Monkar, Božo

MONKAR Božo (Moncaro Natale), duhovnik, r. 18. dec. 1879 v Lažeh (obč. Podbonesec, takrat Tarčet), u. 22. dec. 1932 v kraju Camburzano blizu Bielle (Piemont). Oče Jožef, kmet, mati Tereza Pussini. Po osn. š. v domačem kraju je dovršil v Vidmu gimn. in bogosl. in bil posvečen v duhovnika 7. jun. 1903. Kpl. v Plestiščah (5 let), v Oblici in Kožici, žpk na Stari gori z obvezno rezidenco v Čelah (Cialla), ker je bilo v t. i. obdobju »sede vacante« ali v odsotnosti naslovnika oddano vodstvo ali oskrbovanje svetišča kapucinom iz Vidma. M. si je moral v Čelah sezidati novo župnišče, zidava nove cerkve pa je bila zanj prevelik problem in se ga ni lotil. Boril se je, da bi obdržal župnijske pravice, ki so mu jih skušali kapucini odvzeti, ker so imeli v nadškofu Rossiju močno oporo. Končno se je vdal in verjetno razočaran in zagrenjen prestopil v gor. nadškofijo. Najprej je bil kpl. v Bovcu, nato žpk v Serpenici. 26. apr. 1924 je postal žpk in dekan v Žabnicah v Kanalski dolini ter rektor Marijinega svetišča na Sv. Višarjah. S trdno voljo, ki je bila močnejša od njegovih telesnih sil, je nadaljeval obnovo višarskega svetišča, ki je bilo med prvo svet. vojno 1915 do tal porušeno. Popravilo je začel že frančiškanski p. Pij, M. je dokončal obnovo cerkve, zvonika, župnišča in drugih cerkvenih poslopij in cerkev 14. jun. 1925 začasno blagoslovil, uradno jo je 1. jul. 1926 gor. nadškof dr. Fr. B. Sedej. Za svetišče je kupil tudi tri zvonove in so jih z volmi dva dni na saneh vozili na Sv. Višarje (7. in 8. mar. 1927). Ta dela so ga izčrpala do take mere, da je zbolel za jetiko, zato se je apr. 1927 odpovedal župniji in se umaknil na očetov dom v Laze v zasebno življenje. Bil pa je brez sredstev, brez sorodnikov (sin edinec), potreben zdravniške oskrbe, ki je terjala veliko denarja. Laziški kpl. A. Cuffolo (PSBL I, 209–11) mu je priskočil na pomoč, ga vzel v župnišče in mu bratsko pomagal do mar. 1930, ko se mu je zdravje tako poslabšalo, da ga ni bilo več mogoče zdraviti doma. Cuffolo se je obrnil na redovnice iz Vercellija (Suore di S. Eusebio di Vercelli – Piemonte), naj iz usmiljenja vzamejo v oskrbo tega bolnega, revnega in zapuščenega duhovnika. Cuffolo je namreč osebno poznal ustanoviteljico in prednico tega reda in je tudi njegova nečakinja stopila v ta red in živela v Vercelliju. Tako so sestre sprejele M. v svojo hišo v kraju Camburzano blizu Bielle in ga oskrbovale do smrti. Ker je bil človek široke kulture, dober in svet duhovnik, so ga tudi v Camburzanu ljudje vzljubili, in ko je umrl, mu je občinska uprava organizirala lep pogreb, ob grobu mu je govoril župan, pokopali so ga na častnem mestu. M. ni bil samo razgledan, ampak zelo pobožen duhovnik in je gojil globoko notranje življenje. Bil je prvi duhovnik, ki je vpeljal in širil v vid. nadšk. gibanje »L'apostolato della preghiera« in bil spoštovan v vid. in gor. nadšk. Vse življenje se je ravnal po navodilih, ki mu jih je I. Trinko zapisal v priložnostno knjižico ob novi maši 1903 V spomin nove maše: »Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik.« Ker je želel počivati v domači zemlji, se mu je želja uresničila 21 let po smrti, ko je Cuffolo s pomočjo M-ega nečaka prenesel iz Piemonta njegove posmrtne ostanke in jih 28. apr. 1953 ob veliki udeležbi domačega prebivalstva pokopal na laziškem popokališču.

Prim.: A. Cuffolo, Cronaca della vicaria di Lasiz, vol. 4 – dal sett. 1951 al sett. 1959. Di carattere riservatissimo (neobjavljen Cuffolov dnevnik v it.); p. Odilo Hajnšek, Marijine božje poti, DsM v Clcu 1971, 90–94; J. Kragelj, Trinko nam govori, TKol 1972, 33–37 (povzetek Trinkove knjižice V spomin nove maše); Marino Vertovec, Beneški duhovniki in usodno leto 1933, JKol 1983, 47–53; sporočilo žpka M. Cerneta iz Žabnic 12. jan. 1983; Luc. Chiabudini, Dom 1981, št. 8.

B. Z.