Primorski slovenski biografski leksikon

Legiša Dragomir, časnikar in publicist, r. 17. dec. 1925 v Devinu »pri Kupčevih«. Oče Josip, kmet, mati Marija Mervic iz kmečko-ribiške družine v Devinu. Obiskoval je it. osn. š. v Devinu, dva razr. it. nižje gimn. v Tržiču, nato bil do mature gojenec škof. gimn. v Gor. in Vidmu. Ker ta š. ni imela pravice javnosti, je po vojni maturiral na slov. real. gimn. v Trstu. Na trž. U je najprej študiral kemijo, po večletnem presledku pa se je vpisal na tamkajšnjo Pravno fakulteto in dipl. iz polit. ved. Polit. je začel delovati po vojni najprej v vrstah SDZ, nato pri SKSZ v Trstu. Bil je med ustanovitelji SSk in 1969–70 tudi njen polit. tajn. za trž. pokrajino. 1952 je bil prvič izvoljen v devinsko-nabrežinski obč. svet in ostal v njem do 1975, kasneje tudi kot župan. 1953 je bil v delegaciji slov. obč. svetovalcev s Tržaškega, ki je v času trž. krize obiskala preds. Tita in E. Kardelja v Bgdu. Kot član SKSZ je kandidiral na obč. volitvah 1952, 1956 in 1960, kot član SSk pa 1964 in 1970 in bil vedno izvoljen. 1964 je bil na LSS istočasno izvoljen za pokraj. svetovalca v Trstu, a je moral odstopiti, ko je bil 1965 izvoljen za devinsko–nabrežinskega župana na osnovi sporazuma med strankami sredinske levice (KD, PSDI, PSI) in SSk. 1970 je bil ponovno izvoljen v devinsko-nabrežinski obč. svet in trž. pokraj. svet, v slednjem je po sklenitvi sporazuma med KD, PSU, PRI, PSI in SSL postal odbornik. Ko je bila v devinsko–nabrežinski obč. sklenjena večina med KD, PSI in SSk, je bil ponovno izvoljen za župana in to ostal do 1975. V polit. delu zagovarja načelo samostojne slov. polit. stranke, važna je njegova vloga pri formiranju trž. SSk, ki je nastala iz več manjših polit. skupin, prav tako dež. SSk po združitvi trž. z gor. SSk. Na prvem dež. kongresu SSk 1975 v Devinu je prejel zlato odličje te organizacije. V manjšinskem polit. življenju se trudi za enotnost v stališčih glede reševanja temeljnih vprašanj Slovencev v It. ob hkratnem upoštevanju idejne in polit. različnosti pripadnikov manjšine. V javnih nastopih in člankih pogosto opozarja na potrebo po upoštevanju znanstvenih spoznanj pri določanju smernic polit., gospod., družb, in kult. razvoja Slov. v It. Tudi je zagovornik dobrih odnosov z matično Slov. oz. Jslo. Obsežno je L-evo časn. oz. public, delo. Od ustanovitve 1954 dalje je odgovorni ur. NL, po smrti E. Besednjaka 1968 pa je postal tudi njegov glavni ur. V listu se ukvarja predvsem z lokalnim in vsedržavnim it. polit. življenjem, občasno pa sega tudi na Koroško in v obravnavanje jsl. problemov. Pomembna je vrsta L-evih člankov o cerkveno–upravnih vprašanjih s posebnim ozirom na Trst, ki so važen prispevek v prizadevanjih po bolj odprtem odnosu trž. kurije do slov. vernikov; v tej zvezi so vredni omembe komentarji ob smrti msgr. Al. Fogarja (NL 2. sept. 1971), dr. J. Ukmarja (NL 5. nov. 1971), msgr. A. Santina (NL 19. mar. 1981) in msgr. P. Cocolina (NL 14. jan. 1982). Dvakrat je predaval v Dragi pri Trstu, 1967 o vprašanju Kako približati današnjemu prebivalstvu naše javno delovanje, 1975 o temi Mednarodna konferenca v Helsinkih in slovenska stvarnost (objavljeno v zborniku Draga 75, Trst 1976, 13–19). V GS je objavil razpravo Tržaški Slovenci na prelomnici (1967, 9–10, 14–21), v kateri razmišlja o novem polit. položaju, ki je na Tržaškem nastal po odpovedi sporazuma s strani SSk s KD in PSU o upravljanju trž. pokrajine in obč. zaradi namenov širjenja EPIT na nova zemljišča, mnoga v občini Dolina. V reviji Most (1972, 33–34, 3–4) je prispeval uvodni poseg z naslovom Ali imamo zamejski Slovenci nove probleme?, ki ga je prebral tudi na okrogli mizi v Nabrežini, namenjeni obravnavi novega urbanističnega zakona in hipotez, dež. urbanističnega načrta. 1977 je v PD Igo Gruden v Nabrežini predaval o temi 30. obletnica pariške mirovne pogodbe in predavanje nato objavil v NL (v več nadaljevanjih od 10. nov. do 15. dec. 1877). Za NL je prevedel obširen uvod iz brošure Giorgia Bocca Moro, una tragedia italiana, ki je izhajal od 31. avg. do 2. nov. 1978. Za L-eve članke, zlasti komentarje, so značilni temeljito poznavanje problematike, dognan jezik in jasen analitični pristop. 1978 je dobil priznanje NT ob 30-letnici tega koroškega lista. 1973 je postal član uredništva slov. poročil Radia Trst A, jun. 1983 pa ga je družba RAI imenovala za namestnika glavnega ur. v deželnem sedežu F-JK, s pristojnostjo za poročila v slov. jeziku.

Prim.: Osebni podatki; NL 26. nov. 1964 (intervju); NL 20. dec. 1969 (intervju); Draga 77, 3 (bilten); PDk 27. okt. 1977; NL 14. sept. 1978; NT 14. sept. 1978; NL 8. maja 1980; PDk 9. jun. 1983; 20 let boja za naše pravice v avtonomni deželi Furlaniji–Julijski krajini, Trst 1983, 12; Aleš Brecelj, I gruppi politici autonomi sloveni a Trieste 1949–1952, Trieste-Trst 1983, 137 in pass.; Devin – dom Lepe Vide, Devin 1983, 70.

M. V.

Vuk, Marko: Legiša, Dragomir (1925–2014). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi921570/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (26. november 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine