Primorski slovenski biografski leksikon

NARDIN Julij, profesor matematike in fizike, izumitelj, publicist, r. 28. dec. 1877 v Gor., u. 15. mar. 1959 v Lj. Po maturi 1898 na realki v Gor. je študiral mat. in fiz. v Gradcu in na Dunaju, kjer je 1904 diplomiral pri Ludwigu Boltzmannu (učencu in nasledniku Jožefa Stefana). Na gor. gimn. je 1905 opravil pod mentorstvom Antona Šantla brezplačno prof. pripravništvo, 1905–12 je bil prof. na realki v Idriji, 1912–20 pa je poučeval na klas. gimn. v Lj. 1920–41 in 1945–47 je bil prof. na Tehn. sred. š. v Lj. (med vojno prisilno upokojen), nato prof. za eksperimentalno fiziko na Medic. fak. lj. U (ta predmet je honorarno predaval že od 1922). Bil je soustanovitelj in prvi predstojnik fizikalnega inštituta te fak. Občasno je predaval tudi na Tehn. in Naravoslovni fak. Od 1934 je bil poročen z učiteljico Angelo Čendem, njun zakon je bil brez otrok. Kot prof. je N. vzgajal številne generacije slov. matematikov, fizikov, tehnikov, naravoslovcev in zdravnikov. Bil je pedagog modernih metod, ki pa v obstoječih razmerah niso bile vedno najbolj učinkovite in upoštevane. Skušal je vzgojiti predvsem zanimanje do predmeta in tako vcepiti željo po samoizobraževanju, ki naj bi mu šola le pomagala. Katedrskega predavateljstva ni cenil, mnogo bolj eksperimentalno delo. Do klasičnega številčnega ocenjevanja je imel negativen odnos. Vzgoje ni podrejal izobraževanju, zato se je dal pogosto pregovoriti k obravnavanju aktualnih ali splošnih tem izven učnega načrta. K širši popularizaciji znanosti in tehnike je prispeval s svojo poljudno publicistiko. 1905–46 je objavil okoli 40 sestavkov v Izv. realke v Idriji, Naši radosti, Odmevih, Proteusu, Razorih, Vodnikovi pratiki in Zvončku. V njih je veliko avtobiografskih drobcev. Kot fizika so N. še posebej pritegovale novosti v stroki in njenih tehničnih aplikacijah. V Idriji se je ukvarjal z merjenjem radioaktivnosti okolja, s seizmografskimi opazovanji, pritegnilo ga je proučevanje rentgenskega in katodnega sevanja, v pionirskih letih letalstva pa je bil tudi sam med uvajalci te nove panoge med Slovenci. Že iz gor. let se je poznal z Edvardom Rusjanom, kasneje sta bila v korespondenčni in delovni povezavi, zlasti ob gradnji drugega letala bratov Rusjan konec 1909. Tedaj je že tudi N. konstruiral svoje letalo, ki je nato doživelo vrsto konceptualnih sprememb: sprva je bilo zamišljeno kot motorno (E. Rusjan naj bi posredoval obročni nakup iz Francije), nato pa brezmotorno. N. se je veliko ukvarjal s problemom vzleta in razmišljal tudi o katapultni izstrelitvi. Čeprav je bilo 1910 letalo narejeno in so bili že napovedani poleti, ni nikoli letelo - N. je dokončno prenehal s tovrstnimi prizadevanji po Rusjanovi smrti (9. jan. 1911). Po letalskem obdobju 1909–10 je N. najbolj pritegnila elektrotehnika, pri čemer je bil odločilen predvsem zgled Nikole Tesle. S prijateljem, pravnikom Renejem Zeijem iz Gor. sta v letih 1907–20 kar zasipala dunajski patentni urad s svojimi predlogi in tudi pridobila tri patente, pri čemer je N. opravil tehnični, Zei pa organizacijski del poslov. S svojim izumiteljstvom sprva na področju večkanalne žične telegrafije in telefonije in nato brezžičnih komunikacij sta – brez vednosti za nekoliko zgodnejše istovrstne pojave v svetu – razvila elektronko (patentna prijava avg. 1912, veljavnost patenta od jun. 1913). Ko je izbruhnila prva svet. vojna, je N. načrtoval razna orožja, predvsem zato, da bi rešil prijatelja pred odhodom na bojišče (sam zaradi načetega zdravja ni bil vojni obveznik). Že 1914 je razvil idejo za raketno poganjanj torpedo, ki bi ga upravljal program na perforiranem traku – tako mu gre med Slovenci tudi prvenstvo v kibernetski avtomatiki. Ko je skušal zamisel patentirati, so zahtevali od njega vedno nove izpopolnitve; patenta mu naposled niso priznali, okoristili pa so se z njegovimi idejami. Tovrstne slabe izkušnje in prijateljeva smrt sta v dvajsetih letih zaustavila njegovo izumiteljsko dejavnost.

Prim.: Arhivski material pri svojcih, avtobiografski drobci v N-ovi publicistiki, patentna dokumentacija; J. Povšič, J. N., Naši znameniti tehniki, Lj. 1966; S. Sitar, Miroljubnež načrtuje torpedo, Naša obramba, Lj. 1982, št. 12; Isti, Elektronka i torpedo prof. J. N., Galaksija, Bgd 1984 (v tisku).

SAS

Sitar, Sandi: Nardin, Julij (1877–1959). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi930140/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine