Primorski slovenski biografski leksikon

Komar Milan, profesor, filozof, r. 4. jun. 1921 v Ljubljani, živi v Buenos Airesu. Poročen je z go. Majdo Ahačič in ima pet otrok. Starši Ludvik in Cecilija Blažič so bili primor. begunci. Osn. š. je obiskoval v Škofji Loki in v Mostah pri Lj. Na lj. klas. gimn. je maturiral 1939, nato se je vpisal na Pravno fak. na lj. U. Študij je nato nadaljeval na U. v Turinu, kjer je dec. 1943 promoviral za doktorja prava s tezo Pravična vojna pri Vittorii in Suarezu. Istočasno je zasebno študiral filoz. Po preselitvi v Argentino je 1963 opravil predpisane študije za diplomo srednješol. prof. filoz. in pedag. – V dijaških letih je bil preds. pri dijaškem društvu »Žar«. Kot akademik je bil preds. Kat. akad. društva »Pravda« in lj. srednješol. podzveze Dijaške Katoliške akcije (mladcev). Sodeloval je pri Domoljubu in bil pred vojno ur. mladčevskega tednika »Mi mladi borci«. Med študijem v Turinu je sodeloval pri »Movimento laureati e diplomati cattolici«. Po ital. kapitulaciji se je vključil v primor. domobranske enote in bil poročnik SNVZ. Vključil se je tudi v ileg. polit. delo ter vstopil v Pokraj. odbor SLS za Goriško ter je skupaj s Kacinom, Kemperlom, Vogričem in drugimi pripadal struji, ki jo je iz Rima vodil dr. Janko Kralj. Zlasti je pomagal Lojzetu Vogriču (gl. čl.) pri njegovem polit. (protirevolucionarna ilegala) ter kult. (šolstvo) delu. Od 6. maja 1944 je bil ur. glasila »Goriški list«. – Po prihodu v Argentino je moral najprej prijeti za ročno delo. Med 1949–52 je poučeval na Escuela Superior del Periodismo v Buenos Airesu (zgod. filoz. in human. kulturo). 1952 je začel predavati antično grščino in filoz. antropologijo na Instituta de Cultura Religiosa Superior in na Escuela de Psicologia, klas. jezike pa na Institute del Profesorado del Consejo de Educacion Catolica. Predaval je tudi na Institute de cultura hispano-argentina. 1959 je sprejel stolico za antično filoz. na novoustanovljeni Katoliški univer. v Buenos Airesu. 1960 je na isti fakulteti sprejel stolico za moderno filoz., 1963 je dobil imenovanje za ordinarija iste stolice. Nekaj let je bil na isti U. tudi dekan Filoz. fak. – Za filoz. in socialne vede se je začel zanimati pod vplivom prof. Ernesta Tomca, Aleša Ušeničnika, Janeza Vodopivca in Evgena V. Spektorskega. Po začetnih raziskavah okoli pozabljenega kranjskega filoz. F. A. Pelzhofferja (17. stol.) je preučeval predkantovski racionalizem (Christian Wolff), nemški idealizem in druge filoz. tokove, obenem pa tudi nadaljeval s pravnimi študiji, zlasti na področju civilnega prava. Znanstvenega preučevanja racionalizma se je lotil z namenom, da bi preveril, ali so očitki na račun filoz. sv. Tomaža Akvinskega, češ da je racionalistična, utemeljeni. Pri tem se je dokopal do pristne podobe Tomaževe filoz., obenem pa je načel tudi vprašanje reperiodizacije evropske postkartezijske filoz. V tem se je ujemal z Augustom Del Nocejem, s katerim ga je vezalo osebno prijateljstvo, ter poljskim filoz. Štefanom Swiezavskim. Poseben sloves so mu prinesla redna nepretrgana predavanja (od 1952 do danes) iz filoz. antropologije na Instituto de Cultura religiosa, katerim iz leta v leto sledijo mnogi argentinski izobraženci. Na teh predavanjih osvetljuje najsodobnejša moralna in družbena vprašanja v luči Tomaževe filoz., prevedene v sodobni jezik. Posebej za slov. izobražence je vrsto let predaval o sodobnih filoz. vprašanjih, za mladino pa je imel redna vzgojno-izobraževalna predavanja, sodeloval je na kult. večerih SKA, Slov. katoliškega starešinstva, na Visokošolskem tečaju, na večernih SKAD-a in v slov. domovih. Dvajset let zaporedoma je vodil študijski krožek v Carapachayu. – Na lj. U je 1941 prejel svetosavsko nagrado za razpravo iz cerkvenega prava o jsl. škof. sinodah. 1988 so mu podelili kot zaslužnemu katol. vzgojitelju v Argentini odlikovanje »Del Divino Maestro«. 1992 pa je prejel za svoje delo papeško odličje Viteškega reda sv. Gregorija Velikega v stopnji Komendatorja. – Z eseji in filoz. kritiko sodeluje pri vodilni argentinski katol. reviji »Criterio«, pri reviji »Universitas«, pri novosholastični reviji »Sapientia«. Razprave objavlja v ZSS in Meddobju. Razprave in članke pa tudi v zborniku Vrednote (1951), v Slovenski poti (1957) in Svobodni Sloveniji. V knjižni obliki so njegove razprave izšle 1965 z naslovom Pot iz mrtvila (SKA). Nekatera njegova pomembna predavanja: Para una filosofia de filiacion (1975), Fé y cultura (1979), Consumismo y la vida afectiva (1989) in Modernidad y postmodernidad (1989). Leta 1979 je na Svetovnem kongresu krščanskih filozofov v Cordobi (Argentina) predložil razpravo Ordo et Mysterium, primerjavo med Tomažem Akvincem in Heglom.

Prim.: ZSS 1964, 85–87; 1965, 290–93 (z bibliografijo); Quièn es quièn en la Argentina, Kraft 1963/64, 519; Z. Simčič, Pogovor z dr. M. Komarjem, Duhovno življenje 1991, 404–08; Mlakar, Domobranstvo na Primorskem, Lj. 1982, 136, 216; PSBL IV, 249–50; Profesor Ernest Tomec (zbornik), Buenos Aires 1991, 67, 71, 159, 161, 167, 246; Duhovno življenje 1989, 166.

T. Simčič

Simčič, Tomaž: Komar, Milan (1921–2006). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi920580/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine