Primorski slovenski biografski leksikon

Martelanc Vladimir (Vlado), čebelarski strokovnjak, šolnik, r. 20. jul. 1900 v Lonjerju pri Trstu, u. 10. jan. 1983 v Lj. Oče Franc, učitelj iz Barkovelj (Trst), mati Katarina Grlica iz Brezovice v Brkinih, gospodinja. Mladost je preživel na Proseku pri Trstu, v Trstu dovršil šole in začel učiteljski študij na zaposlovalnih tečajih slov. učiteljišča iz Gorice, ki se je moralo v jeseni 1915 zaradi bližine soškega bojišča preseliti v Trst, učiteljišče pa je dovršil 1920 v Mrbu; učiteljski izpit 1923 v Tolminu. Od 1920–22 je učil v Sv. Križu, na Proseku in v Barkovljah, od 1922–28 v Budanjah na Vipavskem. V Vipavski dolini je vodil pev. zbore in se ukvarjal s čebelarstvom. Avg. 1928 so ga v Trstu zaprli in obtožili, da je požigal ital. otroške vrtce in osn. šole. Po 73 dneh so ga izpustili in postavili pod policijsko nadzorstvo. Ko je zvedel, da ga lahko spet zapro, je odšel z ženo Eldo Ferfolja, učiteljico, iz Trsta v Jslo in od 1929–33 poučeval v Čepljah pri Starem trgu ob Kolpi, od 1933–42 v Črnomlju. V Beli krajini je postal vodilni čebelar z nad 200 panji. Napravil je izpit za čebelarskega učitelja in nadaljeval s čebelarsko prosvetno dejavnostjo, prirejal tečaje, razstave in predaval po vsej deželi. Med vojno se je takoj pridružil OF, organiziral tiskanje in pisanje revoluc. gesel ter pošiljal med partizane propag. material in med. 1942 so ga z drugimi belokr. učitelji internirali v Monigu pri Trevisu, a ker tudi tam ni miroval, so ga poslali v Lj. pred vojaško sodišče. Po dveh procesih je težko zbolel, zato so ga malo pred ital. kapitulacijo poslali domov. Vrnil se je v Črnomelj in bil po okrevanju referent za čebelarstvo pri okrož. gosp. komisiji. Mar. 1944 so sprejeli na čebel. zborovanju njegov pravilnik o oddaji medu za potrebe NOV in o pospeševanju čebelarstva. Sam je v letih 1944 in 1945 oddal več ton medu. V Črnomlju je uredil satišnico za ročno odlivanje satnic, sam odlil pet cementnih modelov in z njimi so v letih 1944–45 odlili okr. 800 satnic. Od 1945–47 je bil v Ajdovščini šol. nadz., od 1947–49 je poučeval spet v Črnomlju, od 1949–56, ko je stopil v pokoj, je v Lj. poučeval na čebelarski šoli, veliko predaval, pisal strok. članke in deloval kot odb. v čebelarskih organizacijah. V letih 1946 in 1947 je organiziral prevoze čebel na belokr. pasišča. Do zadnjih dni se je ukvarjal z mislijo o idealnem, popolnoma avtomatiziranem točilu, ki ga je prikazoval tudi na čebel. razstavah. Za čebelarsko delovanje je prejel več priznanj in odlikovanj, med njimi najvišje čebel. odlikovanje red Antona Janše I. stopnje, za pomoč med vojno medaljo za zasluge za narod.

Prim.: A. Š., šolniku in čebelarju V. M. v spomin, PDk 19. febr. 1983; E. S., V. M. v spomin, Sč 1983, št. 11, 319–20 s sl.; podatki SBL v Lj.; podatki Zgod. ods. NŠKT (Minka Pahor).

Jem.

Jevnikar, Martin: Martelanc, Vladimir (1900–1983). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi923220/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine