Slovenski biografski leksikon

Žagar (Sagar) Janez Mihael (ali le Mihael), zdravnik in veterinar, r. 2. nov. 1732 v Damlju pri Vinici v Beli krajini kmetu, kovaču in mlinarju Janezu ter Ani r. Babić iz Lukovdola, u. 18. jul. 1813 v Pragi. Sprva je bil doma pastir, v želji po šolanju pa je 1748 pobegnil k vikarju L. Jurkoviču na Sinji Vrh, kjer se je naučil brati, pisati in nekaj latinščine. V gramatikalni šoli pavlincev v Križevcih na Hrv. je obiskoval prva 2 razr. (1749–51), naslednje 4 v jezuitskem kolegiju v Zgbu (1751–5). Živel je bedno ob skromnih podporah in opravilih, že od otroštva bil veliko bolan. Študij filozofije je nadaljeval pri jezuitih v Gradcu (1755/6), od jeseni 1756 štud. medicino na Dunaju, še naprej v beraških razmerah in pogosto bolan; 1757 je dobil Knafljevo štipendijo. Sodel. je z dunaj. botaničnim vrtom, ki ga je vodil N. J. Jacquin, in z ekskurzij prinašal redke rastline; nagnjenje k botaniki (pozneje je k podpisu rad dodajal: »cultor botanices et mineralogiae« – verj. iz razsvetljenskih vidikov glede poljedelstva in industrije) ga je pozneje vodilo, da je snoval lastni nozološki sistem. Študij je zelo uspešno končal z obrambo disertacije (1) in bil 23. avg. 1762 prom. za doktorja zdravilstva.

1763 je po dispozicijah protomedika Van Swietna odšel v Jihlavo na Moravskem in 3. sept. dobil izpraznjeno mesto fizika okrožja. Razvil je obsežno dejavnost v humani in veter. medicini: uspešna zdrav. praksa, snovanje nozološkega sistema, uvajanje preventivnih veter. ukrepov, zanimanje za živinorejo in gospodarstvo.

1783 se je nepričakovano preselil v Prago k hčerki Mariji Veroniki por. Guitler. Opustil je zdr. prakso in živel osamljeno kot zasebni znanstvenik (Privatgelehrter). Zakaj je odšel iz Jihiave, ni pojasnjeno. Med vzroki so lahko impulzivna, nekoliko čudaška narava, zaostritve z oblastmi v pojožefinski dobi ipd., nikakor pa ne strok. delo, kjer je bil zelo uspešen in žel priznanja. V Pragi je v glavnem študiral in zbral večjo knjižnico. Iz popisa knjig, sestavljenega ob smrti, vidimo, kaj ga je pritegovalo. Obsega 518 enot, večinoma sodobnih lat., nem. in franc. del, iz jihlavskega obdobja največ iz medicine in veterine, iz praškega pa iz jezikoslovja, teologije, prava, filozof., gospodarstva itd., iz česar sta razvidna Ž-jeva vsestranska izobraženost ter razsvetljenska in svobodomiselna usmerjenost. Hči naj bi oskrbela natis spominov, ki jih je pisal v Pragi, dodan bi bil portret; rkp in slika za zdaj nista v razvidu. V oporoki je mdr. namenil denarno volilo nečakom v Damlju, kar kaže, da doma ni pozabil, dasi ga od mladosti ni obiskal.

Dvakrat se mu je obetala akademska kariera: 1762 so mu ponudili katedro za naravoslovje v Petrogradu, 1765 pa Van Swieten nem. katedro za veterino na Dunaju, ki jo je snoval; to je Ž. odklonil, češ da jezika in stroke ne obvlada dovolj, ter piše, kako si zamišlja pripravo katedre. Sprejel tudi ni vabila 1765 za fizika v Varaždinu. 1766 se je potegoval za mesto dež. protomedika v Brnu; dobil ga je M. Valenzi (gl. SBL). Za požrtvovalno delo pri zatiranju nalezljivih bolezni ljudi in živine ter za razpravo o tem je bil Ž. 1775 izvoljen za člana nem. akademije »Naturae curiosorum« v Anspachu, 1776 pa mu je Marija Terezija podelila dedno plemstvo z vzdevkom »Nobilis de Sagar«.

Ž. je samostojno obj. 13 knjig (izšle so večinoma na Dunaju), nekaj spisov je bilo priključenih drugim, nozološki sistem vsaj petkrat: 1) Dissertatio inauguralis botanico-medica de salicaria, 1762. – 2) Libellus de aphtis pecorinis anni MDCCLXIV. cum appendice de morbis pecorum in hac provincia, tam frequentibus, eorundemque causis, et medelis praeservatoriis, 1765. – 3) Libellus de morbo singulari ovium anni 1765, cum appendice de cultura earundem, 1765. – 4) Kurzer Bericht von dem Pozdiateker Gesundbrunnen, unweit der Stadt Trebitch in Mähren, 1765. – 5) Beschreibung des Gesundbrunnens zu Trebitsch in Mähren, 1768. – 6) Systema morborum symptomaticum, secundum classes, ordines, et genera, cum characteribus, 1771. – 7) Dissertatio de variolis Iglaviensibus anni 1766, Lipsiae 1773. – 8) Historia morbi epidemici in circulo Iglaviensi et adjacentibus regni Bohemiae plagis observati annis 1771, 1772, Lipsiae 1773. – 9) Abhandlung von dem Mehlthau, als der grössten Ursache der Hornviehseuche, und derselben Curart, 1775. – 10) Systemate morborum symptomatico, obj. v: G. Cullen: Apparatus ad nosologiam methodicam seu Synopsis nosologiae methodicae in usum studiosorum, Amstelodami (Amsterdam) 1775. – 11) Systema morborum symptomaticum secundum classes, ordines, genera et species cum characteribus, differentiis et therapiis. Filum Ariadnaeum ad lectulos aegrorum, 1776. - 12) Gründliche Anempfehlung des uralten und sehr heilsamen Peterkauer Gesundbrunnens im Königreich Böheim, unweit von der königlichen Stadt Deutschbrod, Prag 1777. – 13) Abhandlung von den wahren Kennzeichen der Hornviehseuche und derselben sowohl Heil– und Verwahrungskunde, dem Landmanne ein höchst nützliches Werkchen, 1782. – 14) Systema morborum symptomaticum, secundum classes, ordines, genera et species cum characteribus, differentiis et therapiis. Filum Ariadnaeum ad lectulos aegrorum, I, II. Edit. II. 1783. – 15) Abbhandlung über eine besondere Krankheit der Schafe, im Jahre 1765, obj. v: J. Knobloch: Sammlung der vorzüglichsten Schriften aus der Thierarzney, II, Prag 1786. – 16) G. Cullen: Synopsis nosologiae methodicae, continens genera morborum praecipua definita, additis speciebus cum harum ex Sauvagesio synonymis. Editio quarta emendata et plurimum aucta, Ticini Regii (Pavia) 1786 (obj. tudi Ž-jev sistem po natisu iz 1771 in primerjan z drugimi sistemi). – 17) W. Cullen: Kurzer Inbegriff der medicinischen Nosologie, oder systematische Eintheilung der Krankheiten von Cullen, Linné, Sauvages, Vogel und Sagar. Nach der 3. vermehrten Ausgabe mit einigen Zusätzen, I, Leipzig 1786. – 18) G. Cullen: Synopsis nosologiae methodicae exhibens clariss. virorum Sauvagesii, Linnaei, Vogelii, Sagari et Macbridii Systemata nosologica adiecto auctoris systemate, I, II, Editio V, Edinburgi 1792. – 19) J. F. C. Hecker: Geschichte der neueren Heilkunde, II, Berlin 1839 (Ž-jeva nozologija je obj. in analizirana v posebnem poglavju). – Ž-jeva priporočila glede zdravljenja kužnih bolezni goveda so bila vključena v uradne cirkularje po avstr. deželah; npr. za lj. okrožje (Gorenjska) 3. febr. 1768 (DAS, Guber. arhiv, Kreisamt-Patent).

Glavno delo je nozološki sistem za klasifikacijo in nomenklaturo bolezni. Z njim se Ž. uvršča med vodilne nozologe 18. stol. Izhaja iz sistemov F. B. Sauvagesa in K. Linnéja ter ju razvija dalje. Morfološke značilnosti rastlinskih fruktuacijskih organov naj bi v medicinskih sistemih nadomestili prevladujoči in spremljajoči bolezenski simptomi (zato naziv simptomatski nozol. sistemi). Bolezni so razporejene v razrede, redove, rodove in vrste. Ž-jev sistem presega okvir klinične morfologije, ker sta mu ključ za klasifikacijo bolezni tudi »causae et principia«, torej težnja k pravim etiološkim osnovam. Samostojno je izšel trikrat: 1771 (6) le kot shematski prikaz in brez opisov bolezni, kar je črtala dunajska cenzura, ter 1776 (11) in 1782 (14) kot klinični priročnik. Sicer je bil večkrat priključen k sistemom drugih nozologov (10, 16–19). Z razvojem naravoslovja in medicine so ti sistemi izgubili veljavo, so pa odkrili veliko bolezenskih vrst. V 18 st. so bili vključeni tudi v pouk (gl. J. Šubic–Schubitz, Diss. inaug. medico–practica de divisione morborum … Padova 1834).

Posebno mesto pripada Ž-ju v botaniki, tedaj tesno povezani z zdravstvom. V botanično farmakološki dis. o salikariji ali navadni krvenki (1) je zaradi usmerjenosti k Linnéjevemu sistemu izzval spor s prof. H. J. N. Crantzom in deloma z G. Van Swietnom, ki je kot vrhovni cenzor iz dis. črtal vseh deset tez. Konflikt je bil poravnan šele z Ž-jevimi veterinarskimi razpravami, ki so vzbudile Swietnovo odobravanje.

Med važnejša programska dela sodi razprava o »jihlavskih kozah« (7). V njej se zavzema za zaščitno cepljenje – variolacijo (inokulacijo, insicijo), vcepljanje gnoja iz variolnih pustul. Van Swietnova cenzura je razpravo zadrževala več let, ker je bila dunajska medicinska šola v tem pogledu neodločna in delno tudi odklonilna. Glede variolacije so analogije med njim ter A. Muznikom v Gorici, V. Kernom v Ljubljani in B. Hafnerjem v Idriji.

Razprava o epidemiji »ogrske amfimerine« (8) (tifusa ali verjetneje pegavice) mu je bila povod za razpravljanje o nastanku in širjenju infekcije, pri čemer se približuje sodobniku M. A. Plenčiču, dasi se v primerjavi z njim izgublja v hipotezah predmikrobne dobe. Tudi tu se kaže izrazita usmerjenost k preventivnim ukrepanjem zdravnika-prosvetljenca ob koncu 18. stoletja ter sodelovanje z jihlavskimi zdravniki in kirurgi.

Balneološke narave sta opisa in analize zdravilnih vrelcev v krajih Pozdátka (4) in Petrkov (12) na Moravskem.

Veliko dela na Moravskem je Ž. posvetil veterini. Ugotavljal je tedaj zelo razširjene kužne in parazitske bolezni in določal ukrepe proti njim. Zavzemal se je za znanstveni pristop k stroki in za ustan. veter. visokega šolstva. Med prvimi ali celo prvi je natančno opisal slinavko in parkljevko (2) in dokazal njuno nalezljivost. Enako je raziskoval govejo kugo (9, 13), jo ugotavljal z biološkim poskusom in potrjeval z raztelesenjem. Glede nastanka in širjenja nalezljivih bolezni se je močno približal domnevam o »živem kontagiju« (bolezenskem seminiju) M. A. Plenčiča, katerega dela je dobro poznal in s poskusi preverjal njegove ugotovitve o povzročiteljih kužnih bolezni. Za živo srebro, ki je veljalo za najboljše sredstvo proti vsem parazitom, je Ž. dognal, da pri goveji kugi ne pomaga. V razpravi o bolezni ovac (3), posvečeni Van Swietnu, govori tudi o ovčereji nasploh.

Kar romantično Ž. poučuje živinorejce o ureditvi hlevov in staj, o krmljenju in oskrbi živine, kot mu je bilo znano iz mladosti. V razprave rad vpleta verze Vergilovih Georgik ter imena bolnikov, posestev, krajev, kar je tudi dragocen etnomedic. in etnološki vir. Večkrat zajema iz spoznanj svojih pastirskih let ob Kolpi, npr. opis umetnega dihanja pri utopljencu »usta na usta ob zatisnjenih nosnicah« kot arhaične in avtohtone metode ali opis starih ovčnjakov, prenesen v Belo krajino iz balkanskih dežel.

Prim. (izbor; obsežna lit. in arhivski viri so cit. v razpravah M. Matoušeka in V. Zapletala, D. Mušiča in J. Batisa, A. Šubrtove in F. Schillerja; primerjalni študij nozol. sistemov je bil avtorju omogočen v Inštitutu za zgod. medicine na Dunaju in ob mentorstvu prof. E. Lesky): J. H. Marzy, Lebensbeschreibung des J. B. M. Sagar, 1781 (rkp, Státní archiv, Brno, G 11, Ms 766); Pohlin; Wurzbach; J. Knobloch, Sammlung der vorzüglichsten Schriften aus der Thierarzney, II, Praga 1786; E. A. Hruška, Národní listy (Praga) 1939, 386; W. Karst, Zur Gesch. der natürl. Krankheitssysteme, Berlin 1941; M. D. Grmek, LV 1949, 389–390; isti, Inauguralne dis. hrv., srpskih i slov. liječnika, Zgb 1948; V. Zapletal, Historia med. veterinaria (Pardubice) 1965; M. Matoušek in V. Zapletal, Časopis lékařů českých (Praga) 1969, 1104–6; D. Mušič, ZdrV 1969, 211–4, 263–5; isti, ČZN 1969, 369–90; M. Mušič, ČZN 1969, 391–8; P. Simoniti, Sloveniae scriptores latini … 1972; D. Mušič in J. Batis, Življenje in delo J. M. Ž-ja, Zbornik za zgod. naravoslovja in tehnike, 1975, 11–157 (predg. M. D. Grmek, z bibl in prevodom Marzyjeve biografije); R. Orban, Zbornik radova I. kongresa za ist. zdrav. kulture podunavskih zemalja (Novi Sad) 1975, 477–81; V. Petkovšek, RSAZU, 4. razr., 1977, 146, 154–8; A. Šubrtová, J. B. M. Sagar, Časopis Národního musea, řada hist. (Praga) 1981, 153–90 (tudi Ž-jeva oporoka in popis knjižnice); D. Mušič, Življenje in delo belokr. rojaka J. M. Žagarja, 1982 (brošura); J. Jurca, Zbornik Biot. fak. - veterinarstvo, 1984, 41–2, 81–2; F. Schiller, Hist Phil Life Sci (San Francisco) 1986, 221–6 (v referencah o Ž-ju, J. M. Charcotu, Vulpianu in H. Oppenheimu); isti, The saga of J. B. M. von Sagar (z lit.; v tisku, kopija pri D. Mušiču); S. Sitar, Sto slov. znanstvenikov, 1987, 30–1. Mušič

Mušič, Drago: Žagar, Janez Mihael, plemeniti (1732–1813). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi890630/#slovenski-biografski-leksikon (18. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine