Primorski slovenski biografski leksikon

Kuret Niko, narodopisec, šolnik, dramatik, lutkar, r. 24. apr. 1906 v Trstu, očetu Francu, poštnemu poduradniku, po rodu Goričanu, in materi Ani Žagar, iz furlanske rodbine. Osn. š. je začel obiskovati v Trstu, prva svet. vojna je družino pregnala v zaledje, ustavili so se v Celju. Tu je K. končal osn. š. in na celjski gimn. maturiral (1926). Na lj. U se je vpisal na romanistiko in primerjalno književnost ter diplomiral 1930. Še isto leto je postal prof. na gimn. v Kranju. V pedagoški službi je ostal z neprostovoljnimi prekinitvami do 1954. Vmes se je ponovno vpisal na U in 1946 diplomiral iz etnografije z etnologijo. 1954 je vstopil v Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZU, za katerega ustanovitev je dal pobudo že 1947. V Inštitutu je ustanovil sekcijo za ljudske šege in igre ter v njej delal do upokojitve. 1979 je bil upokojen kot znanstveni svetnik SAZU. – Na U ga je prof. F. Kidrič napotil k študiju srednjeveške duhovne drame. Kot pristaš tedanjega mladinskega gibanja okoli Križa na gori je našel iz duhovne drame pot v angažirano »laično« gledališče tistih let. Ustanovil je revijo Ljudski oder (1–7, 1934–40) in začel izdajati vrsto programatično usmerjenih Ljudskih iger (1–29). Laično gledališče ga je privedlo v narodopisje. Fr. Kotnik mu je pomagal odkriti A. Šusterja Drabosnjaka. Neprijazne predvojne razmere, nato pa druga vojna vihra so zavrle njegova prizadevanja. Ob igrah se je K. zbližal s šegami, ki se jim je kot sodelavec Inštituta po 1954 lahko posvetil v celoti. Sprva se je osredotočil na koledniško dramatiko in iz nje tudi doktoriral (1956). Kmalu se je krog njegovega raziskovalnega dela razširil (ziljsko Štehvanje 1969), nastalo je njegovo danes razprodano delo Praznično leto Slovencev, I–IV (blizu 1400 strani, 1965–1971). Delo je prejelo Pitrèjevo nagrado v Palermu (1971) in nagrado Borisa Kidriča (1972). V okviru šeg se je s posebno vnemo posvetil ljudski dramatiki, od nje je le korak do mask. Z njimi se je sicer že zgodaj srečaval, kot raziskovalec v Inštitutu je mogel napisati nekaj temeljnih del o njih. Vzbudila so zanimanje mednarodne javnosti, tako je 1966 prejel Herderjevo nagrado na dunajski U, 1968 pa je bil izvoljen za dopisnega člana Kr. belgijske komisije za folkloro v Bruslju. – K. se je razvil v znanstveno smer kot narodopisec in v literarno kot dramatik (za radio), mimogrede je dosti prevajal iz nemšč., franc., ital. – Narodopisec: Razprave o božičnem čoku (nem., 1961), o božičnem žitu (nem., 1961), o velikonočnih kresovih (it., 1961), o Retoromanih (1964). Prispeval je dva članka o narodopisju Jsle: Yugoslavia. Etnografia y folklore, v Gran Enciclopedia RIALP, Madrid 1975, in Iugoslavia. Folklore, v Grande Dizionario Enciclopedico, Torino 1982. Vrsta razprav iz folklorne dramatike: o velikonočnih igrah (1932), o božičnih igrah (1933), o ljubljanski igri Paradiž (1958), o mekinjski božični zibelki (1959), o cerkljanski pustni igri (nem., 1959), o prizoru žaganja babe (1961, tudi it.), o prizoru z babjim mlinom (1955) ter pregled slov. ljudskega gledališča (1958). Vrsta razprav o maski: dva pregleda slov. mask (Dunaj 1955, Basel 1967), članek Maschere e mascherate della tradizione popolare europea, v Enciclopedia universale dell'arte, Venezia-Roma 1964, razprave o tipologiji evropskih ljudskih mask (franc. 1967), o fenomenologiji maske (1973), o maskiranju žensk (1972), o maskah pri Valvasorju (1972), o maskah ob furlansko-.slov. meji (it., 1966), o pustni družbeni kritiki (it., 1968), o Harlekinu v Bohinju (1956), o brkinskih Škoromatih (it., 1977), o Pehtri babi (nem., 1969), o maskah v Slovenski Istri (1972). – Dramatik: Nastopil že pred vojno kot »angažiran« avtor (Igra o kraljestvu božjem, Lj. 1939, igre v Ljudskem odru), priredil tri Drabosnjakove igre (Božično, 1934, Izgubljenega sina, 1934, Pasijon, 1937). Po vojni se je usmeril v radijsko igro (Radio Lj., RadioTrst A, Radio Celovec). Večino iger je napisal za Radio Trst A: Smrt in mlinar (1955); Zarota v gozdu (mlad., 1955); Blatničani (mlad.); Sedmero naukov, Zima prikima (mlad.), Potovanje v deveto deželo, Siromak in grajska hči (mlad.), Božični triptihon (vse 1956); Prvi greh (po Lope de Vegi), Železni, zlati in biserni grad (mlad., 1957); Izgubljeni sin (po Drabosnjaku), Lisica je prav zvita zver (mlad.), Štempihar (1959); Sedem postnih slik (1960); Argonavti (1962); Dervišev dar (1962); Spokornik (1963); Sveti večer (1964); Božič (1971); Trije kralji (1972). Za Radio Trst A je pisal tudi nize folklornih oddaj. – K-a je že zgodaj prevzel čar lutk, uvedel je k nam ročne lutke; bil je nekaj časa aktiven lutkarski avtor (Kralj Matjaž in Alenčica, Baterija inženirja Lisca, Ostržek idr.). Kot narodopisec je raziskal in svetu pokazal slov. folklorne lutke s Ptujskega polja. – Bibliografijo K-ovih del (do 1976) gl. v Traditiones, 5–6, Lj. 1979: Kuretov zbornik.

Prim.: Osebni podatki; LSAZU od 1954 dalje, kjer je tudi tekoča bibliografija; Kuretov zbornik, Traditiones, 5–6, Lj. 1979.

Ur.

Urednik: Kuret, Niko (1906–1995). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi920030/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (30. november 2021). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine