Primorski slovenski biografski leksikon

Lenassi Janez, akad. kipar spec., r. 3 jul. 1927 v Opatiji kot tretji od sedmih otrok očetu Juliju (trgovski potnik) in materi Francki Godina. Zaradi slabih socialnih razmer se je družina velikokrat selila (od 1927 do 1938 16 krat), tako je obiskoval osn. š. v Gornjem Logatcu, Zg. Šiški, Sp. Šiški in Črnučah, gimn. v Lj.-Bežigradu (1938–41) in obrtno š. v Celovcu (1943–45). Po vojaški službi (1945–47) se je vpisal na ALU v Lj. in diplomiral 1951 (prof. P. Loboda) ter nadaljeval na kiparski specialki (prof. F. Smerdu). Študij je zaradi pljučne TBC prekinil, bil operiran in se zdravil v Topolščici in Preddvoru. 1952 nastopil službo prof. risanja na gimn. v Radovljici (do 1955), medtem pa prične kot član DSLU sodelovati na skupinskih razstavah (prva razst. 1954). Po vrnitvi v Lj. se naseli v improviziranih ateljejih (C. v Rožno dolino, »švicarija«) in konča kiparsko specialko pri prof. B. Kalinu (1956). Preživlja se s priložnostnim delom, od 1957–59 se zaposli na osn. š. Rudnik, ves prosti čas intenzivno posveča kiparstvu in prične samostojno razstavljati (prva samostojna razst. 1957, Kranj; razstava male plastike, ki v figuraliki analizirajo problem soočenja dveh polov). Kot udeleženec kolonije v Prilepu (1958) zmodelira cel ciklus plastik na temo zanimivosti te krajine. Odločilnega pomena za L-ev umetniški razvoj je udeležba na I. kiparskem simpoziju v St. Margarethen (Avstrija, 1959), kjer se usmeri njegovo nadaljnje delovanje: odkrije kamen in plastiko v prostoru, v sklopu progresivnih družbenih funkcij kiparstva. Skupinsko delo na simpoziju ga navduši in prepriča v tolikšni meri, da skupaj z bratom Juletom prevzameta organizacijo simpozija v Portorožu. Z velikimi napori in s pomočjo nenekaterih osebnosti (D. Ferligoj, J. Savinšek, V. Pirkovič, L. Smrekar) sta bila 1961 organizirana prva simpozija v Kostanjevici na Krki (les) in v Portorožu (kamen) z imenom Forma viva. Kasneje se tema dvema pridružita še Ravne (kovina) in beton (Mrb.). V tem obdobju L. realizira prve spomenike (E. Rusjan v Novi Gorici 1960; NOB na planini Vogar 1962; NOB v Cerknem 1963), se udeležuje kiparskih simpozijev (Kirchheim – ZRN 1961; Portorož in Mitse–Ramon – Izrael 1962), ustvarja na področju scenografije (Sterijina nagrada na jsl. festivalu v Novem Sadu 1962) in študijsko potuje po It., Franc, Belg., Nizoz., Nem., Švici in Avstriji. Ker se je odločil posvetiti se kamnu, se 1968 z družino preseli v Piran. V šestdesetih letih je njegovo delovanje razpeto med udeležbo na kip. simpozijih (poleg omenjenih se udeleži še: Horice – ČSSR, ponovno St. Margarethen 1966; Krastal – Avstrija 1967; Proctor–Vermont – ZDA in Clc 1968), scenografsko ustvarjanje (za Ij. Dramo SNG, Malo dramo SNG, Eksperimentalno gled., Mlad. gled. RTV Lj., za PDG Nova Gorica in Mlad. gled. Piran), realiziranjem večjih javnih del (spomenik NOB Mirna 1965; spomenik NOB v Ilirski Bistrici 1966 (I. naprada na zveznem natečaju, sodeluje z arh. Živo Baraga; za spomenik prejme tudi nagrado Prešernovega sklada 1966), likovna oprema fasade bančne centrale na Dunaju, v mali plastiki išče »harmonično sožitje in odvisnost ustvarjanja od razvoja narave« ter »prisotnost dvopolnosti«. Prav tako se ukvarja z različnimi tehnološkimi problemi in to, kot eden najvidnejših predstavnikov kiparske arhitektonike v Sloveniji, uveljavlja predvsem v monumentalnih rešitvah. V seriji plastik razrešuje konstruktivistična vprašanja (razst. v Mestni gal. v Lj. 1966). V 70. letih se posveti izključno kamnu v malem in srednjem formatu na tematiko, ki je kakorkoli povezana z morjem. »Abstrahiranje prirodnih oblik in pridobitev bogate plastične in kiparske tradicije s težnjo, zavreči neposredno asociativnost pa je pri vseh Lenassijevih plastičnih projektih in realizacijah pogoj, da lahko izpostavi temeljne vrednosti plastičnega organizma – gradivo–volumen–konstrukcija–notranji in zunanji prostor – komunikacija – in z njimi izoblikuje namesto iluzijskih povzetkov samostojne organizme, kateri delujejo ne glede na razsežnosti predvsem kot simboli« (J. Mesesnel). V tem deceniju izdela spomenik NOB v Ormožu (1973), relief v dvorani SO Piran (apnenec), relief za hotel Beograd v Moskvi (1974, les), spomenik pomorščakom v Portorožu (1977, apnenec), fontano na Žalah v Lj. (1978, granit), fontano na Brionih (1979, apnenec). Udeleži se kiparskih simpozijev v Ostrožcu (1971), Labinu (1972), na Dunaju (1973; ukvarja se z ureditvijo zone za pešce okoli cerkve sv. Štefana), Dunaj–Perchldsdorf (1976; fontana in sedežna kompozicija (granit) za Kulturni center, Prilep (1979). V tem obdobju prejme naslednje nagrade: 1. nagrado na natečaju za SO Piran 1973), 1. nagrado za kiparstvo na Ars Histriae, Rovinj (1974), 3. nagrado na Jsl. bienalu male plastike v Murski Soboti (1975), nagrado za najboljši umetniški dosežek od Obalne kulturne skupnosti Koper, 1. nagrado na Ars Histriae, Pulj (1978), odkupno nagrado na Jsl. bienalu male plastike v Murski Soboti (1979). V zadnjih letih L. vse bolj raziskuje odvisnosti likovnega ustvarjanja od zakonitosti razvoja narave, katere del smo. Rezultati teh raziskav ga vse bolj silijo nazaj k naravi, kar poskuša uveljaviti tudi na drugih področjih svojega delovanja. V kiparstvu se to odraža v njegovih kompozicijah, ki spoštujejo kamnito substanco do najvišje možne mere, saj želijo vključiti vrednosti kamna brez prisile, kar je eno od pomembnih spoznanj iz zakladnice splošnih razvojnih vrednosti. Ta spoznanja prenaša na mlajše predvsem v mednarodni poletni kiparski šoli »Kornarija« v Marušičih, kjer je preds. umetn. sveta in vodi tečaj študentov lj. ALU (tam habilit. kot docent 1982). Na področju javnih del je realiziral spomenik padlim v Logatcu (1980, granit) in kompozicijo v sklopu šol. centra v Postojni (1982, granit) ter se 1980 udeležil kip. simpozijev v Arandjelovcu in Hymettus v Atenah (Grčija) 1982. V teh letih je prejel: priznanje Kult. skupnosti Sje za dolgoletno delo pri Formi vivi (sedaj je preds. umetn. sveta) 1980, Jakopičevo nagrado 1981, odkupno nagrado na zveznem natečaju za spomenik rudarju v Labinu 1981, posebno nagrado na kiparskem bienalu v Vrnjački Banji 1981. Samostojne razstave: Kranj (1957); Lj., Koper (1958); Lj. (1959); Slovenj Gradec (1960); Piran (1973); Nova Gorica, Celje (1974); Lj. (1975); Zemono pri Vipavi (1978); Koper, Lj. (1981); Postojna, Trst (1982). Sodeloval je na številnih (okrog 100) skupinskih razst. doma in v tujini, med njimi omenimo: razst. DSLU in razst. prim. likovnikov doma in v tujini; Slov. umetnost po osvoboditvi (Lj. 1955); 10 let Akademije upodabljajočih umetnosti v Lj. (Lj. 1956); Sodobna slov. umetnost (Lj. 1958); Avtoportret na Slov. (Lj. 1958); Peterica slov. umetnikov (Zgb 1958); I. trienale likovnih umetnosti (Bgd 1961); NOB u delima likovnih umetnika Jugoslavije (Bgd 1961); Rassegna d'arte contemporanea slovena (Verona 1966); II mostra internazionale di scultura all'aperto (Legnano 1966); L mednarodni trienale scenografije (Novi Sad 1966); Intart (Udine 1968); 2. kvadrienale gledališkega dekora (Praga 1971); Ars Histriae (Rovinj, Pulj 1972, 1974, 1978); Annale (Poreč 1972, 1977, 1980); IL, III., IV., V., VI. Jsl. bienale male plastike (Murska Sobota 1975, 1977, 1979, 1981, 1983); 6. izložba Udruženja likovnih umetnika Jugoslavije (1975 Sarajevo); Grupa Junij 78 (Lj. 1978); Slov. likovna umetnost 1945–1978 (Lj. 1979); Kritiki izbirajo (Lj. 1979); 3. bienale jsl. skulpture u pleneru (Vrnjačka Banja 1981); 1. in 2. Pančevačka izložba jsl. skulpture (Pančevo 1981, 1983).

Prim.: Bibliografijo do vključno 1973 glej v katalogu: Janez Lenassi 1958–1973, Koper 1973: Delo 10. nov. 1973; Mirko Juteršek, Ob razstavi kiparja J. L. v Piranu, Obala, dec. 1973, št. 22; Jan. Mesesnel, Občuteni tirmi, Delo 27. febr. 1974; Mar. Tršar, J. L. v Piranski mestni gal., NRazgl 25. jan. 1974, št. 2 (ilustr.); Dr. I. Sedej, Kamnito morje J. L., Dnevnik 2. mar. 1974; Jan. Mesesnel, Kamnito morje, Delo 24. sept. 1974; Aleks. Bassin, NRazgl 11. okt. 1974, št. 19; Juro Kislinger, Večer 26. sept. 1974; PDk 28. jul. 1974; Manca Košir, Kipar J. L., ITD 21. nov. 1975; Jan. Mesesnel, 27. maja 1975. št. 122 (ilustr.); F. Zalar, Dnevnik 10. jun. 1975; Jelka Šprogar, Dleta s človeško dimenzijo, 7 D 8. jul. 1976; Nelida Silič, Kipar J. L. Jakopičev nagrajenec, PDk 26. apr. 1981; Majda Suša, Kaj je v kamnu, da nad njim ne obupam, PrimN 2. jun. 1981; Dr. V. Ekl, predgovor v katalogu Mediteranski kiparski simpozij u kamenu 1969–1979, Labin 1980; Dnevnik 14. apr. 1981; Delo 15. apr. 1981; PrimN 21. apr. 1981; PDk 26. apr. 1981; Delo 19. maja 1981; PrimN 22. maja 1981; And. Medved, uvod v katalogu osebne razst. gal. Meduza, Koper 1981; Isti, J. L. v koprski Meduzi, NRazgl 29. maja 1981, št. 10; Jan. Lenassi, uvod v katalogu prodajne razstave, Gal. ARS, Lj. 1981; F. Zalar, Svetilniki lepote, Dnevnik 31. avg. 1981; Jan. Mesesnel, Sinteza v simbolu, Delo 3. sept. 1981 (ilustr.); Isti, Lenassijevi sintetični odzivi na pobude sodobnega kiparskega individualizma, PrimSreč 27/28, 1981; Isti, Lenassijeve fontane – sublimat kult. izročila Sredozemlja, Sinteza 53/54, 1981; Nelida Silič-Nemec, Povojni javni spomeniki na Prim., Koper 1982; PrimN 16. okt. 1981; Delo 3. okt. 1981; PrimN 16. febr. 1982; Delo 9. febr. 1982; Delo 17. febr. 1981; Jan. Mesesnel, Zgoščanje raznolikosti v kamnu, Delo 18. febr. 1982; PDk 14. in 16. jul. 1982; PrimN 16. jul. 1982; Delo 20. jul. 1982; PrimN 27. jul. 1982; Milko Rener, Vračanje v »prazgodovino«, PDk 1. avg. 1982; Jan. Mesesnel, Vsakdo gre po svoji poti, Delo 27. okt. 1982; PrimN 9. nov. 1982; poleg tega še razni razst. katalogi in članki v časopisju.

Nsn.

Silič-Nemec, Nelida: Lenassi, Janez (1927–2008). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi921620/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. oktober 2021). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine