Primorski slovenski biografski leksikon

Marušič Gabrijel, udeleženec upora v Boki Kotorski, r. 2. maja 1890 v Mirnu, u. 14. febr. 1967 v bolnišnici v Šempetru pri N. Gor. Oče Peter, čevljar, mati Uršula Batistič. Zaključil je štiri razr. gimn. v Gor. Pred vstopom v avstro-ogrsko vojno mornarico je bil v službi na pošti v Gor. kot poštni aspirant. Zadnja leta je preživel v rojstni hiši v Mirnu. Pred uporom mornarjev v Boki Kotorski je bil podoficir telegrafist na rušilcu Balaton, kjer je 2. febr. 1918 zaplapolala rdeča zastava. Mornarji so zahtevali izvolitev komiteja z uporniškim poveljnikom. Ker je neki podoficir odklonil poveljniški položaj, je bil potem izvoljen M., ki je že prejšnji dan predlagal, naj bi uporni mornarji zasedli poštno poslopje na obali. M. je zahteval od odstavljenega poveljnika kapitana fregate Morina, naj mu izroči ključe municijskega skladišča, da bi mogel pripraviti vse potrebno za boj proti kopnim cesarskim enotam. Morin se je temu upiral in pozival posadko k razsodnosti. M. je nastopil korektno proti poveljniku, ki je bil pri posadki zelo priljubljen, obenem pa tudi odločno: »Ne, nič nimamo proti častnikom Balatona in tudi žal nam bi bilo, če bi jim morali povzročiti kake nevšečnosti. Vendar pa moramo sedaj držati s komitejem, kajti razmere so pač drugačne in pravica je za vse enaka!« Vendar so v Centralnem komiteju upornih mornarjev na oklopnici St. Georg vladala nasprotja, ki so onemogočila vsako akcijo. Ure so minevale brezplodno in M., ki so mu pravili rdeči komandant, se je trudil, da bi obdržal avtoriteto na Balatonu in izvršil vse ukaze, ki so prihajali od vodstva upora na St. Georgu. Ko je drugega dne upora prišlo do tragičnega obstreljevanja oklopnice Kronprinz Rudolf s kopnega, je našel Morin z oficirji podporo med omahljivim delom posadke. Dva podoficirja sta prišla k oficirjem s sporočilom, da posadka ne želi več sodelovati v uporu ter da bo sledila križarki Novara, ki je že prej odplula v notranji zaliv Boke Kotorske, kjer so se zbirale cesarju zveste ladje. Tudi Balaton je snel rdečo zastavo in odplul v notranji zaliv. V mestecu Risan je rušilec pristal ob pomolu in M. ter pet njegovih najožjih sodelavcev so izkrcali in takoj aretirali. M. ni bil samo upornik na rušilcu Balaton, bil je tudi član komiteja, ki je upor pripravljal in skrbel za zunanjo propagando. V spisih proti obtoženim upornikom iz posadke Balatona sta tudi dve v slov. pisani pismi in dopisnica, ki so jih našli na njegovi omarici na Balatonu. V prvem pismu mu je dec. 1917 sporočil podoficir France Peterca iz Lj., da je uredil, da časopisa Jugoslovan ne bodo več pošiljali na mornariško pošto v Pulj, kjer so ga zadržali, ampak direktno v Hercegnovi. Dodal je, da bo prinesel nekatere številke Jugoslovana v Boko Kotorsko, oddal je tudi tekst, za katerega je povedal, da bo natisnjen. V dopisnici iz jan. 1917 je podoficir Viktor Žužek, ki je bil na dopustu v Lj., sporočil M., da se z merodajno osebo še ni sestal. »Kar se tiče naše stvari, je vse v redu in ti bom poročal...« Drugo pismo je M. dec. 1917 pisal mornar J. Filipčič, ki je nejasno odgovarjal na M. pismo: »Zelo mi je žal, da Vam ne morem nič točnega pisati, ker sam ne vem, kaj bo še z nami.« Oblasti so domnevale, da je središče jsl. agitacije v Lj. Če bi imelo naglo sodišče med svojim zasedanjem od 7. do 10. febr. 1918 ta pisma v rokah, bi bilo to verjetno usodno za M. Našli pa so jih šele kasneje. M. je želel dati uporu jsl. značaj. Preiskovalcem je uspel dokazati, da v teh nejasnih pismih ni šlo za organizacijo upora in v obsodbi sploh niso bila omenjena. Obtožnica se glasi: »... Ker se je 1. febr. 1918 izrazil, da se mora zavzeti poštno poslopje, ker se je oborožil in orožje delil, ker je 2. febr. prostovoljno prevzel poveljstvo na ladji in ker je od ladijskega komandanta zahteval ključe municijskih skladišč in pri tem poudarjal, da so uporniki sedaj v vsakem oziru odločeni, da bodo svoj cilj dosegli, in ker je kasneje med obstreljevanjem Rudolfa ukazal, naj se podkurijo kotli, obenem pa tudi dal navodila, naj se v primeru, če bo pehota streljala, na ta ogenj odgovori...« Napredni poslanci v dunajskem parlamentu so dosegli, da ni bilo poleg prvih štirih še več ustreljenih mornarjev. Cesar je pomilostil 348 upornikov in v zaporu je ostalo še 31 voditeljev in med temi tudi M. kot edini Slovenec. Zaprti so bili na tovorni ladji in obtožili so jih veleizdaje, upora, pobune in komun, sodelovanja, za kar bi morali biti obsojeni na smrt. M. je branil dr. Milan Gorišek. Ko se je približeval polom Avstro-Ogrske, so prenehala zasliševanja in 5. nov. 1918 je bil po devetmesečnem zaporu spet na svobodi. M. je pred uporom pridobil za revolucionarno delovanje tudi disciplinskega podoficirja Viktorja Žužka. Obvestil ga je, da sestavljajo na St. Georgu nekak komite predstavnikov vseh enot mornarice, in ga predlagal v komite. Ta naj bi imel visoke polit. zveze. Ko je Žužek odšel na dopust v Lj., mu je M. naročil, naj se oglasi pri uredniku Slovenskega naroda Kramarju, kateremu naj opiše položaj v Boki in mu pove, da se pripravlja velika mirovna demonstracija. Kramar je tista merodajna oseba, ki jo je omenil Žužek v dopisnici. Kramar pa za njihov mirovni podvig ni pokazal simpatij. M. je bival po prvi svet. vojni v Jsli in bil nastavljen kot poštni ravn. v Škofji Loki in na Jesenicah. Med drugo svet. vojno je živel v Lj. Po priključitvi Prim. k Jsli se je kot upokojenec vrnil v Miren. Bil je aktiven v Društvu upokojencev v Mirnu, nekaj časa tudi kot preds. in 1959 napisal v Upokojenca članek Spomin na mornarski upor v Kotorskem zalivu leta 1918.

Prim.: Gabr. Marušič, Spomin na mornarski upor v Kotorskem zalivu leta 1918, Upokojenec 1959, št. 4; Fotografija Gabrijela Marušiča in 12 upornikov na zaporniški ladji Catarina Gerolimich z dne 4. nov. 1918; Rafael Perhavc, Upor mornarjev v Boki Kotorski, 40, 41, 49, 61, 64; Arhivski vjestnik, IX, 1967, 19–21 in 40; Bernard Stulli, Revolucionarni pokreti mornara; Zgod. upor v Boki, Delo 1978, št. 25; Viktor Žužek, Pisma Perhavcu v Pomor. muzeju v Piranu; Ž. urad v Mirnu, Liber bapt., XI, 38, Liber defunet., VIII, 142; Anton Budin, Miren.

Stres

Stres, Peter: Marušič, Gabrijel (1890–1967). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi923370/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (28. junij 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine