Močnik, Hubert

MOČNIK Hubert, šolnik, vzgojitelj, publicist, r. 13. febr. 1893 na Krekovščah blizu Idrije gozdarju Jožefu in Katarini Marseiler. † 12. 2. 1986, Gorica, ItalijaOd tam je družina sledila očetu, ki je bil službeno premeščen v Idrijo (2 leti), pozneje pa na Čaven (tu 12 let). V jeseni 1901 je M. vstopil v gor. deš. vadnico, po 4 letih pa v gimn. Po dvoletnem gimn. študiju se je samovoljno prepisal na pripravnico za učiteljišče v Tolminu. 1908 je obiskoval učiteljišče v Kopru, 1909 v Gor., kjer je maturiral 1912, dve leti kasneje je opravil še usposobljenostni izpit. Prvo učit. mesto je nastopil v Lazcu pri Cerknem, 1914–15 je dobil potovalno šolo Lazec-Otalež. Od tu je bil premeščen v Črno goro, 1917 se je odločil za povratek na Prim. in sprejel službovanje v Dolenji Trebuši; 1918 imenovan za namestnika šol. nadzor. za okraj Kobarid-Bovec; sredi nov. 1918 kot učitelj na Ravnah pri Cerknem; od febr. 1918 do jeseni 1925 v Šebreljah. V tem obdobju je bil usposobljen za poučevanje tudi na ital. šolah. S šol. letom 1921–22 vodil in poučeval na agrarnem tečaju v Šebreljah. 1921 imenovan za suplenta na mešč. š. v Tolminu, za kar je bil usposobljen istega leta, tu pa je služboval le tri mesece in se nato vrnil v Šebrelje. V šol. letu 1922–23 je učil na potovalnici v Stopniku, ki jo je sam ustanovil. 1923 se je poročil z učiteljico Mimi Slokar, doma od Slokarjev pri Ajdovščini. V zakonu so se jima rodili 4 otroci. V Šebreljah je po njegovi zaslugi začel delovati prvi primer šol. občine. S š. letom 1924–25 premeščen v Grahovo ob Bači, kjer je ostal do 1931, ko se je začela zanj dolga pot izgnanstva: najprej v Millesimo (Savona), 1935 premestitev v Abissolo Marino, 1937–38 v šoli v Pegli (Genova), od 1938–39 dalje na šoli Villapiana v Savoni. Spomladi 1945 se je vrnil k družini v Solkan. V maju tega leta je sprejel imenovanje za komisarja za trg. sred. š., za šolo lepe umetnosti in za agrarni zavod v Gor. Okt. 1945 imenovan za ravn. Šolskega doma. Na M-ovo prizadevanje se je ustanovila slov. nižja strok š., na kateri je bil 1946 imenovan za ravn. (1 leto). Z dekretom ZVU 1946 je postal okraj. nadzor. osn. š. na območju cone A. 1947 didaktični ravn. šol s slov. učnim jezikom za Gorico-Krmin. 1948 so mu bila preklicana prejšnja imenovanja in je bil nastavljen kot prof. blagozn., prirodop. predmetov in trgov. spisja na slov. strok. š. do upokojitve 1958. Zdaj živi v Gor. in posveča čas slikanju in pisanju. S prispevki se oglaša v slov. časopisju, predvsem piše za KolGMD, prispeval je tudi za Izvestja slov. šol v Gor. Njegovi obsežnejši deli sta Spomini in izkustva, GMD 1971, in Trnovska planota, Gor. 1973. Med zadnjimi sestavki so Doneski k zgodovini cerkve sv. Ivana v Gorici, v GorLtk 9, 1982, 189–96, pos. odtis. Na objavo pa čaka sestavek o šol. občini in o šoli na prostem v Šebreljah. Kot pedagog je znal odlično posredovati bogato znanje in krepiti ljubezen do materinega jezika. V krajih, kjer je poučeval, pa ni skrbel le za obnovitev, ustanovitev in napredek šole, temveč je pripomogel k izobraževanju ostalega prebivalstva z organiziranimi tečaji o kmetijstvu, sadjarstvu, gospodinjstvu, higieni ter s prosv. delovanjem: tako je pripomogel tudi h gosp. dvigu teh vasi. Ob pomanjkanju učbenikov za slov. šole v povojnem času je sestavil Blagoznanstvo v 2 delih (1957), brošuro Skrb za zdravje in higieno mladine, učbenika za slovenščino in telovadbo (1948) ter priskrbel šolske pripomočke. Uredil je Glas z Montaža, glasilo mladih udeležencev letovanja v Kanalski dolini 1952 pod M-ovim vodstvom. Njegova zasluga je tudi ustanovitev prvega slov. gor. šol. sindikata v šol. letu 1947–48.

Prim.: Osebni podatki; B. Marušič, Spomini in izkustva učitelja Močnika, Sreč VI. 1971, 27, str. 31; PDk 18. febr. 1973 s sl.; 14. okt. 1973 s sl.; 29. dec. 1974; PrimN 21. mar. 1975; PDk 30. mar. 1977 s sl.; 19. febr. 1978 s sl.; 26. nov. 1980; 13. febr. 1983; KatG 18. jan. 1971; 15. febr. in 18. okt. 1973; 31. mar. 1977; 4. dec. 1980; 10. febr. 1983 s sl.

B. Lu.