Slovenski biografski leksikon

Žitnik Vinko, pesnik, r. 27. marca 1903 v Grosupljem kmetu Janezu in Mariji r. Kocjan, u. 22. junija 1980 v Buenos Airesu. Do 1926 je pomagal očetu na kmetiji, nato bil dve leti zaposlen na glavni pošti v Lj. 1929 je nastopil službo orožnika, končal podoficirsko šolo v Lj. in dosegel naredniški čin. Služboval je do 1941 v Mrbu, Sv. Ani pod Ljubeljem, Ribnici na Pohorju in nazadnje v Šentilju. Po nem. zasedbi Štajerske 1941 je živel doma brez službe, aprila 1942 je prevzel tajniško mesto v občini Grosuplje, 1943 pa se je zaposlil pri lj. policiji kot predavatelj. V Lj. je ostal do maja 1945, ko je odšel v begunstvo v Italijo. Italijani so ga internirali na Liparske otoke, 1947 izpustili in izselil se je v Argentino. V Buenos Airesu je bil do 1952 zakristan v različnih župnijah, potem služil pri lazaristih na Cachabami, od 1967 do upokojitve bil hišnik v Slovenski hiši na Ramón Falcónu. 1977 se je preselil k bratu v Slovensko vas pri Buenos Airesu, kjer je ostal do smrti.

Ž. je bil plodovit pisec posvetnih in nabožnih pesmi, v katerih je najti impresionistične in novoromantične prvine z značilnostmi ekspresionizma. Glavni motivi so vzeti iz duhovnega in posvetnega življenja na slov. podeželju (ljubezen, vera, pokrajina). Zaradi pomanjkanja formalne izobrazbe se je intenzivno izpopolnjeval sam. V Grosupljem je nastopal kot igralec in pisec deklamacij, napisal je tudi igro in jo sam režiral. Prva pesem (Božja roka) je izšla 1928 v M, kjer je nato redno objavljal do 1941. V samozal. je izdal zbirko Pomlad (1937), ki je bila zelo dobro ocenjena (R. Rehar, Piramida 1936/7, 299–302; B. Borko, J 1937, št. 133). Objavljal je tudi v Žaru (1931/2), Piramidi (1936–7), DS (1936–44), Oja (1939), S (1941–4), Slov. domu (1944–5), Slov. domobranstvu (1944–5) idr. V begunstvu je 1946 obj. pesmi v Svetu in domu, leposlovni prilogi Zedinjene Sje (Servigliano), po naselitvi v Argentino pa v slov. izseljenskem in zamejskem tisku v Argentini, Kanadi, Avstraliji, na Kor. in Primorskem, npr. Zbornik Kol Svobodne Sje (Bs. Aires, 1958), Meddobje (ib. 1978). V Antologiji slov. zdomskega pesništva (Bs. Aires 1980) so izšle 4 njegove pesmi. Lit. zapuščino hrani nečak Branko Žitnik v Grosupljem (mdr. 3785 pesmi v 40 neobj. zbirkah iz 1953–68).

Ž. je pesnik spretnih, gladkih oblik z veliko sposobnostjo doživljanja, njegova metrika in rima sta brezhibni, metaforika pa precej neizvirna. Vzore je iskal pri Prešernu, Jenku, Gregorčiču in Antonu Vodniku. Jezik je mestoma leporečen in spominja na slov. moderno, drugod pa se približuje Jenku in ljudski pesmi. – Psevd.: Ljuban Slutnjak, Cvetko Vonjavec, Žitvin, po vojni Bogdan Budnik, Gorazd, Gosposvetski, Oroslav Ozarnik. - Prim.: Bibl JLZ 7; M. Jevnikar, M (Trst) 1969, 133–4; isti, Kol GMD 1981, 91-2; td (T. Debeljak), Svobodna Sja 1980, št. 26, 2; T. Debeljak in F. Papež, Antologija slov. zdomskega pesništva, 1980, 253; J. Žitnik, Srce in oko 1990, št. 13, 98–102; ista, Dve domovini, 1, 1990, 275–90 (s sliko). – Slika: arhiv SBL. Žitnik

Žitnik, Janja: Žitnik, Vinko (1903–1980). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi903506/#slovenski-biografski-leksikon (19. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine