Slovenski biografski leksikon

Žunkovič (Schunkovitsch, Šunković, Žunković) Davorin (Martin), ljubiteljski jezikoslovec in publicist, r. 1. nov. 1858 (ne 1859 ali 1860) na Podložah pri Ptujski Gori kmetu Francu in Ani r. Bombek, u. 18. sept. 1940 na Ptuju. Osn. šolo je obiskoval na Ptujski Gori, gimn. 1871–6 v Mrbu, 5. razr. 1877 v Celju. Po voj. roku se je 1879–82 šolal na pehotni kadetnici v Innsbrucku, nato služil v Mostarju in Louki pri Znojmu (Moravska), 1893–5 bil polkovni adjutant in učitelj rušč. na Dunaju. Tu je 1895–6 obiskoval šolo za korpusne častnike, 1896 bil povišan v stotnika in premeščen v Brno. Sept. 1898 je postal četni poveljnik in učitelj (nem., sloven., eksecirni pravilnik, voj. admin. in voj. poslovni slog) v pehotni kadetnici v Mrbu, od jeseni 1902 v Kroměřížu, od 1904 v Mostarju, od 1906 v Cieszynu (Šlezija). 1909 je bil povišan v majorja in poveljeval nadomestnemu bataljonu v Kroměřížu do upok. 1911 (zaradi splošne živčne oslabelosti visoke stopnje oz. vseslovan. prepričanja, gl. IT 1911, št. 2, s sliko). Ob izbruhu 1. svet. vojne je bil reaktiviran in dodeljen 5. korpusnemu poveljstvu, avg. 1914 dobil »naziv in značaj« podpolkovnika in postal krajevni poveljnik na vzh. frontnem območju. 1916 je bil pred sodiščem 1. armade v Mosty Wielkie (Galicija) obtožen zlorabe uradn. položaja in neupoštevanja predpisov, degradiran ter obsojen na težko ječo. V obnovljenem procesu je dosegel oprostitev in povrnitev čina. Maja 1918 so ga dodelili voj. upravi Črne gore na Cetinju, ta ga je imenovala za poveljnika Podgorice (danes Titograd) in povišala v podpolkovnika. Pred razpadom monarhije se je vrnil na Dunaj. Nov. 1918 ga je general R. Maister brzojavno poklical v Mrb. 22. nov. je prevzel poveljstvo voj. realke, ki pa je bila 1919 že odpravljena in Ž. prestavljen v Niš. 1921 je bil na lastno željo upok. Vrnil se je v Mrb, 15. mar. 1923 postal honor. knjižničar Študijske knjižnice, jo vodil do 1. jan. 1931, ko je bil za njenega ravnatelja imenovan J. Glazer; jun. i. l. se je odpovedal tudi honor. knjižničarstvu, se 1932 preselil na Ptuj k drugi ženi Josipini Gregorec r. Starič, s katero se je por. 1927.

Ž. se je predvsem ukvarjal z jezikoslovjem, toponomastiko in slovan. arheologijo, bržčas pod vplivom svojih gimn. prof. J. Šumana in D. Trstenjaka. Ko je bil učitelj v mrb kadetnici, je napisal knj. Die Ortsnamen des Oberen Pettauer Feldes (Mrb 1902, samozal.) kot ugovor zoper trditve graškega zgod. Alberta Mucharja (vsa nenem. kraj. imena na Štaj. so keltskega izvora). Ker se je imel za dobrega poznavalca keltščine, je trdil, da gre za slovan. imena in da so Slov. avtohtoni prebivalci Ptujskega polja. Pri tem se je opiral na knj. Ortsnamenbuch d. Steiermark im MA Jos. Zahna (SBL IV, 745) in iskal pomoči pri zgodovinarju M. Slekovcu. Pri nekat. nem. piscih je naletel na dober sprejem, mnenja slov. pa so bila deljena: S. Rutar (LZ 1902, 500) je sodil, da se je etimologiziranje ponesrečilo, D. Šanda pa (DS 1902, 376–7), da je knj. vredna velike strok. pozornosti. Ob podpori češkega konservat. narodnjaka grofa Jana Harracha je izšla knj. Wann wurde Mitteleuropa von den Slaven besiedelt? (Kroměříž 1904, 1906 razširjena). Ž-u je izhodišče aksiom o avtohtonosti Slovanov v Srednji Evropi (jezikovne sledi je moč odkriti tja do diluvija), čemur je vrsta čeških listov in časopisov pritegnila, od slov. npr. H. Tuma (D 1907, št. 89–92), J. Glonar pa docela odklonil (D 1906, št. 138; 1907, št. 126). Njen prevod v češč. Kdý býla střední Evropa Slovany osídlena … (1907, prev. Vojtěch Srba) je doživel znova odločno zavrnitev J. Glonarja (ČZN 1907), Feliksa Konecznega (Świat słowiański 1906), L. Niederla (Čes. časopis historický 1907) in Jos. Janka (Věstník čes. profesorů 1907); vse kritike je v nem. prev. obj. J. Glonar (ZfthVSt 1909, 102–10), odbor Zgod. društva za Slov. Štajersko pa se je postavil po robu z izjavo V obrambo (ČZN 1908, 113–6). Nasl. knjigo Die Slaven, ein Urvolk Europas (Kroměříž 1910, 1911 predelana in razširjena) je M. Murko v celoti zavrnil, »saj vsi naši prvi rodoljubni diletanti niso prevračali takšnih etimol. kozlov kakor g. Ž.« (Veda 1911, 266–73).

Ko se je v zač. 20. stol. na Češkem ponovno vnel boj med realisti in zagovorniki pristnosti kraljedvorskega in zelenogorskega rkp, se je Ž. postavil na stran drugih in napisal o tem knjige: Rukopisy Zelenohorský a Králodvorský (Kroměříž 1911; oc. V. Jagić, AslPh 1912, 578–80), Die Handschriften von Grünberg u. Königinhof, dann das Vyšehrad Lied (ib. 1912), Rukopisové Zelenohorský – Píseň pod Vyšehradem – a Králodvorský (Olomouc 1912), Závěr českého sporu o Rukopisy (Brno-Husovice 1933), Die Handschrift von Grünberg (Mrb 1935). O zelenogor. rkp je poročal tudi v sloven. (SIT 1912, št. 45–6). 1909 se je povezal z avtohtonisti, delo pa so si razdelili: Ivan Topolovšek naj ob študiju tudi najbolj eksotičnih jezikov po Genesis (11,1) utemeljuje skupni izvor jezikov, hrv. general Marko Crljen naj proučuje toponomijo, Ž. naj se peča s staroslovan. kult. zgod., z rimskimi spomeniki in etnografijo. V ta namen je Ž. ustanovil in izdajal revijo Staroslovan, Vierteljahrschrift zur Pflege d. altslaw. Sprache, Gesch. u. Kultur (Kroměříž 1913–4; gl. E. Hanisch, AslPh 1914, 300–2), jo največ pisal sam, sodel. so še: oče avtohtonizma, slovaški duhovnik Fr. Vitazoslav Sasínek, A. Kovačić, J. Kuffner, A. Bartoš, Fr. Přikryl in J. E. Chadl. Ž-a je vse bolj pritegovala domnevna zveza med Etruščani in Slovani, germanske rune je razglasil za slovan. črkopis. – Revija Staroslovan je izdajala knjižno zbirko. Kot 1. zv. je izšla Ž-eva Slavische Runen – Denkmäler (1915) in kot 2. zv. njegov Etymologisches Ortsnamenlexikon (1915). Napisal je še zajetni knj., v katerih je strnil svoje etimol., arheol., liter., jezikosl., herald. študije o Slovanih in njihovih sosedih Die slavische Vorzeit (Mrb 1918; oc. F. Stelè, DS 1921, 58–9) in Zur Gesch. d. Slaven von d. Urzeit bis zur Völkerwanderung (Kroměříž 1929).

V 30-letih se je posvetil vojni zgod. Eksodus Izraelcev je obdelal v knjižici Moses, der verwegenste Stratege d. Kriegsgesch. (Mrb 1934; gl. M. Slavič, BV 1935, 292–3), na osnovi knjige A. Kačića-Miošića (Razgovor ugodni … 1756² napisal brošuro Slov. vojna zgod. od Kristusovega rojstva do l. 1443 (1939), zasnoval zbirko Žunkovič's Slavistische Bibliothek in zanjo pripravil 41 skrbno urejenih razprav (o starosti sloven., bosančici, azbuki in Eddi, slovan. rudarstvu, staroslovan. letopisih iz Adamove dobe), dve v samozal. izdal: Wie kamen die Israeliten durch's Rote Meer ohne ein Wunder? (Ptuj 1937), Die altslav. Chronik von Sarandapar, von Adam an, umfassend 7448 Sonnenjahre bis 1939 (Ptuj 1937); ostale rkp hrani Zgod. arhiv Ptuj (Zas. arhivi MD – III – 6).

Slov. in nem. članke je pisal največ za mrb časnike: Balada »Smrt majke Jugovića« (I. izv. kr. voj. realke v Mrbu 1918/9), Veronika v. Desinić (Marburger Zg 1921, št. 139), Ueber d. Alter d. slov. Balade Die schöne Vida (ib. št. 163, 164), Ivan Topolovšek (Straža 1922, št. 54, 56, 70, 77, 81), Ueber Bücher u. Buchhandel von Einst u. Heute (Marburger Zg 1923, št. 249 in polemika z J. Glonarjem v št. 254), Die Gesch. d. slov. Lutherbibel aus d. J. 1584 (Börsenblatt f. d. dt. Buchhandel, 1928, št. 218), razvijal misli o prihodnosti Mrba (Marburger Zg 1921, št. 167) in opozarjal na pomen turizma (ib. 1925, št. 223–7), pisal o izpiranju zlata na Dravi (ib. 1922, št. 43), o revmatizmu in njeg. zdravljenju, gojenju tobaka, živinoreji, praznoverju itd. Najraje pa je razpravljal o kraj. imenih: O naših krajepisnih imenih (Mrb delavec 1919, št. 102), Nem. kraj. imena na Sp. Štaj. (Straža 1921, št. 41, 42, 46, 48), Zur Gesch. d. Namens Mrb (Marburger Zg 1922, št. 159, 171), Tezno (Straža 1922, št. 35), Kraj. imeni Stopence in Tezno (ČZN 1927, 75–7).

Obsežna načitanost Ž-a ni mogla obvarovati hudih jezikosl. in zgod. zmot, ostal jim je zvest vse življenje. »Dejstvo, da je imel zoper sebe vse zgod. in jezikoslovce prevladujočih smeri in šol, ga ni moglo omajati v prepričanju, da bo svet nekoč priznal njegove nazore« (J 1940, št. 220).

V leposlovje je zašel z nem. dramskimi besedili. Libreto za romant. baletno pantomimo o zlatorogu in trentarskem lovcu Zlatorog (Kroměříž 1913) se očitno zgleduje po R. Baumbachu, a brez upoštevanja etične uravnovešenosti; uglasbil Erich J. Wolff (vpletel ponarodele slov. idr. pesmi), upriz. 23. apr. 1913 v Pragi (gl. SN 1913, št. 111). Dogajanje ljudske igre s petjem v 3 dejanjih Ein Mannwolf (Dunaj 1917, samozal.) je postavil v srbsko vas. Precej frivolni siže temelji na ljud. veri, da se mrtvi mož v nočeh vrača v volčji podobi k svoji ženi. Igro je uglasbil Ch. Wolfsthal. Zgolj v razvidu je Ž-ev nem. libreto Das Herrenrecht; v sloven. ga je prev. Ivan Frole, uglasbil pa naj bi ga češki komponist Karel Moor (gl. D. Moravec, Pisma F. Govekarja III, 1983, 434).

Kraljevska voj. realka, ki jo je Ž. vodil v edinem šol. letu 1918/9, je bila edina voj. šola v novi državi s slov. učnim jezikom (tiskano letno poročilo je v sloven.). Delovala je v mrb kadetnici, imela je slov. napis. Ž. je dopuščal, da se je »paritetno« uporabljala tudi shrv., »kakor je pač nanesla potreba«. Izdelal je šol. službeni red, zbral učit. zbor, preuredil učni načrt, nabavil učbenike, skrbel za nacion. vzgojo in sam predaval »staroslovansko slovstvo«.

V mrb Štud. knjižnici je Ž. poskrbel za opremo, za popis neobdelanega gradiva (zlasti štev. darov), za obj. poročil v mrb časniku o njenih fondih, uvedel revizijo glavnega kataloga in medknjižn. izposojo z univ. knjižnico v Gradcu, Pod Ž-evim vodstvom je 1925 postala mestna ustanova. Zapustil jo je zaradi nesoglasja z njenim kuratorijem. – Del svoje precejšnje knjižnice je podaril mrb Štud. knjižnici, večino pa Muzej. društvu na Ptuju (gl. A. S. = Ant. Smodič, J 1940, št. 228).

V zakonu z Ano r. Trautmann (1876 Olomouc – 1926 Mrb) je imel petero otrok: Orest (1896 Brno – 1943 Mlinište) je bil 1924–6 sekundarij v celjski bolnišnici, potem občin. zdravnik na Hvaru, kjer je bil izr. priljubljen; padel je kot partizan. Ifigenija (1899 Mrb, por. Becker) je štud. in delala kot ginekologinja na Dunaju, kjer še živi; Aristid (1900 Mrb, živi v Bgdu) je obiskoval voj. šolo v Traiskirchnu, po 1. svet. vojni bil jsl carinik in uradnik v trg. podjetjih, se udeležil NOV in po 1945 bil vodilni delavec v industriji na Hrv.; Aglaja (1902 Mrb, vdova Gal, por. Herder – 1970 Dunaj) je bila uradnica v trg. podjetjih, delno živela tudi na Madž.; Demeter (1904 Mostar, živi v Bgdu) je najprej kot delavec živel v Bgdu in Franciji, od 1936 bil prostovoljec v Španiji, ujetnik frankistov, med NOV v jsl vojski v Alžiriji, na otoku Visu in v 1. dalmat. udarni brigadi, po 1945 upravni uradnik v Bgdu, najdlje pa v informat. centru Združenih narodov (gl. Demetrovo pismo v rkp zbirki Univ. knjižn. Mrb, Ms 568; Španija 1936–9, Bgd 1971, knj. IV, 237; knj. V, 576; Hvarski zbornik 3, 1975, 65–71, s sliko).

Prim.: r. matice (ž. urad Ptujska Gora); gimn. vpisnice Mrb (Pokr. arhiv, Mrb) in Celje (Zgod. arhiv, Celje); personalni listi in zapisniki sodnih procesov (Kriegsarchiv, Dunaj); rkp, korespondenca idr. (Zgod. arhiv, Ptuj); Ž-eva posebna zbirka (Štud. in ljud. knjižnica, Ptuj); rkp gradivo (NUK); Veselovo gradivo; Bibl JLZ; Cvetko III, 364, 451; SIT 1912, št. 47 (s sliko); nekrologi 1940: J št. 220, S št. 215 a, SGp št. 39; – B. Hartman, ČZN 1977, 34–45; isti, Univ. knjižnica Mrb 1903–78, 1978, 36 sl. – Slika: fototeka Univ. knjižnice Mrb; Veselovo gradivo. Htn.

Hartman, Bruno: Žunkovič, Davorin (1858–1940). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi912264/#slovenski-biografski-leksikon (22. marec 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine