) in v Celju (1919–23), nato gimn. v Celju (1923–28) in v Lj. (1928–32), 1932 maturiral na realki v Lj. Naslednje leto se je vpisal na Umet. akad. v Zgbu (O. Mujadić in V. Kljaković – risanje, M. Vanka in L. Babić – akt, M. Tartaglia – slikarstvo, T. Krizman – grafika, B. Šenoa – umetn. zgod.). 1937 je diplomiral in se vrnil v Lj., kjer je postal član DSUU, se pridružil ob ustanovitvi Klubu neodvisnih slov. lik. umetnikov in sodeloval na vseh razst. skupine v Lj., Zgbu in Ptuju do 1940. 1939 je prvič odpotoval za kratek čas v Pariz, kjer se je seznanil z najpomembnejšimi umet. zbirkami. Naslednje leto je bil nastavljen kot suplent na I. real. gimn. v Lj. 1942 se je poročil z Erno Vidic. Od 1. jan. 1942 do 31. jul. 1944 je deloval kot aktivist OF v Lj., 1. avg. ga je gestapo aretiral in odpeljal v Dachau, nato v Doro in Ravensbrück; po koncu vojne se je preko zbirnih taborišč Brendslau in Neubrandenburg 31. avg. 1945. vrnil v Lj. Dela je prvič razstavil na II. poml. razst. DSUU v Lj. in na I. razst. Neodvisnih v Lj. (1937). 1940 je razstavljal z M. Pregljem in E. Sajovicem, 1941 pa s S. Kregarjem in K. Putrihom v Jakopičevem paviljonu v Lj. 1943 je sodeloval v ilegalno natisnjeni mapi risb, linorezov in letakov več slov. likovnikov z naslovom V Kristusovem imenu. 1945 je bil nastavljen kot prof. na I. moški gimn. v Lj., kjer je poučeval do 1947. Z dvema slikama je bil predstavljen na razst. Slikarstvo in kiparstvo narodov Jsle 19. in 20. stol., ki je do konca 1948 obšla Bgd, Zgb, Lj., Moskvo, Prago, Varšavo in Budimpešto. Od 1947 do 1950 je poučeval na VI. drž. gimn. v Lj., od 1950 do 1954 pa na Šoli za umetno obrt v Lj., kjer je poučeval risanje in opisno geom. 1950 je prejel Levstikovo nagrado za ilustracije knjige (Milan Šega, Zgodbe o živalih), samostojno je razstavljal v Salonu Umet. zadruge v Lj. ter kopiral freske v c. sv. Primoža nad Kamnikom in v c. sv. Marije na Škrilju pri Bermu. 1951 se je dva meseca s franc. štipendijo študijsko izpopolnjeval v Parizu, naslednje leto pa samostojno razstavljal v Lj. Od 1954 do 1973 je bil prof. na ALU v Lj., kjer je poučeval predmete človeška in živalska anatomija, opisna geom. in perspektiva, večerni akt in slikarstvo. Z večjo kolekcijo slik se je 1954 udeležil razst. »Petnajsterice« v Moderni gal. v Lj. Naslednje leto je ponovno prejel Levstikovo nagrado za ilustracije knjige (Zajčkov zvonček – Madžarska ljudska pravljica), prav tako tudi 1958 za ilustracije knjige Franceta Bevka Pisani svet. Za slikarska dela, razstavljena na samostojni rast. v Novi Gor., v prostorih Skupščine občine Nova Gor. 1968, je naslednje leto prejel nagrado Prešernovega sklada, 1978 pa za slikarski opus Prešernovo nagrado v Lj. Za izjemni umet. prispevek je prejel 1981 ob sedemdesetletnici spominsko plaketo Ilegalca. Od 1959 je aktivno sodeloval v DSLU (od 1959–61 preds. uprav. odb., od 1961–63 član nadzor. odb., od 1972–74 član častnega razsodišča pododb. Lj., 1974–77 član umet. sveta pododb. Lj., od 1977–80 član častnega razsodišča DSLU). V študijske namene je potoval tudi po It., Nem., Avstr., Španiji, ZSSR in Poljski. Sodeloval je v slik. kolonijah v Škofji Loki, na Ravnah na Koroškem (1972), v Šmarjeških toplicah (1973, 1974) in na gradu Borl (1974). Od 1940 je pripravil 24 samostojnih razst.: Lj. (1940, 1941, 1942, 1952, 1958, 1961, 1964, 1973, 1974, 1980), Kranj (1957), Mrb. (1958/59), Piran (1967, 1978), Nova Gor. (1968), Krško (1971), Celje (1973), Žalec (1974), Tolmin (1974/75), Tacen (1976), Reka .(1976), Radovljica (1978), Zemono (1979). Sodeloval je na številnih razst. jsl. umetnosti doma in v tujini, npr. Avtoportret na Slov. v Moderni gal. v Lj. (1958), na I., II. in III. trienalu jsl. likovne umet. v Bgdu, na razst. Plavega salona v Zadru (1966, 1972), Jsl. umetnost XX. veka, 1929–1950: Nadrealizam, postnadrealizam, socijalna umetnost, umetnost NOR-a, socijalistički realizam v Muzeju savremene umetnosti v Bgdu (1969), na razst. Četvrta decenija. Ekspresionizam boje, kolorizam, poetski realizam, initimizam, koloristički realizam v Muzeju savremene umetnosti v Bgdu (1971), Slov. likovna umetnost 1945–1978 v Moderni gal. v Lj. (1979), Slov. ilustracija 1945–1968 v Likovnem razstavišču R. Jakopič v Lj. (1979), Umetniki in spremljevalci v Moderni gal. v Lj. (1981), Jsl. slikarstvo šeste decenije v Muzeju savremene umetnosti v Bgdu. Jan. 1982 je Moderna gal. v Lj. pripravila obsežno retrospektivno razstavo. – O. je slikal v olju, gvašu in pastelu (motivi iz Lj. in s slov. obale, tihožitja-vedute, krajine, marine, figura, akt, portret in avtoportret, tihožitje), veliko je ilustriral, posegel pa je tudi po grafičnih tehnikah in samostojni risbi. O. je v svojem zgodnjem obdobju, ko je skupaj z ostalimi člani skupine Neodvisnih raziskoval predvsem barvo kot osrednji element likovnega izraza, osvobojeno tako tradicije impresionizma kot ekspresionističnega poudarjanja vsebinskih oz. »likovnih« komponent, in se motivno nagibal predvsem h krajini, tihožitju, portretu in interieru, skušal uveljaviti lastno različico barvnega realizma. Pomemben preobrat v njegovem ustvarjanju je povzročilo kratko bivanje v Parizu (1939), kjer se je neposredno seznanil s poznimi deli impresionistov in fauvistov. O. svoje pozornosti ni posvečal teoretičnim raziskavam, ampak je svoja doživetja, občutja in videnja skušal čimbolj neposredno prenesti na platno; slikal je hitro in intuitivno. Pomembno obdobje v slikarjevem opusu predstavljajo medvojna leta, ko je naslikal nekaj ključnih slik (npr. Kongresni trg, Portret Karla Putriha – 1942 ter Avtoportret – 1943), ki jih odlikuje rafinirana barvna modelacija in intenziven kolorističen pristop. V času internacije je naredil več risb iz življenja beguncev in internirancev, ki so mu konec petdesetih in v začetku šestdesetih let služile kot predloge za slik. realizacije. Tudi O. je po vojni naslikal več slik v načinu socialističnega realizma, vendar se je kmalu umaknil v intimistični svet avtoportretov in tihožitij. Po študijskem bivanju v Parizu (1951) pa se je pogosteje loteval barvitih mestnih vedut Lj. in kasneje Pirana, tako da ga upravičeno lahko imenujemo »pesnika Lj. in Pirana v likovni govorici« (M. Stele-Možina). O-ovo delo je bilo sredi petdesetih let izredno pomembno za razvoj slov. slikarstva, saj je (vnesel novo obravnavanje slikovnega motiva; strukturo je omejil na najbistvenejše, oblike je poenostavil do skrajne mere, popolnoma pa je zaživel njegov senzibilni kolorit. Uveljavil se je tudi kot mladinski ilustrator; njegova bibliografija ilustriranih knjig in časopisov od 1939 naprej zajema okr. 130 enot. O-ov ilustratorski opus delimo na kategoriji črno-belih in barvnih ilustracij s tremi značilnimi skupinami oz. tipi. Te na zunaj označuje uporabljena risarsko-slikarska tehnika. Za realizacijo črno-belih ilustracij je uporabil tehniko s tušem, za barvne pa akvarelirane risbe in tehniko akvarela ali tempere. V teh dveh okvirih na srečamo različne kombinacije z risali, npr. svinčnik, barvni svinčnik itd. V kategorijo črno-belih ilustracij sodijo vse zgodnje ilustr. (npr. Pearl S. Buck, Zgodbice za otroke, 1960; Lojze Krakar, Sonce v knjigi, 1962; Prežihov Voranc, Čez goro k očetu, 1961). Veliko več je ustvaril barvnih ilustr. (npr. Zajčkov zvonček, 1955; Veliki in mali zajec, 1956; Henrik Sienkiewicz, V puščavi in goščavi, 1978). In čeprav O. nima ustaljene zunanje forme, je v vsakem detajlu vidno, da »mojstrsko obvlada prostor z znanjem perspektive, figuro z znanjem anatomije in celoto s subtilnim občutkom za barve, saj je oznaka najbolj »izrazit slikarski ilustrator« že kar sinonim zanj in za njegovo nasičeno barvitost« (Eva Gspan). Odlikovan je bil z redom dela z zlatim vencem (1975), z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki (1976) in z redom zaslug za narod 3. stopnje.

Prim.: Vse življenjepisne podatke in bibliografijo do leta 1981 zajema katalog retrospektivne razstave v prostorih Moderne gal. v Lj. od 14. jan. do 14. febr. 1982, Lj. 1981; ULjBB III, 1230–31; Bogdan Pogačnik, N. O., Delo 5. dec. 1981; Fr. Zalar, N. O. (1911–1981), Dnevnik 7. dec. 1981; Umrl je slikar N. O., PDk 8. dec. 1981; M. Z., Umrl je N. O., Delo 4. dec. 1981; Dušan Željeznov, Bil je poet Ljubljane in Pirana, PDk 20. dec. 1981; Dnevnik 14. jan. 1982; Jan. Mesesnel, Omersova retrospektiva – svojevrstna sinteza tem, Delo 26. jan. 1982; Fr. Zalar, Svet skozi barvno izpoved, Dnevnik 11. febr. 1982; I. Sedej, Poet ljubljanskih vedut, Dnevnik 13. febr. 1982; Brane Kovič, Videti..., Teleks 11. mar. 1982; M. Jevnikar, N. O., KolGMD 1983, 131.

Nsn.

Silič-Nemec, Nelida: Omersa, Nikolaj (1911–1981). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi930550/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa - 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984-1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine