Slovenski biografski leksikon

Žnideršič Anton, čebelar in gospodarstvenik, r. 13. marca 1874 v Trnovem (danes Ilirska Bistrica) posestniku, mlinarju in žagarju Antonu in Frančiški r. Domladiš, u. 21. dec. 1947 (op. ur.: 22. dec. 1947) v Ljubljani, pokopan v Il. Bistrici. Osn. šolo je obiskoval v r. kraju, 4. razr. nem. gimn. v Kočevju, nato je ob očetovi smrti prevzel precej zadolženo domačo posest, trdo delal in kmalu poravnal dolgove. Že od mladosti se je zanimal za čebele in pridobitno čebelarstvo. S prebiranjem nem. literature si je obogatil teoret. znanje, s praktičnim delom pa ugotovil pomanjkljivosti kmečkega čebelarstva ter neustreznost najbolj razširjenega panja, starega kranjiča, za trg. poslovanje in prevažanje čebel na pašo. Preizkusil je razne modele in se sprva odločil za panj nem. čebelarja F. Gerstunga z listnimi satniki (26 x 41 cm), a tudi ta ni bil primeren za prevažanje čebel. Začel je sam sestavljati panj racionalnih mer, ki bi v naših vremenskih razmerah omogočal hiter razvoj čebeljih družin, večje pridelke medu in voska ter prevažanje na pašo. Zgledoval se je po ital. čebelarju O. Albertiju in oblikoval panj z večjimi satniki, ki stoje podolgoma na prečnih palicah in so enake mere v spodnjem plodišču in zgornjem medišču; s premeščanjem zaleženih satov se zadržuje in preprečuje rojenje ter s tem pospešuje marljivost čebel. Ta panj se je spočetka imenoval Alberti-Ž-ev, pozneje Anton-Ž-ev ali kratko AŽ panj oz. žnideršičevec. Do 1904 je Ž. svoj panj temeljito in vsestransko preizkusil, zgradil čebelnjake v Trnovem, Bitnji in Topolovcu (op. ur.: Topolcu), kjer je gojil okoli 500 družin, en del družin pa je vozil na pašo po Krasu in primor. gozdovih. 1905–9 je prirejal nedeljske tečaje, enodnevne oglede (t i. čebel. shode, kasneje tudi v sodelovanju s Slov. čebel. društvom), kjer so predavali najboljši strokovnjaki, Ž. pa je sistematično seznanjal udeležence s prednostmi AŽ panja in delom z njim. AŽ panj se je kmalu uveljavil v naprednih čebel. obratih, med obema vojnama po vsej Sji, delno tudi na Hrv., v Avstriji in Italiji. Za izvoz čebel v tujino je Ž. izdelal polovični eksportni panj »polovičar«. Ustan. je tudi trgovino s čebel. potrebščinami (Bilc & Ž.), strojarno, z Valenčičem 1899 Prvo kranjsko tovarno testenin Pekatete, kasneje še njeno podružnico na Viču (Lj.), 1909 Čebel. zadrugo v Il. Bistrici. Zaradi fašist. pritiska je posestvo in tovarno prodal ter se 1925 umaknil v Lj., kjer se je posvetil obratu na Viču ter sodeloval pri ustan. in vodstvu kem. tovarne Ilirija. Tudi v Lj. je še čebelaril, vendar v manjšem obsegu.

Bil je član in več let preds. Združenja industrijalcev in trgovcev za dravsko banovino, član upr. odbora Slov. čebel. društva (ust. 1898, večkrat preds., nato častni član), po 2. vojni preds. Čebel. zadruge za Sjo. Objavil je samostojne publikacije: Naš panj (1925), Naša košnica (1932, shrv), Reformen in Bienenzuchtbetriebe (Villa del Nevoso, 1932), Nekaj reform v knjigovodstvu (1932), Reformen in der Buchhaltung und in der Büroeinrichtung (1932). Za učbenik čebelarstva A. Ludwiga Unsere Bienen (1922³, 2. del) je napisal poročilo o čebelarstvu na Kranjskem. Članke je obj. v avstr., nem., ital. in švic. časopisih, v domačih pa predvsem v SČ, mdr. (1909: Novoust. čebel. zadruga; 1910: Moj panj in moj način čebelarjenja; 1919: Organizacija čebelarstva v novi dobi; 1921: Kako zanesljivo preprečimo rojenje; 1922: Priznanje naši čebeli; 1932: Nekaj o eksportu naših čebel, Kolektivni čebelnjak; 1933: Razložljiv čebelnjak, Nova oblika našega panja; 1935, 1937: Kako čebelariti v krajih, kjer je glavna paša šele v poznih poletnih mesecih; 1936, 1937: Kako čebelariti v krajih z zgolj spomladansko pašo; 1937: Nekaj o naravnem čebelarjenju; 1947: Kako zaviramo in izkoristimo rojenje; 1948: Rojstvo Slov. čebelarja (ob 50–1. izhajanja).

S konstrukcijo in uvedbo AŽ panja v splošno prakso ter z organizacijskim in publicističnim delom se je Ž. ob A. Bukovcu in M. Humku povzpel v vrh uspešnih čebelarjev in postal nesporna avtoriteta na tem področju. 1974 so mu čebelarji postavili doprsni kip v Il. Bistrici, delo Z. Kalina. - Prim.: podatki hčere Alenke Mikačič (Lj.); Spominski almanah; Šlebinger–Marentič 162, 163, 165, 166, 168, 171, 198; SČ 1922, 4–5 (s sliko); 1934, 82; 1948, 27–8 (s sliko); 1972, 148–50; 1974, 141–6, 297–8; J 1932, št. 25; PDk 1974, št. 152. – Slika: arhiv SBL. Sbj. + Adč.

Stabej, J., Adamič, F.: Žnideršič, Anton (1874–1947). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi908243/#slovenski-biografski-leksikon (5. februar 2025). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Primorski slovenski biografski leksikon

ŽNIDERŠIČ Anton, čebelar, podjetnik, trgovec in publicist, r. 13. mar. 1874 »pri Košomatovih« v Ilirski Bistrici, u. 22. dec. 1947 v Lj. kot žrtev prometne nesreče. Pokopan je v Trnovem pri Ilir. Bistrici v družinski grobnici, ki jo je projektiral arhitekt Plečnik. Oče Anton iz ugledne družine, posestnik, mlinar, žagar, mati Frančiška Domladiš; oba Bistričana. Po osn. š. v domačem kraju ga je oče poslal k stricu v Kočevje, kjer je opravil štiri razr. gimn. Zaradi nenadne očetove smrti je moral šolanje prekiniti in se vrniti domov, kjer je prevzel precej zadolženo posestvo. S pridnostjo se je kmalu izkopal iz dolgov. Največji sloves si je pridobil kot čebelar. Čebelarsko znanje in izkušnje je jemal od očeta in soseda, takratnega bistriškega župana Aleksandra Ličana, pri katerem si je našel tudi življenjsko družico. Uredil si je vzoren čebelnjak in se ves posvetil skrivnostim čebel. V roke mu je prišla tudi knjiga it. čebelarja Albertija z opisom »Albertijevega panja«. Začel je tudi sam uporabljati ta panj, ga znatno predelal in pozneje stalno izpopolnjeval in tako izumil nov tip panja, t. i. AŽ panj ali Alberti-Žnideršičev panj. »Uvedel je še več novosti in postal eden največjih proizvajalcev medu, voska in kranjskih čebeljih matic v avstroogrski monarhiji« (I. Ogorelec). Udeleževal se je številnih čebelarskih razstav in prireditev. Svoje izkušnje in znanje je radodarno prenašal na druge, posebno mlajše čebelarje. – Njegov čebelnjak in čebelarski vrt sta postala prava čebelarska visoka šola. Tu je vodil mnoge čebelarske tečaje in sestanke s teoretično in praktično vsebino. Čebele je prevažal po vsej Notranjski, v Dalmacijo in Furlanijo. – 1979 je sekcija za tehnologijo in standarde IX. kongresa Jsle čebelarjev v Osijeku razglasila kot standarde SFRJ štiri izvirne tipe panjev s premičnim satjem, med njimi tudi AŽ panj, ki se je udomačil zlasti v Sji. Za AŽ panj ter za izredno kvaliteto svojih proizvodov je Ž. prejel okoli 20 plaket in odlikovanj. Čebelarstvo mu je prinašalo lepe dohodke, razen tega je imel tudi žago in mlin. Denar od vsega skupaj je 1899 (skupaj s prijateljem Valenčičem iz Trnovega) vložil v moderno tovarno testenin »Pekatete«, kar je pomenilo Prva kranjska tovarna testenin. 1909 je ustanovil Kranjsko čebelarsko zadrugo s sedežem v Ilir. Bistrici, bil je preds. Gasilskega društva ter dve mandatni dobi bistriški župan. – Po prvi svet. vojni so faš. Ž. kot zavednega Slov. večkrat zaprli in ovirali njegovo gospodarsko dejavnost. Njegova tovarna v it. državnem okviru ni mogla več uspevati, zato je prodal vse premoženje in se 1930 z družino preselil v Lj. Tu ga je kmalu prizadela še druga nesreča – ženina smrt. Oba udarca sta ga hudo prizadela, toda z veliko voljo si je opomogel in si v novem kraju pridobil širok krog prijateljev, zlasti čebelarjev. Postal je preds. Slov. čebelarskega društva, na Viču je s prijateljem Dolničarjem odprl manjšo tovarno testenin, ki jo je po osvoboditvi prevzelo podjetje Žito-Ljubljana, (ki tu izdeluje Pekatete še danes), v Mrbu pa je s hčerko Emo ustanovil tovarno čokolade Mirim. – Po zadnji vojni je bil preds. Čebelarske zadruge za Sjo (do smrti). – Ž. je mnogo pisal. Njegove članke najdemo v skoraj vseh letnikih Slovenskega čebelarja (SČ). Napisal je knjigo Naš panj (Lj. 1925), v kateri je opisal svoj izum. V skrajšani obliki je le-ta izšla tudi v shrv. (Naša košnica, 1932) in nemšč. (Bienenzucht, 1931). Pisal je tudi pesmi in črtice, v katerih je prikazal kraje onstran Snežnika, ljudi in običaje, razmišljanja in način življenja na prelomu stol. (Spomini in zapiski, ki jih je 1990 postumno v samozal. izdal njegov vnuk dr. Ivan Ogorelec). – Dolgoletno delo v gospodarstvu, kjer je vladalo svobodno tržišče in je bil boj za obstanek neizprosen, ga je privedlo tudi do preučevanja odnosov med proizvodnjo, prodajo in potrošnikom. V Lj. je izdajal (1932–34) časopis z naslovom Detajlist, namenjen predvsem trgovcem na drobno. Izhajal je iz spoznanja, da morata kvaliteta in izbor izdelkov ter trgovina služiti predvsem potrošniku. V člankih, ki jih je objavil v tem listu, je poudarjal pomen raziskovanja tržišča. Zavzemal se je za kvalitetno reklamo, propagiral je privlačno urejene izložbe, ki naj bi jih urejali šolani aranžerji. Spodbujal je strokovnost in prijazno obnašanje trgovcev in prodajalcev. Tesno povezano z gospodarsko dejavnostjo je bilo njegovo proučevanje finančnega poslovanja, posebno knjigovodstva. O teh problemih je napisal knjigo Reforme knjigovodstva in pisarniške opreme (1932), v kateri opisuje takratne knjigovodske reforme. Knjiga je pred zadnjo vojno služila kot učbenik na sred. ekonom. šoli v Lj.

Prim.: U. R., Ob krsti našega predsednika, SČ 1948, 27–28 s sl. ; T. V., Ilirska Bistrica, Spomenik čebelarju Žnideršiču, Delo 21. apr. 1972; A. Žnideršič, Spomini in zapiski, Lj. 1990; T. Šajn, Dragocen dokument bistriške preteklosti (Spomini in zapiski Antona Žnideršiča – Košomatovega), PrimN 22. maja 1990; SBL IV, 998.

ViK

Krapež, Vilma: Žnideršič, Anton (1874–1947). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi908243/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (5. februar 2025). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine