Primorski slovenski biografski leksikon

Mihovilović Ivo, časnikar, publicist, r. 21. sept. 1905 v Premanturi (Pulj), živi v Zgbu. Zelo zgodaj se je posvetil časnikarstvu in od 1924 živel v Trstu, kjer je urejal tednik Istarska riječ in skrbel za druge istrske izdaje v hrv. jeziku (Narodni gospodar, Mladi Istranin, Vez, Jurina in Franina). 1929 je emigriral v Jslo, živel v Zgbu in se posvetil časnikarskemu delu (sodelovanje pri dnevnikih Jugoslavenski Lloyd, Obzor), kasneje je urejal Istro, glasilo polit. emigracije Prim. in Istranov v Jsli, pred vojno pa je postal glavni ur. dnevnika Novosti in zlom Jsle (1941) dočakal kot direktor tega lista. Med vojno se je umaknil iz javnega življenja, pridružil se je NOB, zato so ga ustaši zaprli. Po vojni se je vrnil k časnikarstvu, hkrati pa je sodeloval v pripravah gradiva za mednar. mirovno konferenco, ki naj bi reševala meje Jsle. Postal je znanstveni sodelavec v Jadranskem institutu SAZU ter kasneje predavatelj na višji novinarski š. v Zgbu. Ves čas po vojni je s članki, komentarji, razpravami, ocenami in priredbami sodeloval v zelo različnem j sl. tisku (Vjesnik, Narodni list, Večernji list, NIN, Telegram itd.), tudi v slov., kjer so M-evi prispevki izhajali v prevodu (PDk, Delo, VNV). Poseben ugled pa si je kot časnikar ustvaril z zunanje-polit. komentarji, ki jih je pod psevdonimom Spectator objavljal v zgb tedniku Vjesnik u srijedu. Že od samih pričetkov je M-evo publicistično ustvarjanje narodnoobrambno naglašeno. V Trstu se je kot časnikar boril zoper dejavnost istrskega nacionalizma, ki je bil takrat že očitno uglašen s faš. aktivnostjo. V tržaških letih je pesnikoval v hrv. in svoje modernistično zasnovane pesmi objavljal v Našem glasu (ob njem sodelujejo še Istrani D. Gervais, T. Peruško, B. Perović), vmes je katero pesem objavil tudi v slov. Po prihodu v Zgb (1929) je deloval predvsem za to, da bi jsl. javnost seznanjal z razmerami v tako imenovani JK, razglabljal je o it. polit. razmerah (fašizem), analiziral preteklost Istre, Slov. Prim., Dalmacije in sosednjih it. dežel ter posebno zanimanje namenil it.-jsl. odnosom v preteklosti. Bogato znanje in publicistične izkušnje je mogel s pridom uporabiti v letih po drugi svet. vojni. Že 1945 je pri Jadranskem institutu na Sušaku izdal skupaj s F. Barbaličem knjižico Proscription du slovène et du croate des écoles et des églises sous la domination italienne (1918–1943); isto leto je sodeloval pri zborniku La Marche Julienne in svoj delež pri tej publikaciji objavil tudi samostojno kot Trieste et son port (Sušak 1945). Tržaški problematiki je namenjena tudi knjiga Trst. Etnografski i ekonomski prikaz (Zgb 1946. s predgovorom A. Mandića); v knjigi je prikazan Trst ozemeljsko dovolj široko, v preteklosti in sedanjosti. M. se je še enkrat lotil te problematike v knjigi Trst problem dana (Zgb 1951); knjiga se je osredotočila na prikaz trž. razmer v časovno kratkem obdobju, ki je sledilo uveljavitvi mirovne pogodbe med It. in Jslo (1947). Daljši razpravi o razmerju med it. in slovan, kulturo v JK ter o zgodovinarju A. Vivanteju je prinesla zgb Republika (1946, 515–32; 811–30). 1954 je izdal v Bgdu knjigo Italian expansionist policy towards Istria, Rijeka and Dalmatia (1945–1953); z njo je zopet posegel v čas po drugi vojni in v it.-jsl. odnose. Isto leto je sodeloval z L. Čermeljem in S. Peterinom pri zbirki dokumentov Italian genocide policy against the Slovenes and the Croats. A selection of documents (Bgd 1954), dokumenti so iz časa med obema vojnama. Krajše samostojno delo Nema više zone B. Politički i pravni argumenti protiv presizanja Italije na sjevernu Istru (Bgd 1974) ima predvsem aktualne poudarke. V to skupino M-evih del sodi tudi knjiga o Scipiju Slataperju. Posebno zanimanje je posvečal tudi novejši it. zgod. Poleg številnih člankov je omeniti samostojna dela kot Vatikan i fašizam (Zgb 1950); Tajni dokumenti o odnosima Vatikana i ustaške NDH; Vatikan od Pia XII. do Pavla VI. (Bgd 1963); Poslednja avantura Benita Mussolinija (Zgb 1965); Mafija juče i danas (Zgb 1968; slov. prevod v PDk 1973, št. 198–304 in 1974, št. 2–4); Ustaški kralj (Lj. 1975). Posegal je tudi v svetovna polit. dogajanja in tako npr. sodeloval pri skupinskem delu o J. Kennedyju (Zgb 1964), priredil knjigi o aferi Profumo (1963) ter o W. Churchillu (1965). M. je pisal tudi filmsko kritiko, ocenjeval književna dela, prevedel več knjig in napisal vrsto predgovorov. Ob M-evi šestdesetletnici je A. Rejec zapisal: »On združuje v sebi najrazličnejše lastnosti pravega univerzalnega novinarja... je Mihovilović predvsem neutruden, fenomenalen delavec in po svoji pronicljivi, jasni in nič zapleteni logiki in razlaganju novinar velikega kalibra ne samo v jugoslovanskem merilu« (PDk 4. jan. 1966). 1966 je prejel za življenjsko delo nagrado »Moše Pijadeja«, ki mu jo je dodelila Zveza novinarjev Jsle, odlikovanje zasluge za narod z zlatim vencem je prejel 1976.

Prim.: A. Rejec, PDk 2. in 4. jan. 1966; PDk 20 .nov. 1966; Delo 17. febr. 1967; PDk 17. in 18. febr. 1967; D. Zeljeznov, Tov 1974, št. 51, str. 16–17; Isti, PDk 3. mar. 1974; Glas Istre 30. jun. 1975 in 3. febr. 1976; G. Miglia, PDk 19. febr. 1982; Kojeko 2, 644; Opča enciklopedija, Zgb, zv. 5, 469 s sl.

B. Mar.

Marušič, Branko: Mihovilović, Ivo (1905–1988). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi923940/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (26. november 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine