Žabota, Ivan (1877–okoli 1939)

Žabota Ivan, slikar, r. 15. dec. 1877 na Podgradju pri Ljutomeru viničarski hčeri Magdaleni, u. 27. (?) marca 1939 v Bratislavi, pok. na Ondrejskem pokopal. Zaradi revščine je moral z bratom Alojzijem služiti kot pastir pri bogatih kmetih. Po osn. šoli se je učil za prodajalca v delikatesni in vinski trgovini Hönigman v Ljutomeru. Ko so ljutomer. meščani odkrili Ž-ov slikar. talent, so mu omogočili šolanje v Gradcu: eno leto realko in dve leti dež. risarsko akad. Ob mecenstvu F. Vidica je 1901–2 štud. slikarstvo na AUU na Dunaju (prof. Ch. Griepenkerl), 1902–4 v Pragi (prof. F. Thiele, F. Ženíšek), 1904 na Dunaju (prof. Kazimir Pochwalski in S. L'Allemand), 1905–7 spet pri prejšnjih prof. v Pragi. Od 1911 je živel na Dunaju, 1915–7 v Budimpešti, poslej na Slovaškem v krajih Děvinská Nová Ves, Liptovský Sv. Mikuláš, Dolní Kubín. 1921 se je ustalil v Bratislavi in se 1934 por. (gl. pripis v r. matici ž. Ljutomer 1877, str. 129). 1919 je bil med soustan. Društva slovaških umetnikov, pozneje več let podpreds. in preds. odbora slikarjev. S Sjo ni vzdrževal umet. stikov, dasi se je za dogajanje v domovini zanimal. Slovaki ga imajo za svojega in ga redno uvrščajo v svoje likovne preglede med obema vojnama. Kot pripadnik nar. orientiranih umetnikov je imel vidno mesto v slovaškem kult. življenju. Ob razpadu ČSR je bil zelo prizadet, kar je vplivalo na srčno bolezen in nenadno smrt (po več dneh so ga 30. marca našli v njeg. stanovanju na Náměstí republiki).

Med štud. na Dunaju je zahajal k F. Vidicu, se pri njem seznanil s štev. Slovenci, mdr. tudi z I. Cankarjem (opremil zbirko Erotika, 1902). Vidic ga je podpiral tudi v Pragi, sicer si je pomagal z ilustriranjem v raznih listih, npr. Jug (Dunaj 1901, povabil ga N. Županič), Zlatá Praha (gl. 1905, 509) ip. Počitnice 1902 in 1903 je preživel na Županičevem domu v Beli krajini in pretežno portretiral. Večkrat se je ustavil tudi v Mrbu, Ljutomeru in Celju (portreti »narodnih« osebnosti). 1902 je prvič obiskal Slovaško, kjer je v kraju Děvinská Nová Ves živel brat Alojzij z družino. Ljudje in pokrajina so se mu izredno priljubili, zlasti podobnost z dom. Slov. goricami. Slikal je na Záhoriju in v okolici Trnave; slika Starci mu je prinesla Professorenpreis (500 gld) dunaj. akad. Močno ga je privlačeval folklorni žanr, ki ga je upodabljal akademsko realistično, pri tem ni pozabljal na svoje izkušnje s svetlobnimi učinki in na pleneristično svežino. Sprva prevladujejo zdrav pogled, neposrednost in realnost (Vojaki dela = Kosci, ok. 1902), pozneje je vse več romant. idealist. prvin (Pri kozarčku, Slovakinji). Vaške motive je hotel posredovati na klasičen način, vedno bolj pa sta se kazali pripadnost idealist. estetiki in zazrtost v preteklost. Vztrajal je pri preživelem in nasprotoval modernim težnjam (Kovač, Vaški starešine, Sedeče dekle, ok. 1911; Dekle v nar. noši, 1914, idr.), zadnja leta je pogosto zdrsnil v skladkobnost.

Upodobil je vrsto slov. rojakov; risbe: I. Cankar (neohranjeno), F. Vidic, Milica Vidic, F. Vidic pri delovni mizi (vse ok. 1900), Katarina Županič (1903), Davorin Senjor (1906); olja: Milica Vidic (ok. 1900), Jela Murko (1902, reprod. Večer 1984, št. 168), D. Senjor (1906), Stana Cvetnič por. Šturm, Fran Rosina, I. Dečko, Karolina Robič (1910), N. Županič (1913) idr. Na Bledu je portretiral kralja Aleksandra I. (okt. 1928), v Budimpešti družine tam živečih Slovakov; na Slovaškem, kjer so mu portreti prinesli največ priznanja, pa npr. generala M. R. Štefánika, ministra Ant. Švehla, Franka Wollmana (repr. J 1939, št. 71), v Lányh T. G. Masaryka (1924, SN 1924, št. 227). S portretom pesnika Pavla Orszagha Hviezdoslava (1921, gl. S 1939, št. 78), ki je postal osnova za lik. pojmovanje pesnikove podobe, se je globlje zapisal v slovaško zavest. Zgodnejši portreti so boljši, neposrednejši, pozneje se je vse bolj prilagajal željam naročnikov, jih preveč idealiziral (salonski lesk – navezava na meščan.-plemiški portret 19. stol.).

Razstavljal je samostojno 1908 v Trnavi na Slovaškem, skupinsko med študijem na Dunaju in v Pragi (npr. 1907), sodel. na razstavah v Trstu (1907, I. slov. um. razstava), Lj. 1902 (II. slov. um. razst.), 1911 in 1925 (Portretno slikarstvo), Mrbu 1920 (I. um. razstava), Liptovskem Sv. Mikulášu 1919, Turčian. Sv. Martinu 1926 idr. – Ž-ove slike so raztresene pri zasebnikih v krajih njeg. delovanja, več del hranijo NarG v Lj., Umetn. gal. v Mrbu in Slovaška nar. galeria v Bratislavi.

Ž. je izrazit figuralik, čeprav se je lotil tudi krajine. Menjavanje akademij oz. učiteljev kaže na iskateljskega duha. Sprva prevladuje tonski ateljejski realizem (vpliv akad. pouka), kmalu se v upodobitvah tipičnih interierov prevesi v secesijska razpoloženja in čistejše slikar. rešitve, včasih celo blizu intimizmu tipa Ed. Vuillarda (Družba pri čaju, 1902; Pri klavirju, ok. 1902; Večer v dijaški sobi, 1905). Kljub temu da se je krajini posvečal bolj priložnostno, je s plenerično svežino in barvitostjo (Grad Pobrežje na Kolpi, 1903; Krajina ob Donavi, 1904; Stromovka v Pragi, 1907 idr.) izpričal zadovoljiv talent, ki je težil zlasti k romantičnim razpoloženjem. Impresionizmu se ni pridružil. Njegovo delo kot celota še ni raziskano in ovrednoteno.

Prim.: Veselovo gradivo; ELU; Thieme-Becker XXXVI; Elán (Bratislava) 1933, št. 7; 1939, št. 7/8; J 1933, št. 89; V. Smolej, S 1934, št. 138 (intervju); K. Dobida, M 1935, 150–1; Vl. Wagner, Profil slov. výtvarných umenia, Bratislava 1935; nekrologi 1939: J. K. Strakatý, Česko-jsl revue (Praga), 53–6; J št. 71, 80 (s sliko), 102; Nár. noviny (Bratislava) št. 77, 79; Slovák (ib.) št. 76 (s sliko), 77; Slovanský prěhled (Praga) 107–8; S št. 78, 83; Slov. politika (Bratislava) št. 76 (s sliko), 78; Slov. pravda (ib.) št. 76 (s sliko), 78; - Umetniški zbornik 1943, 146, 264; J. Alexy, Osudy slov. výtvarnikov, Bratislava 1948, 366–72; P. M. Fodor, Súčasné slov. maliarstvo, Bratislava 1949, 50; P. Toman, Nový slovník čsl výtvarných umělců, II, Praga 1950, 743; V. Smolej, NOja 1959, 436–9; M. Váross, Slovenské výtvarné umenie 1918–45, Bratislava 1960, 14–5, 53–4 (z reprod.); F. Šijanec, Sodobna slov. lik. umetnost, 1961, 142; H. Vollmer, Allgem. Lexikon d. bild. Künstler … Leipzig 1962; katalog Skupina »izgubljenih« prleških umetnikov, Mrb 1964 (z reprod., tekst A. Ujčič); A. Ujčič, Panonski zbornik 1966, 239–40 (s sliko); F. Dobrovoljc, Cankarjev album, 1972; Enc. slovenska, Bratislava 1982. Klemenc