Slovenski biografski leksikon

Železnik Rado (Franc), igralec, v Ljubljani r. 29. marca 1894 čevljarju Frančišku in Tereziji r. Petek ter u. 7. jun. 1935. Na II. drž. gimn. v Lj. je 1904–8 naredil 3 razrede, potem bil vajenec v modni trgovini E. Skuška. Tam ga je 1909 odkril – »elegantnega mladeniča črnih kodrastih las« in »lepo donečega glasu« – H. Nučič in ga povabil v svojo dramsko šolo. Čez dober mesec (30. jul.) je že nastopil z lepim uspehom v Nar. domu na javni produkciji v nasl. vlogi igre J. Štolba Bratranec (ob njem igrali še L. Drenovec, B. Peček in A. Rakar). Jeseni 1909 so ga sprejeli, komaj 15-letnega, v dram. ansambel Slov. dež. gled. v Lj. 1911/2 je bil na Dunaju v Ottovi dram. šoli, v sezoni 1912/3 angaž. v Passauu in 1913/4 na nem. odru v Žatcu (Moravska), tik pred vojno 1914 pa v gled. Kaisergarten na Dunaju, vendar se ob zač. vojne vrnil domov. Ker je bilo domače gled. že zaprto, se je pridružil A. Cerarju-Danilu, ki je v sezoni 1914/5 osnoval Malo gled. v lj. Mestnem domu. 1915 je bil Ž. mobiliziran in ostal v vojski do okt. 1918, po prevratu angažiran 1918/9 v lj. Drami »za mladostne in junaške vloge«, 1919 nekaj mesecev v Osijeku, 1919–21 v Mrbu (na povabilo H. Nučiča), 1921/2 v lj. Drami, 1922/3 v Celju, kamor ga je poslalo igral. Združenje, da bi pripravil temelje poklicnemu gled. Končno se je 1923 ustalil v Mrbu in ostal v drugem slov. poklicnem gled. šest sezon, od 1928/9 pa je bil eden najbolj priljubljenih in priznanih igralcev Drame v Lj. – Pri igral. Združenju je bil aktiven od ustan. (1919, tudi odbornik), v prvih povojnih letih poučeval v njeg. dramski šoli.

Spričo takratnega obsežnega repertoarja in majhnega števila igralcev je moral upodabljati štev. in raznorodne, tudi malo pomembne vloge tako v Lj. kakor v Mrbu in drugod. Z nekaterimi je že zgodaj opozoril nase, nekatere pa so ostale med najpomembnejšimi vzponi slov. igralstva v 20-ih in prvi polovici 30-ih let. S posebno prizadevnostjo je oblikoval zlasti Cankarjeve postave, tako Maksa (Kralj na Betajnovi, 1922), Hvastjo (Hlapci, 1922), Popotnika (Pohujšanje v dolini šentflorjanski, 1933, vse v lj. Drami) in Ščuko (Za narodov blagor, 1927 v Mrbu), v lj. Drami pa tudi druge vloge v takratnih novostih, tako Maksa (L. Kraigher, Školjka, 1921), slikarja Polajnarja (A. Leskovec, Kraljična Haris, 1930), pisarja Klikota (S. Grum, Dogodek v mestu Gogi, 1931) in Škofa (I. Tavčar, Visoška kronika, dramat. Marija Vera-F. Eppich, 1934). V klas. dramah, zlasti Shakespearovih, ni igral nasl. vlog, bil pa je zelo uspešen Laert (Hamlet, 1918), Paris (Romeo in Julija, 1928), Demetrij (Sen kresne noči, 1930) in Dromio Efežan (Komedija zmešnjav, 1933), tako kakor tudi v Schillerjevih tragedijah Mortimer (Marija Stuart, 1922) in Franc Moor (Razbojniki, 1930). Zajeten je njeg. delež v repertoarju zlasti na prelomu dvajsetih in tridesetih let: Baron (M. Gorki, Na dnu, 1920), Tench (J. Galsworthy, Borba, 1921), Bobčinski (N. V. Gogolj, Revizor, 1921), Hibbert (C. R. Sheriff, Konec poti, 1930), Divišek (O. Scheinpflugová, Okence), Karl (G. B. Shaw, Sveta Ivana) in Doringer (M. Feldman, Zajec, vse 1933) idr. Najvišji vzpon je dosegel v zadnjih letih ob gostovanjih rež. B. Gavelle v dramah M. Krleže, tako v vlogi Pube (Gospoda Glembajevi, 1931) kakor slikarja Aurela (Leda, 1932). Zadnje leto življ. je zaradi bolezni manj nastopal; zadnja naštudirana vloga je bil Šef agencije (W. Raort, Waterloo, 1934), poslednjič pa je nastopil prav v svoji znameniti vlogi dr. Pube (5. maja 1935 v Lj. in čez dva dni v Celju).

Ž-ov igralski obseg je bil izredno širok: igral je z enakim uspehom v dramah in komedijah, domačih in svetovnih, klasičnih in sodobnih. Znal je biti nežen ljubimec ali šaljivec, najbližje pa so mu bile ostro karakterizirane dram. postave; rad je upodabljal nevsakdanje značaje, pri katerih je lahko uporabljal svoj dar za intimno komiko, grotesko in oblikovanje drobnih psihol. odtenkov. Svoj talent je oplajal z nenehnim prizadevnim delom in z željo po izpopolnjevanju. Bil je ne le domiseln in vsestransko uporaben, ampak tudi delaven, vesten in nevsiljiv gled. delavec. Tudi če ni igral glavne vloge, so ga omenjali med prvimi. Značilno je, da najstrožji presojevalec našega gledališča tistega časa F. Koblar v vseh letih ni zapisal slabe besede o njem. Tudi kot človek je bil izredno priljubljen med kolegi, veljal je za izvrstnega družabnika in vselej ustrežljivega tovariša, za duhovitega, očarljivega, celo »apartnega« človeka. Posebej so poudarjali njeg. čisti značaj, delavoljnost, vedrino in humor. Hkrati pa je bil nagnjen k mračnemu, skrivnostnemu, okultnemu, kar je s pridom uporabljal tudi pri oblikovanju odrskih likov.

Zlasti v Mrbu je veliko režiral (nad 40 predstav), poleg veseloiger, burk in operet tudi zahtevnejša dram. dela, tako domača (A. T. Linhart, Matiček se ženi, 1919; I. Cankar, Kralj na Betajnovi, 1920; L. Kraigher, Školjka, 1927) kot evrop. uspešnice (H. Bahr, Otroci, 1924; D. Niccodemi, Scampolo, 1925) in klasiko (F. Schiller, Marija Stuart, 1926). – Prev. je nad 10 lahkotnejših dram. besedil, mdr. B. Thomas, Charleyeva teta (1918 upriz. v lj. Drami).

Prim.: osebni dokumenti v SGM; Repertoar; SGL; P. Strmšek, Deset let Nar. gled. v Mrbu, 1929; GLLjD 1934/5, 133–8 (s sliko in seznamom vlog); V. Bartol, MP 1934/5, 297–302; nekrologi 1935: L. Mrzel, J št. 133; B. Kreft, LZ 526; S št. 131; SN št. 130; – F. Lipah, Gled. zgodbe, 1938, 111–3 (portret N. Pirnat); H. Nučič, Igralčeva kronika II (1961) – III (1964); F. Koblar, Dvajset let slov. Drame I (1964) – II (1965); D. Moravec, Slov. gled. Cankarjeve dobe, 1974; isti, Slov. gled. od vojne do vojne, 1980; J. Lešić, Istorija jsl moderne režije, Novi Sad 1986; D. Moravec, Zbornik Matice srpske za srenske umet. ic muziku (N. Sad) 1987, 67–77. – Slika: Kron 1935, 250. Mvc.

Moravec, Dušan: Železnik, Rado (1894–1935). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi895375/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine