Primorski slovenski biografski leksikon

Marinčič Ivan, časnikar in pisatelj, r. 18. avg. 1907 v Zagorju na Pivki, u. 31. jul. 1975 v Gor. Oče Ivan, trgovec, gostilničar in kmet, mati Ivana Maver. Osn. š. v Zagorju, 5 razr. gimn. v Lj., nato se je zaradi bolezni v družini vrnil domov, da bi pomagal v trgovini in gostilni. Da bi se v tej stroki izpopolnil, je v jeseni 1923 obiskoval v Gor. enoletni trg. tečaj. Ta tečaj je dopolnil in končal pri dopisni šoli Scuole Riunite Meschini v Rimu, kjer se je vpisal tudi na klas. gimn. in maturiral 1927. Po vojaškem roku v Rimu (radiotelegrafist) je postal uprav. poštnega urada v Zagorju, ki je bil v domači hiši, in pomagal v trgovini. Vključil se je v organizacijo TIGR ter sodeloval z bazoviškim junakom L. Valentičem z Bača in Jož. Vadnjalom iz Zagorja. 19. apr. 1931 ga je faš. OVRA aretirala in 8. mar. 1932 ga je Posebno faš. sodišče v Rimu obsodilo na 7 let ječe, 3 leta strogega polic. nadzorstva in trajno izgubo državljanskih pravic. Zaradi splošne amnestije je bil okt. 1934 pomiloščen in je živel pod strogim polic. nadzorstvom doma do jun. 1938, ko so mu oblasti izdale izgonski potni list za Jslo. V Lj. je deloval v emigrantski org. Tabor in bil nekaj časa njen tajn. Nekaj časa je delal v tovarni Fakir v Skopju kot knjigovodja in dopisnik za tuje jezike. Ob izbruhu druge svet. vojne se je zaradi zdravja vrnil v Lj. Tu je na prošnjo dr. L. Čermelja (PSBL I, 225–29) sestavil seznam primor. emigrantov, ki je služil za ustanovitev Soške legije. 1941 se je vključil v Soško legijo, po razpustu se je vrnil v Lj., juin. 1941 pa so ga faš. ponovno aretirali in preko zaporov na Reki in v Trstu poslali v internacijo v Isernijo v Abrucih. Po it. zlomu 1943 se je rešil in stopil v službo pri Zavezniški vojaški upravi v It. (Campobasso, Ancona, Padova) in pozneje v Trstu kot tolmač za angl., it. in slov. (1943–45). Potem je delal pri prosv. organizacijah v Trstu, od sept. 1946 kot časnikar pri PDk. Od 1949–60 je bil glavni in odg. ur. tednika Soča v Gor., nato ur. pri podružnici PDk v Gor. do upokojitve 1971. Z liter. delom je začel že v dij. letih, ko je z Bog. Magajno sour. dij. list Plamen v Marijanišču v Lj., kjer je stanoval. Pri vojakih v Rimu (1927–28) je izdajal za slov. vojake rkp. list Svitanje. Od 1925 je priobčil v revijah in koledarjih kakih 30 pesmi v M, Družini, Glasu mladih, KolOFSTO, vzporedno pa je pisal novele, črtice in spomine v ista glasila in še v Razgl, Sočo, Delavsko enotnost, LdTd idr. Pesmi so rodoljubne, ljubezenske in žanrske, zapete v ustaljeni obliki in izbranem jeziku. V njih je dokazal občutljivost in nadarjenost, vendar se pesništvu ni posvetil. V črticah zajema najpogosteje iz lastnih doživetij, opisuje realistično in stvarno in dovolj poglobljeno. Zgodovinsko zanimivi so njegovi spomini. Vseh spisov v prozi je nad dvajset. V JKol so izšli: Sveti večer v zaporu (1946 – spomini na zapor v Kopru), Tako se je začelo. Spomini na Soško legijo (1947), Kazenska ekspedicija (1947), Stanovanje oddam (1950), Zastava (1952), Za pravico in svobodo (1959), Nesrečna ljubezen graščakinje iz Grojne (Po ljudskem izročilu... 1964), Lov na srnjaka (1968); v Razgl: Vijolice (1949); v Soči: Nino, Pesem novega življenja (1952–53); v PDk: Spomini iz zaporov (febr. 1948), Prvi, ki so odšli v neenako borbo (avg. 1951), Lojze Valenčič ali prvi odpor proti fašizmu na Pivki (avg. 1951), Vtisi z obiska v Sovjetski zvezi (1972). Drugod so izšle: Oče in sin, Prišla bo nova pomlad, Slovo od preteklosti, Izgubljena izkaznica, Kismet idr. Za Sočo, JKol in PDk je napisal vrsto strok. člankov o slov. vaseh na Gorišikem, o kmet. in gosp. vprašanjih, o upravnih volitvah, o protosinhrotronu v Doberdobu, o turizmu idr. Za Sočo je prevedel dve krajši zgodbi: Henry, Božično darilo (22. dec. 1951) in A. Daudet, Poslednji dan pouka (12. sept. 1953), iz ruše. pa knjigi: Lazar Lagin, Oklopnica Anuška (Ljud. knjiž. Trst 1947) in mlad. povest Zelena kobilica (Glas mladih 1949). Tudi v Gor. se je vključil v kult. in polit. življenje: bil je član vodstva Demokratične fronte Slov., potem PSI in na njeni listi izvoljen v pokrajinski svet (1961), član glav. odb. SKGZ, blagajnik NŠKT. 23. okt. 1979 je dobil Tomšičevo nagrado za časnikarsko delo. – Psevd.: Zagorjan, IM.

Prim.: Vprašalna pola; podatki prof. Klare Gorjan iz Gor.; I. M. 60–letnik, PDk 18. avg. 1967 s sl.; Pričevanje, Zagorje na Pivki 1969; Kolega M. odhaja v pokoj, PDk 9. apr. 1972 s sl.; I. M., PDk 1. avg. 1975 s sl.; Poslednje slovo od našega tov. I. M., PDk 3. avg. 1975; Umrl je časnikar I. M., KatG 7. avg. 1975; M. Brecelj, I. M., PrimN 15. avg. 1975; Utripi, Tr. dec. 1975–mar. 1976, 24; I. M., JKol 1976 s sl.; nekrologi 1. avg. 1975 v Picc., Gazz. in MessV.

Jem.

Jevnikar, Martin: Marinčič, Ivan (1907–1975). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi923050/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (26. november 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine