Primorski slovenski biografski leksikon

Leonardis (Lenardič ?) Anton, 84. tržaški škof, r. 21. maja 1756 v Gor., u. 14. jan. 1830 v Trstu. V kleriški stan gor. nadškofije je bil sprejet 1. jul. 1776, bogoslovne študije dovršil v Gradcu, v duhovnika posvečen 29. maja 1779, nato postal prof. dogmatike. Od jul. 1790 je bil žpk in dekan v Ločniku pri Gor. Tu je ob nastopu še nagovoril ločniške vernike v slov. jeziku (to pomeni, da je bil Ločnik tedaj še slov. fara), kasneje pa je prešel na furlanščino in 1820 izdal v Vidmu (Udine) knjižico z naslovom: Traduzion in dialèt Gurizzan-friulan dellis litania (Fol. period. Gorit. 1876, 3 in 1880, 40). Po poročilu novičarja (A. Gabršček, I, 51) naj bi se prav L., ki da je rojen Slovenec, začel sramovati kot ločniški župnik slov. pokolenja in se tudi začel podpisovati namesto Lenardič kar Leonardig, pozneje Leonardis; on da je slov. pregnal iz ločniške cerkve in po malem tudi iz Ločnika, ki se je tako poitalijančil oz. pofurlančil. Kasneje je bil imenovan za gor. škof. svetnika, nato še za škof. šol. nadz. in za prosinodalnega izpraševalca dogmatike ter biblične eksegeze. Kot ločniški dekan je 1811 spremljal videmskega nadškofa na cerkveno zasedanje franc. škofov v Pariz (desni breg Soče v gor. nadšk. je v letih 1808–14 spadal pod videmsko nadšk.). Končno je postal tudi častni kanonik gor. kapitlja. Cesar Franc I. je 1. mar. 1821 imenoval L. za trž. škofa (nasledil je škofu Ign. Kajetanu Busetu, ki je umrl 1803, vendar je bil škof. sedež nezaseden vse do 1821), papež Pij VII. ga je za to mesto potrdil 18. sept. 1821, gor. škof J. Walland ga je 6. jan. 1822 posvetil v škofa, 10. febr. 1822 pa je bil slovesno umeščen za trž. škofa. 4. okt. je L. blagoslovil temeljni kamen za cerkev sv. Antona Pad. v Trstu. Za njegovega škofovanja v Trstu je papež Leon XII. izdal 30. jun. 1828 ap. pismo Locum beati Petri, s katerim je ukinil novigrajsko škofijo v Istri in jo pripojil Trstu, obenem je koprsko škofijo združil s tržaško. Izvedba tega odloka pa je stopila v veljavo šele 12. febr. 1830 (izvedla sta jo gor. škof. Walland in lj. škof Wolf), torej po L-ovi smrti (R. Klinec, Zgod. gor. nadškofije, 45 in Cerkev v Jsli, 1974, 477). Sledil mu je Matevž Ravnikar. Do prihoda Italije 1918 je bil L. zadnji škof ital. narodnosti v Trstu, poslej so bili namreč – razen Nagla – škofje Slov. oz. Hrv. do izgona Karlina (dec. 1919). – L. je bil vesele narave, bistroumen šaljivec, zelo cenjen v višjih krogih zaradi učenosti in upravnih sposobnosti, izstopal je tudi po bleščečem zunanjem nastopu.

Prim.: S. Terpin, Episcopi ecclesiarum tergestinae et justinopolitanae, Trst 1833, 96–97; J. Stibiel, Pridige, Gor. 1853, v uvodu Kociančičev Životopis Stibiela, 11–12; Š. Kociančič, Parochia ad St. Georgii Lucinici, F.P.G. 1880, 40–41; S. Rutar, Trst in Istra, 218; J. Mal, Zgod. slov. naroda, 261; Šematizem tržaškokoprske škofije 1954, 8; R. Ritzler-P. Sefrin, Hierarchia catholica medii et recentioris aevi, Vol. VII, 362.

Kralj

Kralj, Franc: Leonardis, Anton (1756–1830). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi921690/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. avgust 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine