Primorski slovenski biografski leksikon

Mijot Marija, narečna pesnica, r. 23. maja 1902 pri Sv. Ivanu (Trst), živi tam. Oče Anton, mizar, mati Ivanka Hrovatin, perica. Na Ciril-Metodovi šoli je dovršila osn. š. in dveletni trg. tečaj. Zaradi revščine ni mogla nadaljevati študija, zaposlila se je kot prodajalka, nato je delala 6 let v trž. prosti luki, največ življenja pa je bila šivilja in hišna pomočnica. Sama se je izobraževala na raznih večernih tečajih, predvsem pa je veliko brala slov. in rus. literaturo, naročena je bila na slov. časopise in revije. Kot nadarjena pevka se je štiri leta učila petja na trž. Ateneo musicale. Pela je v domačem c. pev. zboru in v sokolskem pev. zboru. Po zadnji vojni je veliko moči posvetila obnovi prosv. življenja pri Sv. Ivanu. Pri PD Slavko Škamperle je pela, igrala in vadila telovadbo. Celo vrsto let pomaga tudi v NŠKT. Nagnjenje k liter. ustvarjanju je kazala že v šoli, prve pesmi pa je napisala v 16. letu. Prof. I. Šavli piše o njih: »Njene prve pesmi so bile bajè tako žalostne, da sta ob njih jokali njena mati in sestra in sta jih naposled zažgali.« Pisala je vedno v svetoivanskem narečju. Šele po zadnji vojni so jo prijatelji pregovorili, da je poslala nekaj pesmi v PDk. Tu so jih natisnili, pohvalil jih je odd. za folkloro pri SAZU. Razen v PDk je priobčevala pesmi v JKol in v trž. revijah Zaliv in Dan, brali so jih na Radiu Trst A in Koper, sama pa jih je recitirala na raznih prireditvah. Dec. 1962 je izšla pri ZTT njena pesniška zbirka Souze jn smeh. V knjigi je 25 pesmi in M. je izjavila, da je hotela potomcem ohraniti nekdanje vzdušje, navade in običaje, ki tako naglo tonejo v pozabo. Spremno besedo je napisal svetoivanski rojak Vladimir Bartol (PSBL I, 40–41). Knjiga je doživela tak uspeh, da jo je ZTT 1969 ponatisnilo, M. pa je dodala toliko novih pesmi, da jih je 64, med njimi 24 za otroke. Spremno besedo je napisal Fil. Benedetič (PSBL I, 60), uvod Vl. Bartol, na koncu je poročilo o prvi izdaji Ivana Šavlija. Osebno se M-ova nerada izpoveduje, čeprav prihaja v drobnih izpovednih pesmih najbolj do izraza njena pesniška osebnost in veljavnost. Tukaj je umetnica, ki je znala prenesti svoje pesniško doživljanje v način ljudskega čustvovanja. O svoji mladosti je v štirih vrsticah povedala vse: »Kaku reuno je u mladuste blo žeulenje. / U'jske skuze ta narbulša leta. / Še kruha črnega je mrva bla n'n šteta. / U smehe, juoke utruk, samo trplenje!« Bolj sproščena je v neosebni ljubezenski pesmi: fant bi za drago razklal največji hrib, noč in dan bi pel in vriskal »za svoje zlato sonce«; dekle bi za fanta sklatila z neba oblake, zanj bi dala zadnji kanec krvi. Ko pa se ogenj mladosti umiri, njen človek spozna, da je ljubezen bolezen mladih let, da je vsega krivo »tu zmuotjeno srcje«. Jedro knjige so pesmi o naravi in človeku in o nekdanjem življenju pri Sv. Ivanu. Tu je zajela vsakdanje življenje v hiši, na dvorišču, na njivah, perice ob potoku, bedenje pri mrliču, pustovanje, semenj, kresovanje, pogovore babic o vsem, kar se je dogajalo v vasi. Dragocene so otroške pesmi, ki so napisane v tako preprostem jeziku, da jih razume vsak otrok. M-ova je napisala v narečju tudi enodejanko Slika iz življenja svetoivanskih manderjerjev (1959).

Prim.: J. Pogačnik, Rusi most, Lj.-Tr. 1967, 148, 152–53 s sl. in ponatisom štirih pesmi; o zbirki so pisali: I. Šavli, PDk 23. dec. 1962; Fr. Novšak, Delo 1962, št. 356; J. Snoj, Delo 1963, št. 4; I. Mešiček, Sdb 1963, 464; Mar. Kravos, LitV XIV, 1962, 92; M. Jevnikar, Medd. VIII, 1964, 99; Isti, M(Trst) XII, 1968, 95; Isti LitV XXI, 1969, 28: Isti, Trž. narečna pesnica M. M., RAITrstA 25. nov. 1981; Mar. Švajncer, Večer 19. dec. 1969; L. Legiša, PiC II, 1970, 314–15; L. Abram, Ob 80. življenjskem jubileju narečne pesnice M. M., PDk 13. jun. 1982 s sl.

Jem.

Jevnikar, Martin: Mijot, Marija (1902–1994). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi923950/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. avgust 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine