Primorski slovenski biografski leksikon

Lipužič Matija, rudarski inž., pesnik in publicist, r. 21. febr. 1888 v Idriji, u. 12. dec. 1965 v Lj. Oče Matija, rudar, mati Elizabeta Jereb. Po osn. š. je bil kot nadarjen učenec sprejet v takrat novo ustanovljeno idrijsko realko in jo po sedmih letih uspešno končal. Takratni idrijski župan Dragotin Lapajne (gl. čl.) je bil mnenja, da morajo Slov. čimprej usposobiti in izobraziti tudi svojo tehn. inteligenco. Zato je preskrbel prvim najboljšim maturantom občinske štipendije; dobil jo je tudi L., ki je odšel v Pribram na Češkem in 28. febr. 1914 diplomiral za rudarskega inž. (bil je eden prvih Slov.). Zaradi svojega polit. prepričanja in delovanja med študijem (kot socialist) po diplomi ni dobil zaposlitve, končno so ga mobilizirali v a.-o. vojsko. Po prvi svet. vojni je dve leti čakal na zaposlitev v It., potem je emigriral v takratno kraljevino SHS in se zaposlil pri Trboveljski premogokopni družbi (TPD) v Trbovljah. Kasneje je bil kratek čas (do 1921) v takrat podržavljenem rudniku Mežica, nadalje dve leti prof. na rudarski šoli v Celju, potem spet v Trbovljah do 1933, ko je postal ravn. rudnika v Kočevju. Dolžili so ga, da podpira v rudniku komunistične elemente, zato so ga 1940 predčasno upokojili. Med okupacijo je od 1941 do konca aktivno sodeloval z OF (1942 sta bila žena Božena in sin Miroslav zaprta). Po vojni je bil ravn. rudnika Hrastnik, nato Pečovnik, od koder je bil premeščen na Direkcijo za rudarstvo SRS v Lj., kjer je ostal do upokojitve. Tedaj je začel sodelovati pri SAZU, in sicer pri tehn. slovarju; obravnaval je izrazoslovje v rudarstvu. – L-evo liter. delo se pričenja že v realki in nato na montanistiki, ko je pod vplivom naše moderne pisal poleg črtic in krajših esejev tudi pesmi z razpoloženjsko tematiko. V 6. razr. je objavljal prozo v Domačem prijatelju, podlistke v trž. E in v lj. Dnevu. Kot mladega inž. je vznemiril človek pod zemljo med naravo in stroji, zato je obravnaval rudarske in socialne teme. Po letu 1926 je objavljal feljtone pod psevd. Domen v J, pesmi in prozo pa v Grudi (1926), Z (1926–28), Mladini (1926–28), ŽS (1926–32), DP (1927–29), Pod lipo (1928), Slov. amer. koledarju 1928, Sd, J, Delu. V glavnem je prevajal iz nem., franc. in češčine, ki jo je izredno dobro obvladal; prevajal in prirejal je iz partij. glasila Rude Pravo, na katerega je bil naročen. Kot študent si je okr. 1907 nabavil fotografski aparat in postal pozneje fotoamater. Na evrop. fotoamater. razst. na Dunaju je dobil 2. nagrado (sredi tridesetih let). Nova je bila motivika iz življenja ciganov (romov) v okolici Kočevja. Končno ga je zanimala tudi lutkovna literatura. Prevajal jo je iz češč., večkrat je igrice prepesnil in časovno aktualiziral, s svojim bogatim marionetnim gledališčem pa jih je otrokom v Kočevju posredoval njegov mlajši sin Vlado. Ker je bil dober risar, je bil velik poznavalec in ljubitelj likovne umetnosti. Njegov prijatelj in rojak Nikolaj Pirnat je pri njem v Trbovljah zasnoval opus risb z rudarsko tematiko. V Lj. sta se uveljavila njegova sinova inž. arh. Mirko in Vlado.

Prim.: Podatki sinov Mirka in Vlada; D. P., Pesnik rudarske Idrije, Istra V, Zgb 12. maja 1933, št. 15, 3 s sl. in pesmima Moj oče, Moj rodni kraj; KL Sje I, 72; Jan. Filipič, Idrija in njeni spomeniki sakralne umetnosti, Idrija 1979, 120.

Jem.

Jevnikar, Martin: Lipužič, Matija (1888–1965). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi921940/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. april 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine