Primorski slovenski biografski leksikon

Laurin Anton pl. vitez, konzul in egiptolog, r. 21. jan. 1789 v Vipavi, u. 12. jun. 1869 v Milanu. Oče Jernej je imel v Vipavi največjo zemljiško posest in mlin. Gimn. je najbrž obiskoval v Gor., 1809 je začel teološki študij na lj. liceju in ga z odliko dovršil, 1811 na franc. »écoles centrales« neke vrste pravo in ga opravil s sklepnim izpitom 1813, ko se je vpisal na dunajski U na pravo in po treh letih dosegel absolutorij. 1816 je zaradi znanja jezikov stopil v drž. službo pri Hofkammer (Minis. za trgovino, od katerega so bili tedaj odvisni tudi konzulati). Zaradi dobrega znanja ital. so ga že 1822 poslali v Palermo za konzul. upravnika, od tod v Messino in Neapelj, 1828 je postal avstr. generalni konzul v Palermu. Na teh mestih se je izkazal in ni imel težav. 1834 so ga poslali na važno mesto generalnega konzula v Aleksandrijo v Egipt. V prvi dobi je opravil več potovanj v Gornji Egipt, na Kreto, v Sirijo in Sv. deželo. 1840 je prišlo do odkritega spora med turško vlado in egipt. podkraljem Mohamedom Alijem, ki se je zaključil 1. jul. 1841 s kompromisom. L. je v tem sporu spretno diplomatsko posredoval, zato mu je sultan podelil red Nišani iftihar, cesar pa red železne krone 3. razr. ter viteški naslov. V svojem grbu ima L. dve lovorovi vejici, tri egiptovske sfinge in napis Non nisi moriens mutor (Samo mrtev se spremenim). Po vojni med podkraljem in sultanom je zašel v težave in egipt. vlada je zahtevala njegov odpoklic. Družino je pustil v Egiptu in prišel v Evropo. V Trstu se je moral zagovarjati pred posebno preiskovalno komisijo, večino časa (315 dni odsotnosti) je preživel na Dunaju, kjer se je sprijateljil s številnimi uglednimi osebnostmi. Končno je knez Metternich dosegel, da se je L. vrnil v Egipt. V Egiptu je osrednje L-ovo zanimanje veljalo staroegipt. spomenikom, postal je pomemben amater in navdušen zbiralec iz prve dobe odkrivanj. V svoji vili v Aleksandriji je imel pomembno zbirko spomenikov. Okr. 1853 je prodal velik del zbirke nadvojvodu Maksimilijanu, ki jih je dal prepeljati v Miramar pri Trstu, po njegovi smrti pa so jih spravili v Umetniškozgod. muzej na Dunaju, na pomolu v Miramaru stoji še sfinga iz rdečega granita. Veliko stvari je poklonil dunajskemu Umetniškozgod. muzeju, v Lj. je v Etnografskem in Narodnem muzeju kakih 200 predmetov, staroegipt. in prirodoslov. vsebine, med pomembnejšimi je lesena krsta z mumijo svečenika Kestija iz Gornjega Egipta (iz 2. tisočletja pred Kr.). Edinstven primer predstavljata v Vipavi na pokopališču na prostem dva sarkofaga iz assuanskega granita iz grobnice v Gizi (druga pol. 3. tisočletja pred Kr.). L. ju je pripeljal skupaj z umrlimi starši iz Egipta 1846 in ju je dal sam izkopati. Iz napisa na enem izmed njih izvemo, da je last nekega Raverja. Iz iste grobnice sta obe veliki granitni krsti, ki sta na Dunaju. Na svoji zemlji pri vili v Aleksandriji je med drugim izkopal granitni blok z grškim napisom Dioskourides tomoi (Dioskurovi kosi). Zato je bil prepričan, da stoji njegova vila z vrstom na razvalinah znamenite aleksandrijske knjižnice. 1882 pa so angleške ladje bombardirale Aleksandrijo, zažgale L-ovo vilo in uničile vse. 1849 so ga odpoklicali iz Egipta in naslednje leto poslali v Bukarešto, kjer je bil med krimsko vojno do 1854, ko so ga prestavili kot ministr. svetnika na Dunaj in 1858 upokojili. Preselil se je v Milan, kjer so živeli njegovi sorodniki (dva brata sta bila pokopana v Milanu), in tudi L. je umrl v Milanu (njegov grob so prekopali 1979). Zapustil je vdovo Penelopo Beneducci in tri otroke (Hedvika, roj. 12. dec. 1843; Konrad, roj. 5. apr. 1846; Ida, roj. 27. jun. 1850). Njegovo pokojnino je uredil dunajski odv. dr. Matija Dolenc iz Vipave. L. je napisal dve poročili, ki ju je prebral njegov prijatelj ministrski svetnik Joseph Arneth na zasedanjih dunajske Akademije znanosti in sta izšli v njenih poročilih o zasedanjih: Entdeckung von 3 merkwürdigen ägyptischen Sarkophagen (14. mar. 1849) in Über die unlängst in der Nekropolis von Memphis ausgegrabenen angeblichen Apis-Mumien (30. jan. 1850). V dun. arhivu je tudi njegov zapis Egipt v letu 1844, v raznih arhivih pa je cela vrsta njegovih neobjavljenih pisem. Zaradi zanimanja za egipt. spomenike je postal član Inštituta za arheol. dopisništvo v Rimu in Naravoslovnozgod. društva v Atenah; zaradi spomenikov, ki jih je daroval Deželnemu muzeju v Lj., je postal 1844 častni član Muzejskega društva; 1849 je prejel še dve visoki turški odlikovanji; za pošiljanje spomenikov na Dunaj je prejel več daril, npr. 1845 briljanten prstan. Pogosto ga omenja njegov sodobnik avstr. diplomat v Atenah dr. Anton pl. Prokesch-Osten v svojih publikacijah, predvsem o L-ovem sodelovanju z egipt. podkraljem Mohamedom Alijem. Prav tako ga omenja Anglež H. Vyse, ki je izkopaval v Gizi, v svoji publikaciji iz 1837. Na rojake ni pozabil, saj piše v pismu iz 1843, ko najavlja spomenike iz Egipta, da želi, »da bi se rojaki seznanili z daljnimi ljudstvi«. Zanimivo je, da sta bila 1838 zaposlena v avstr. konzulatu v Aleksandriji še Peter Babic (tolmač za dva jezika) in Vincenc Stiglich, najbrž iz teh krajev.

Prim.: N 1845, 107–08; raziskave v drž. arh. na Dunaju in v Lj. v arh. SRS in Narod. muzeja, ker se pripravlja publikacija o L-ovem življenju in delu ter objava njegovih egipt. spomenikov v Lj. in Vipavi; poročilo Gottfrieda Hamernika iz Celovca, ki pripravlja disertacijo o L. (10. apr. 1983).

Perc

Perc, Bernarda: Laurin, Anton, vitez pl. (1789–1869). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi921360/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine