Primorski slovenski biografski leksikon

Merlak Danilo, operni pevec, r. 5. sept. 1921 v Škednju pri Trstu, u. 18. jan. 1979 v Lj. Oče Mihael, kmet, mati Ana Kalin. Osn. in srednjo strok. š. je dovršil v Škednju, solo petje je študiral pri prof. Ermannu de Filippiju v Trstu, nato pri prof. Ermannu Belucciju v Bologni. Že 1938 je bil nagrajen na Concorso nazionale it. del Conservatorio G. Tartini v Trstu, toda nadaljnjo pot mu je zavrla druga svet. vojna in internacija v več taboriščih v Nemčiji (1943–45). Po vojni je nadaljeval študij petja pri prof. Vittoriu Bevilacqui v Trstu. Debutiral je v sezoni 1946/47 v trž. gled. Verdi kot Komtur v Mozartovem Don Juanu. Poslušal ga je trž. rojak in glasbenik Mirko Polič, tedaj ravn. lj. Opere, in mu svetoval, naj sprejme mesto v splitski Operi. V Splitu je ostal eno leto in odpel vrsto basovskih vlog: Sparafucile, Gazda Marko, Zunigo, Bonca idr. 1948 je odšel za štiri leta v Mrb. in se uveljavil v zahtevnejših vlogah: Mefisto (Faust), Povodni mož (Rusalka), Kecal (Prodana nevesta), Dedek mraz, Ferrando, Gremin, Ramfis, Don Basilio, Sulejman idr. Nastopil je tudi v vlogi župana v krstni predstavi nove slov. opere Heriberta Svetela Višnjani (1949). V Mrbu je dosegel umetniško zrelost, kar je potrjevala tudi kritika, češ »da je kot Mefisto podal izredno uspelo poustvaritev, tako igralsko kot tudi pevsko, pri čemer sta mu pomagala voluminozni, izenačeni glas in jasna artikulacija« (Sm. Samec). O njegovi kreaciji Osmina (Beg iz Seraja) so sodili, da bi se uveljavila tudi na velikih odrih sveta. Začel je nastopati tudi na koncertih in dobil 1951 prvo nagrado na pevskem tekmovanju v Lausanni v Švici. Istega leta je sodeloval pri predstavah v čast 50-letnice smrti G. Verdija v Parmi in odpel Milanskega konzula (Bitka pri Legnanu), Jaga (Emani) in Patra (Don Carlos). 1952 je prišel v solistični zbor lj. Opere in ostal v njem do smrti. Prevzel je vloge iz visoke basovske stroke, kot so: Toas (Ifigenija na Tavridi), Dosifej, Holandec, Rajmund, Zaharija, Oroveso, Galicki, Kančak, Mamirov (Čarodejka), Decimus Brutus (Kleopatra), Hlapec Jernej, Colline, Svečenik (Lovci na bisere), Kum (Soročinski sejem), Delfoso (Ocean) idr., vsega okr. 80 basovskih vlog. Nastopil je v vseh starejših in novih slov. operah. Zadnja umet. viška sta bili njegovi poustvaritvi kralja Filipa (Don Carlos) in starega Selma (V vrtincu). Z lj. Opero je gostoval skoro po vsej It., pel na Holandskem, v Parizu, Avstriji, na Češkem in v SZ, z reško Opero pa je gostoval 1967 v Sirakuzah kot Galicki (Knez Igor). S solističnim ansamblom lj. Opere je dosegel izjemen uspeh v Štirih grobijanih na dubrovniških poletnih igrah. RTVL je posnela njegove Vloge: Gubec (Matija Gubec), Mefisto (Faust), Dedek mraz, Boštjan (Partizanka Ana), Filibert (Gospod Bruschino), Petruccio (Črne maske), nekaj manjših vlog in arij. Tudi v Lj. je gojil koncertno petje in veliko sil posvetil slov. glasbenim stvaritvam skladateljev Svetela, Kozine, Bravničarja, Škerjanca, Švare, Šivica, Arnica, Simonitija, Vrabca, Kogoja idr. Pel je tudi basovske vloge v klasičnih, predklasičnih in modernih delih, kot so oratoriji, Bachov Matevžev pasijon, Beethovnova Deveta simfonija itd. M. je bil vse življenje tesno povezan s Škednjem, kamor je prihajal vse proste dni k družini, in s Trstom. Nastopil je kot pevec pri odprtju Kulturnega doma v Trstu (1964) in še na dveh koncertih. Pel je tudi na proslavi stoletnice Čitalnice v Škednju (1968). Ob odličnih basistih L. Korošcu in Frid. Lupši je bil M. steber lj. Opere in eden najuglednejših koncertnih pevcev ne samo v Sji, ampak v vsej Jsli. Imel je svojevrsten visoki, pojoči bas, izredno pevsko vzdržljivost in odličen igralski nastop. Po lastni izjavi je iskal v dodeljeni vlogi »človeški lik, ki ga moram izoblikovati«. Za delo je dobil več priznanj, 1973 nagrado Prešernovega sklada.

Prim.: Podatki domačih; SGL II, 432–33; M. Lavrenčič-Lapajnetova, D. M., Čitalnica v Skednji, Tr. 1968, 55 s sl.; D. Merlak, Ustvarjalne dileme, NRazgl 9. febr. 1973; Sm. Samec, D. M., Delo 20. jan. 1979, 6 s sl.; Umrl je D. M., PDk 20. jan. 1979 s sl.; M. Jevnikar, Operni pevec D. M., RAITrstA 4. apr. 1979; Isti, D. M., KolGMD 1980, 88–89.

Jem.

Jevnikar, Martin: Merlak, Danilo (1921–1979). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi923760/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (8. april 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine