Slovenski biografski leksikon

Žagar Stane, narodni heroj, r. 19. febr. 1896 na Žagi pri Bovcu lesnemu trgovcu Ferdinandu in učiteljici Avgusti r. Uršič, padel v boju z Nemci 27. marca 1942 na Rovtu pri Crngrobu; 1945 prekopan v partiz. grobišče na Srednji Dobravi, skupaj s hčerko Nado, sinom Stanetom idr. Družina se je kmalu preselila na Grčno pri Gor., 1913 pa v Solkan. V Podgori je Ž. obiskoval osn. šolo, v Gor. 3 r. nižje gimn., eno leto učit. pripravnico in 1911–5 učiteljišče. Bil je član srednješol. organ. Preporod, prišel pa v stik tudi z organiz. mizarskimi delavci v Solkanu in prek J. Srebrniča s social. idejami. Po maturi je bil aprila 1915 mobiliziran (častniška šola, nato na tirolski fronti). Po vojni se je zaradi it. zasedbe Gor. nov. 1918 umaknil v Lj., se dec. pridružil borcem za Kor. v Libeličah, ob premirju jun. 1919 je ostal do avg. še v vojski v Dravogradu, od okt. učil na osn. šoli v Žrelcu (Ebenthal) pri Clcu do plebiscita okt. 1920. Nato je bil učitelj v Leskovcu pri Krškem (1920/1), v Gorjah pri Bledu (1921/2) in na Srednji Dobravi pri Kropi (1922–40, od 1924 šol. upravitelj). Uveljavljal je sodobne pedag. metode delovne šole, s katerimi se je seznanil mdr. na mednar. kongresu pedagogov v Leipzigu in kongresu učitelj. internacionale v Berlinu (1928). Učno snov je povezoval z življenjem, uvajal neke vrste samoupravo in tako vzbudil med učenci izredno delavnost in zavestno disciplino. 1928 je ustan. kmečko večerno nadalj. šolo za odrasle. Delal je v razl. društvih (pevsko, sadjarsko, tujsko-prometno, 1933 ustan. Društvo kmečkih fantov in deklet, a 1935 prepovedano), spodbujal gospod. in kulturni razvoj Dobrave in okolice z zadružništvom in drugimi kolektivnimi dejavnostmi. Bil je tajnik učit. društva v Radovljici in prek njega uveljavljal med pedagogi napredne zamisli.

V KPJ je bil sprejet 1920, ustan. partijski celici na Dobravi (1931) in v Otočah (1933), obnovil celico v Kropi (1933), ko se je 1934 povezal z vodstvom v Lj. pa še celice v Ljubnem (1935), Lescah, na Črnivcu (1938) in v Otočah (1939). Od 1936 je bil sekretar jeseniškega okrož. komiteja KPJ (mdr. vodil part. konferenco gorenj. komunistov na Tanovcu na Jelovici 1936, sodel. pri vodenju stavke tekstilcev v Kranju), od 1937 član CK KPS (izbran na ustan. kongresu KPS na Čebinah), aprila 1938 se udeležil 1. konference KPS v Šmiglovi zidanici nad Grajsko vasjo itd.

Nov. 1940 so ga zaradi polit. dela odpustili iz službe. Z družino se je preselil k sestrama v Ljubečno pri Celju in bil pomožni občinski tajnik v Škofji vasi. Marca 1941 so ga kot rezervnega poročnika poklicali na orožne vaje v Knin, po razpadu jsl vojske se je vrnil v Ljubečno, konec aprila je prišel z družino v Lj., kamor ga je pozval CK KPS.

Sodel. je pri pripravah na oborožen upor in postal član Glavnega poveljstva slov. partiz. čet (22. jun.). Sredi jul. so ga določili za sekretarja PK KPS za Gorenj. Jul. je pod Malim Gregorjevcem vodil sestanek gorenj. komunistov, zastopnikov vojaških komitejev in partiz. skupin, na katerem so se dogovorili o zač. vstaje, ki se je nato razširila. Julija in avg. so ustan. na Gorenj. 9 partiz. čet, ki so bile povezane v 3 bataljone. Julija je Ž. zaprisegel borce Jelovškove čete in ustanovil Cankarjev bataljon. Po prvih nem. napadih v zah. in srednjem delu Gorenj. je Ž. enote reorganiziral, jih navajal k aktivnosti in jih bodril, naj vztrajajo kljub silovitemu nem. pritisku. S sodelavci je organ. na terenu OF, brez katere osvobodilni boj ne bi mogel biti uspešen. Na sestanku gorenj. aktivistov in poveljnikov partiz. enot v Bukovščici (dec. 1941) so sklenili, da bodo vstajo razširili. Ko se jim je sredi dec. priključilo več kot 660 borcev, je doživel NOB na Gorenjskem nov polet. Ž. je polit. usmerjal dejavnost gorenjskih partiz. enot, zlasti Cankarjev bat. v bojih v Poljanski dolini in v tridnevni bitki v Dražgošah. Sredi jan. 1942 je razdelil Cankarjev bat. na manjše enote in jih razposlal po vsej Gorenj. z nalogo, da nadaljujejo z bojem in spomladi preidejo v splošno ofenzivo. V izredno ostri zimi je vztrajal med borci Selške čete. Zaradi izdaje so Nemci 27. marca 1942 četo obkolili na Rovtu pri Crngrobu. Po nekajurnem boju so partizani sicer prebili obroč, vendar je na bojišču obležal med 15 soborci tudi Ž.

Za narodnega heroja je bil proglašen 1951. Po njem se od 1957 imenujejo republ. nagrade za pedag. delavce (Žagarjeve nagrade).

Prim.: r. matice (mat. urad Bovec); EJ; I. Bertoncelj, Borec 1952, 77–9; isti, Železar 1972, št. 13; M. Mikuž, Zgod. NOB v Sji I, 1960; V. Čopič, Zbornik za historiju školstva i prosvjete, Zgb 1965, 5–36; I. Križnar, Borec 1967, 302–22; isti, Delo 1980, št. 69; K. Makuc, TV–15, 1969, št. 9 (o Ž-jevi smrti); S. Šorli, TV–15 1972, št. 18/19 (o Ž-ju kot borcu za severno mejo); Narodni heroji Jsle, Bgd, 1982; Narodni heroj S. Žagar, 1982 (avtorja mdr. I. Križnar, L. Kejžar); Ivka Križnar, Pot kmečkega ljudstva v OF, 1986, 288–93; I. Jan, Delo 1987, št. 67 (vse s sliko). – Doprsni kip: S. Keržič (bron, 1967, pred vojašnico na Kokrici pri Kranju).

V revol. in osvob. gibanje se je vključila vsa Ž-jeva družina. Žena Pepca (1893–1965) r. Mikluš je že od poroke 1920 spremljala in podpirala moževo polit. delo ter samostojno prosvetno in polit. delovala med ženskami. Od okupacije 1941 je bila aktivistka OF v Lj. Apr. 1942 jo je po izdaji it. policija skupaj s tremi hčerkami kot ilegalke aretirala v stanovanju na Gosposki u. 10 v Lj., kjer je bila pomembna ilegalna javka. Pepca je bila obsojena na 30 let, hčerki dvojčici Nada in Danica vsaka na 13, Savica pa na 23 let zapora, ki so ga do sept. 1943 prestajale v It. Po vojni je Pepca delala v glavnem odboru Rdečega križa Sje in komisiji za prošnje in pritožbe IOOF. Bila je nosilka spomenice 1941. - Prim.: I. Križnar, NŽ 1965, 84–5, s sliko.

Sin Stane (1920–1942) je bil od 1938 član in vodja SKOJ na Dobravi ter med vodilnimi organiz. komun. mladine na Gorenjskem. Ob napadu na Jslo 1941 je kot prostovoljec vstopil v jsl vojsko, po kapitulaciji bil mladin. aktivist v Lj. Od avg. 1941 je utrjeval organiz. komun. mladine na Gorenj., dec. 1941 sodeloval v pripravah na vstajo v Bohinju in Gorjah. Pozimi 1941/2 je delal med mladino v industr. krajih Gorenjske. Aprila 1942 je bil ranjen v spopadu Kokrške čete z Nemci v Udin borštu. S soborci se je umaknil v skalno duplino nad Savo pri Okroglem, kjer so jih po izdaji Nemci obkolili in hoteli prisiliti k vdaji, a si je Stane skupaj s petimi tovariši 22. apr. sam vzel življenje. - Prim.: J. Bertoncelj, Borec 1952, 116–7; I. Jan, Zbornik Naklo 1960, 67–82; F. Štefe, 900 let Kranja, 1960, 363–74.

Hči Savica (1922–76), por. Hočevar, je bila od 1938 članica SKOJ. Med okupacijo je bila aktivistka OF v Lj. (od avg. 1941 članica KPS), od apr. 1942 v it. zaporih, jeseni 1943 se je vključila v NOV (I. in III. prekom. brigada), 1944 nekaj časa bila polit. komisar bataljona III. prekomorske brigade Gravina. Od sept. 1944 je kot sekretarka SKOJ 45. divizije sodel. v bojih v Srbiji, Bosni, Hrv. in Sji. Po vojni je bila družbenopolit. delavka, mdr. podpredsednica konference za družbeno aktivnost žensk in članica ur. NŽ. – Bila je nosilka spomenice 1941 in razl. odlikovanj. - Prim.: nekrologi 1976: A. Klun, PDk, št. 125; isti, Primor. novice, št. 23; I. Križnar, Komunist, št. 23; O. Vrabič, 1976, št. 123 (vse s sliko).

Sin Iztok (1923–) živi v Lj. Od 1938 član SKOJ. V partizane je odšel okt. 1941 (član KPS od 1941), bil politkomisar Preserske čete Krimskega bat., konec 1941 ujet, obsojen na dosmrtno ječo in zaprt v It. do kapitulacije (sept. 1943). 1943–5 je opravljal pomembne partij. naloge, mdr. je bil poleti 1944 imenovan za sekretarja PK SKOJ za Sjo. Po osvoboditvi je delal v politiki in diplomaciji. Je nosilec spomenice 1941. - Prim.: Ko je ko u Jsli, Bgd 1970.

Hči Nada (1924–44) je bila od 1938 članica SKOJ, med okupacijo aktivistka OF v Lj., od apr. 1942 v it. zaporih. Po it. kapitulaciji jeseni 1943 sodel. pri ustan. prekom. brigad v Carbonari in Gravini. Kot sekretarka SKOJ III. prekom. brigade (od dec. 1943) je sodel. v bojih v Dalmaciji, pri Kninu bila 29. nov. 1944 ranjena in 11. dec. v Šibeniku ranam podlegla. – Prim.: arhiv IZDG; Prekomorci, 1965 (s sliko); A. Klun, PDk 1966, št. 120; K. Butorović in A. Klun, Tretja prekomorska brigada, 1967; B. Držaj, TV–15, 1977, št. 50 (vse s sliko); J. Šmit. Pripoved o brezi, 1990. – Doprsni kip: J. Pohlen (1966, bron, pred vhodom v športni park v Ilirski Bistrici).

Hči Danica (1924–), por. Bavcon, živi v Lj. V SKOJ je bila sprejeta 1938. Med okupacijo je bila mlad. aktivistka v Lj., od aprila 1942 v ital. zaporih. Po kapit. Italije je sodel. pri ustan. vseh prekomorskih brigad v Gravini. Na sremski fronti je bila sekretarka SKOJ 5. bat. Franc Rozman v I. Krajiški brigadi, jan. 1945 ranjena, nato komisar I. vojne bolnice v Smederevu. Je nosilka spomenice 1941. Križnar

Križnar, Ivan: Žagar, Stane (1896–1942). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi891465/#slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine