Slovenski biografski leksikon

Žmitek (Šmitek) Peter, slikar, r. 28. jun. 1874 v Kropi kovaškemu mojstru Šimnu in Mariji r. Horvat, u. 24. dec. 1935 v Ljubljani. Od 1952 ima na r. hiši v Kropi spominsko ploščo. – Risati je začel kot otrok v Selcih pri svoji stari teti, znani podobarki Micki Pavlič. Po osn. šoli v Kropi je na županovo priporočilo dobil podporo, da je lahko odšel v Lj. na obrtno šolo, kjer ga je učil Josip Vesel. 1894–8 je obiskoval umetnoobrtno šolo na Dunaju, po lastni izjavi tudi ure prof. Ch. Griepenkerla na AUU; denarno ga je podpiral knez Ernest Windischgrätz. Družil se je s slovanofili, se navdušil za Rusijo in 1898–902 štud. v Petrogradu, najprej na umetnoobrtni šoli Imperatorskega društva za pospeševanje umetnosti. Kmalu jo je končal, nato 3 sem. štud. v priv. ateljeju kneginje Teniševe pod vodstvom Ilije E. Repina, 1900/1 pa na spec. šoli za žanrsko slikanje Imper. umetnostne akad. pod vodstvom slikarjev K. J. Makovskega in P. O. Kovalevskega ter tu opravil izpite za prof. Denarno sta ga podpirala rojaka gimn. ravnatelj Ivan Klemenčič iz Kovorja in podjetnik Ivan Kos; na njunih posestvih na Finskem oz. v Carskem selu je veliko slikal. 1900 je prišel za krajši čas v Sjo (povabljen na I. umetn. razstavo), jeseni se vrnil v Petrograd. 1902–4 je štud. v spec. slikarski šoli V. Hynaisa v Pragi (se spoprijateljil z R. Jakopičem), nato se za stalno naselil v Lj. in pridružil umetn. klubu Sava. V Lj. je 1905/6 honor. poučeval dekorativno risanje na umetnoobrtni šoli, od 1907 risanje na realki, 1912 opravil prof. izpit za slov. šole in 1913 za nem., oboje na Dunaju. Med 1. svet. vojno je prerisaval rentgenske posnetke v Šlajmerjevem domu, potem spet učil na I. real. gimn. do 1932, ko je bil zaradi bolezni predčasno upok. Po 1918 se je le krajši čas udejstvoval v javnem umetnostnem življenju, bolj deloval v lovskem in ostrostrelskem društvu ter kinološki zvezi Sje.

Ž. je najraje upodabljal žanrske prizore iz meščan. in kmečkega življenja ter krajine, vendar tudi tihožitja, portrete, simbolične kompozicije, živali in lovske prizore. Slikal je v olju, pastelu, akvarelu, veliko tudi risal. Značilni zanj so slikarski tehnični poskusi. Do 1904 mu dajejo ton zapozneli klasicizem dunaj. šole, na risbi temelječi, trdni, a suhi realizem ruske šole, ki je Ž-u vtisnil najtrajnejši pečat, ter romantično Hynaisovo gledanje na svet. Najprej je slikal gladko, z jasnimi konturami in lokalnimi barvami. V Pragi se mu je razvil smisel za barvne vrednote, za mehkejši način slikanja in alegorično romantiko. Začenjal je že slikati z zabrisanimi obrisi in z bolj razdrobljeno barvo, prvotni prevladujoči sivo-rjavkasti ton je počasi spodrival rožnati. Prostor (perspektiva) je nejasen, figure vanj neprepričljivo postavljene, težave mu je delala tudi anatomija, boljša je bila psihol. karakterizacija oseb. Iz tega časa so mdr. olja: Avtoportret (1895), Moj kot (1895), Kairska odaliska (Ženska s šalom, 1897), Rdečelaska, Stara bojarka, Trudna (Starka, 1900), Pred nevihto (1901), Portret g. Bamberga (1902), Šivajoča Slovakinja (1903), Prošnja cerkvica (Berač Poc, 1903; gl. DS 1903; 699; repr. ib. 1904; I. Prijatelj, LZ 1904, 73–6).

V zreli dobi 1904–14 je na Ž-a vplival impresionizem kolegov iz kluba Sava, vendar impresionist. praga ni zares prestopil nikoli. Veliko je slikal krajine z impres. paleto, a motive samovoljno podrejal značilnemu svetlo rožnatemu tonu, barve nanašal drobno lisasto (barvna substanca postane razdrobljena in trepetajoča), predmeti so izgubili konture in telesnost. Ni pa se mu posrečilo prizorom vdihniti atmosfero, sčasoma so utonili v ponavljajoč se, neživljenjski barvni izraz. Dela mdr.: Starec (1904), Počitek (1906), Kapelica (Znamenjček, 1907), Z Jesenic (akvarel 1908), Krajina z vrbo (1909), Ribe (1910), Naslada (1910), Na Kostanjevici (1910), Mesto v snegu (Pogled na Vič, 1910), Poslednji žarki (1911), Vhod v sanatorij (Park s stekleno kroglo, 1913), Krajina z mostom in gradom (1914).

Po 1914 so se ob eksperimentatorskih delih pojavile tudi diletantske realist. slike (lovski prizori, motivi živali, zlasti psi, prizori iz kmečkega življ.) in nekaj portretov. Kratko se je vdajal tudi simbolizmu. Dela v olju mdr.: Popotnik pod križem, Na letovišču (oboje 1916), Partija z Bleda (1919), Tri krave pri napajanju (1922), Gradac v Beli krajini (1925), Tri coprnice (1930), Po lovu (1932).

Med študijem je 1902–3 razstavljal slike v izložbah lj. knjigarn L. Schwentnerja in O. Bamberga. Po smrti so mu sorodniki priredili 1936 razstavo v njegovem ateljeju na Rimski c. 2 (gl. J 1936, št. 75; R. Ložar, S 1936, št. 65). Pogosto je razstavljal s klubom Sava: Lj. 1900–21, Bled 1911, Zgb 1900–1, 1921, Bgd 1904, 1912, Dunaj (Miethke) 1904, London 1906 (Royal Austrian Exh.), Sofija 1906–7, Trst 1907, Varšava in Krakov 1908, Pariz 1919. Posamezne slike so bile vključene v tematske razstave v Lj.: Jubilejna um. razstava 1940, Slov. slikarstvo v dobi realizma 1950, Zač. slov. impresionizma 1955, Avtoportret na Slov. 1958, Podobe Lj. 1988.

Osn. izhodišče Ž-ove umetnosti je realizem z romant. primesjo, tako da je kljub impresion. poskusom kot žanrski slikar ves čas ostal realist s primesmi histor. slikarstva. Ni se popolnoma odločil ne za impresionizem ne za realizem, zato v njegovih delih ni nikakršne skupne črte. – Pogosto so ga ocenjevali odklonilno (S 1903, št. 236), npr. I. Cankar (Sn 1903/4, 186–7; SN 1910, št. 65–89; LZ 1910, 510–1), V. Levstik (LZ 1909, 526), A. Gaber (DS 1911, 323; S 1911, št. 168), M. Sternen (S 1911 št. 204, 229), vendar tudi zagovarjali, npr. F. Kobal (SN 1910, št. 94–7), R. Jakopič (DS 1911, 363–7; S 1911, št. 217).

Ukvarjal se je tudi z ilustracijo (DS 1904, 1906; Gruda 1932; ŽiS 1932, 1933; L 1920, 1924–5, 1928), s poslikavanjem keramike (prim. Sn 1906/7, LZ 1907, DS 1907), z osnutki za ročna dela. Risal je predloge za razglednice, izrisal panoramo Razgled z lj. grada (1929, besedilo J. Wester). Zadnja leta je, tako kot že 1906, veliko risal za W. Schmida (kustos v NM, potem pa v graškem Joanneju) in za lj. Etnografski muzej.

O umetnosti je Ž. tudi pisal, npr. o Vereščaginu (LZ 1902), I. E. Repinu (ib.), daljši je članek Rusko slikarstvo (DS 1903), v katalogu III. umetn. razst. v Jp (1910) je obj. čl. Umetnik in občinstvo, poročal o razstavah v Petrogradu (LZ 1901–2), Lj. (LZ 1911), polemiziral z I. Cankarjem (SN 1910, št. 91, 98) in predaval (gl. LZg 1910, št. 76; S 1910, št. 86). Štev. članki o lovu in kinologiji so izh. v L (gl. A. Šivic, Kazalo k L, 1957).

Ž-ova dela hranijo NarG (tudi skicirke), NM in Mestni muzej v Lj., Kovaški muzej v Kropi ter zasebni lastniki doma in na tujem (Rusija, Finska, Češka). - Prim.: Barbara Zupančič, 1958 (dipl. delo, tipkopis, Fil. fak. Lj.); zasebna zapuščina (dokumenti, dnevniški zapiski, korespondenca idr., NarG); Veselovo gradivo (z avtobiogr., sliko in seznamom del 1890–904); Bibl JLZ 12; EJ; ELU; Thieme–Becker; I. Cankar, ZbD; F. Stelè, Oris zgod. umetn. pri Slov., 1924; R. Jakopič, Samorodnost (Zgb) 1930, 46–8; J 1935, št. 299; 1936, št. 1 (s sliko); C. Kočevar, S 1935, št. 297; L 1936, 29; K. Dobida, Kron 1936, 75–6 (s sliko); isti, M 1936, 106–9, 112–3 (s slikami in reprod.); F. Škodlar, ŽiS 1936, knj. 19, 24–5 (s sliko); Spominska knjiga TSŠ 1888–938, 143; V. Ž(mitek), Zadrugar 1940, 69–72; Um 1944/5, 138–9; S. Mikuž, SPor 1946, št. 1 (s sliko); R. Jakopič v besedi, 1947, 10–13, 103, 104, 105; Vida Vidmar, ZUZ 1955, 7–54; F. Šijanec, Sod. slov. lik. umetnost, 1961, 67; E. Cevc, Slov. umetnost, 1966. – Karikatura H. Smrekarja ok. 1907 (z I. Groharjem, obj. v Umetniki in spremljevalci, 1981). Klemenc

Klemenc, Alenka: Žmitek, Peter (1874–1935). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi906737/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine