Slovenski biografski leksikon

Zupan Vitomil, pisatelj, v Ljubljani r. 18. jan. 1914 bančnemu uradniku Ivanu in učiteljici Ivanki r. Korban ter u. 14. maja 1987. Oče je padel 1916 v vojni, mati se je drugič poročila z A. Robidom (SBL III, 115–6). V r. mestu je obiskoval od 1924 III. realno gimn. (matura 1933), se vpisal na gradbeni oddelek Tehniške fakultete v Ljubljani 1933/4, študij nadaljeval 1954 in diplomiral 1958. Po maturi in do zač. vojne je veliko potoval in se preživljal s priložnostnim delom: 1932–3 delavec na ladji v angl. mornarici, 1934 smučarski učitelj v Sji in Bosni, 1935 potoval (Sredozemlje, Bližnji vzhod, sev. Afrika), bil boksar, kurjač na ladjah, pleskar v Franciji, postavljalec strelovodov itd. Kot član Sokola se je priključil OF kmalu po ustanovitvi. V zač. 1942 so ga Ital. aretirali in internirali v Čiginju in Gonarsu. Jeseni 1943 je odšel v partizane, bil borec IX. SNOUB, pisec in napovedovalec pri radiu OF. Po osvob. 1945 je prevzel vodstvo kult. programa Radia Ljubljana, od 1947 naprej je bil svobodni pisatelj. Poleti 1948 je bil aretiran in obtožen nemorale, poskusa uboja, izdajanja drž. skrivnosti, sovražne propagande, »izpodkopavanja družbeno-političnih in kulturnih osnov družbene ureditve« idr. Okrožno sodišče v Lj. ga je 11. febr. 1949 obsodilo na 10 let zapora. Ko se je pritožil, mu je vrhovno sodišče LRS 1. apr. 1949 po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (1948, čl. 4, odst. 1 in čl. 9, odst. 1) zvišalo kazen na 18 let zapora s prisilnim delom in na pet let izgube državlj. pravic. 1954 je bil izpuščen. – Od 1945 je bil član Društva slov. pisateljev. – Nagrade: Prešernova (1947 za dramo Rojstvo v nevihti; 1984 za literaturo), 1. rep. za filmski scenarij (1947 za Sredotežnost; nerealizirano; nagrado je delil s C. Kosmačem), na natečajih Radia Lj. za radijske igre (1969 Upor črvov; 1970 Suženjski trg; 1973 Poplah na ladji Jutro), 1. na Tednu jsl radia (Ohrid 1970 za rad. igro Upor črvov), na natečaju treh gledališč iz Beograda, Novega Sada in Niša (1972 za dramo Bele rakete lete na Amsterdam), Župančičevo (1973 za roman Potovanje na konec pomladi; 1983 za roman Levitan).

Z-ov lit. opus je izredno obsežen in raznolik, sega na skoraj vsa področja besednega oblikovanja: pripovedna proza, gled., radijska in telev. dramatika, filmska scenaristika, poezija, esejistika, filmska kritika in prevajalstvo. Najobsežnejša in osrednjega značaja je proza, zlasti roman.

Pisati je začel že kot otrok. Štev. zrela dela so več desetletij čakala na natis. Prvi obj. tekst je novela Črni šahovski konj (M 1933). Tik pred vojno mu je lj. Drama sprejela v repertoar »dramo v treh dejanjih s prologom« Stvar Jurija Trajbasa, a je ital. cenzura upriz. prepovedala. Drama uprizarja v modernizirani in ideološko zaostreni obliki motiv Cankarjevega Kralja na Betajnovi (v ospredju je problem nihilistične volje do moči, zločina in kazni). Knjižno je izšla 1947 (oceni: B. Ziherl, NS 1948, 224–8; I. Potrč, Vprašanja naših dni 1948, 391–8) ter bila istega leta izvedena na Radiu Trst; pri polit. oblasteh in oficialni kritiki je vzbudila oster odpor, češ da gre v njej za »dekadentno« poveličevanje zla, ter povzročila avtorju vrsto težav, tudi na sodnem procesu 1949. Ponatis 1972 (spr. beseda T. Kermauner; oceni: A. Inkret, NRazgl 1973, 200–1; M. Schmidt, Sd 1973, 701–7), odrska upriz. Prešernovo gled. v Kranju 1982 (gl. T. Kermauner, GL Preš. gled. v Kranju 1981/2, št. 6). – »Groteskna drama v treh dejanjih« Še bodo cvetele rože, prav tako napisana pred vojno, je ostala v rkp. Iz let 1937–41 je tudi šest romanov (Tah, Mrtva mlaka, Klement, Večni časi, Tajsi, Človek letnih časov), ki so bili pod istimi ali spremenjenimi naslovi natisnjeni pozneje, in bralna drama Ogana, pendant k romanu Klement (rkp).

V partizanih je napisal 4 enodejanske agitke, vse upriz. SNG na osvob. ozemlju 1944: Jelenov žleb 26. marca, Tri zaostale ure in Punt 11. apr. ter Aki 16. maja. Razen prve so bile enodejanke natisnjene že v partiz. tiskarnah 1944–5 (gl. Bibl izdanja u NOR 1941–5, Bgd 1964) in spet po vojni 1945 (oceni: D. Moravec, SPor 1945, št. 72; I. Potrč, Vprašanja naših dni 1948, 396). Dramska reportaža Rojstvo v nevihti je bila upriz. šele po osvob. (SNG Drama 9. nov. 1945; prim. V. Bartol, GL SNG Drama 1945/6, 41–3; i. 1. tudi knj. izdaja, ocena: I. Potrč, Vprašanja naših dni 1948, 396). V partizanih je pisal tudi novele, dve sta izšli v Slov. zborniku 1945: Duše v februarskem jugu, Modre oči za Pavelića. Prvo prozno besedilo, obj. v samostojni knjigi, je kratka novela Andante patetico, v podnaslovu »povest o panterju Dingu« (1945; ocena: I. Potrč, Vprašanja naših dni 1948, 395–6). Avtorjevo odrsko priredbo novele je izvajal Jože Tiran na Radiu Lj. 5. jun. 1945, v Slov. gled. v Trstu 7. dec. 1945 in Mestnem gled. Lj. 12. jan. 1964 – vsega nad sto ponovitev. Štiri druge novele je obj. v NS 1947–8.

Po zaporu in prisilnem molku je začel 1957 obj. novele v NOja in Sd. Pod psevd. Langus je izšel mlad. roman Potovanje v tisočera mesta (1956; ilustr. M. Sedej; 1983, spr. beseda J. Snoj). H književnosti za otroke se je vrnil kasneje s knj. Trije konji (1970, ilustr. M. Sedej) in Plašček za Barbaro (1974, 1977, 1986, ilustr. M. L. Stupica).

V 50-ih letih in pozneje se je loteval tudi film. scenarijev, vsega jih je napisal ok. 50. Realizirani so bili: Pet minut raja (1959 Sarajevo, rež. I. Pretnar), Dobri stari pianino (1959 Lj., soavtorja F. Milčinski in I. Pretnar, rež. F. Kosmač), Sreča dolazi u 9 (1961 Zgb, rež. N. Tanhofer), Sjenka slave (1962 Zgb, rež. V. Bjenjaš), Naš avto (1962 Lj., rež. F. Čáp), Peta zaseda (1968 Lj., rež. J. Gale), Idealist (1976 Lj., soavtor in rež. I. Pretnar; po Cankarjevem Martinu Kačurju). – Hkrati je pisal za lj. Televizijo, ki mu je upriz. pet dram: Pričakovanje jutra (1961, 1. slov. izvirna TV igra), Strup (1961), Sarabanda za obešence (1968), Atentator in kralj (1971), Ulica treh rodov (1972, 1974) ter nadaljevanko v 7 delih Vest in pločevina (1973). Radio Lj. je izvedel tele Z-ove radijske igre: Smrt luninega žarka (1962), S strahom in pilulo hrabrosti okrog sveta (1968, 6 epizod, psevd. Vidas), Upor črvov (1969, 1970, igrana tudi v ZRN, Avstriji in Belgiji), Suženjski trg (1971), Poplah na ladji Jutro, (1973, obj. v Sd 1974), Odločitev (1976) in Ptiči pojejo pesem (1977).

Kot pisatelj pa se je v polni meri uveljavil šele s knj. objavami od poznih 60-ih let dalje. Najprej je izšel roman Vrata iz meglenega mesta (1968, spr. beseda T. Kermauner; ocene: D. Rupel, NRazgl 1968, 567–8; J. Šifrer, Sd 1968, 1054–6; E. Kobolt, Dialogi 1969, 537–40), svojevrstna serija razčustvovanih kronističnih slik iz lj. »predmestja sv. Miklavža«, pripovedujoča v moderniziranem socialnorealističnem slogu in v optiki t. i. malega človeka o prelomnem polpreteklem času. Ilustrativna je novelistična zbirka Sončne lise (1969; oceni: D. Rupel, NRazgl 1969, 666–7; A. Berger, Mladina 1969, št. 49), ki prinaša izbor najznačilnejših besedil iz skoraj 30-letnega novelističnega ustvarjanja; vključeno je tudi avtorjevo prvo obj. besedilo (Črni šahovski konj). Knjiga jasno razkriva miselne in oblikovalne premike v avtorjevem prvem obdobju, ki segajo od zmerno modernističnega opisovanja nevprašljivega junaštva (Andante patetico) do razvezane moralne in satirične kritike sod. slov. sveta (Žalostinka pijanca na grobu neznanega slov. pesnika, Praznina, Kjer in kadar).

Posebno odkritje so 4 romani, natisnjeni drug za drugim več kot tri desetletja po nastanku: Potovanje na konec pomladi, prvotno Tajsi, v podnaslovu »Blisk v štirih barvah« (1972, spr. beseda T. Kermauner; ponatis 1985; oceni: A. Inkret, NRazgl 1973, 200–1; H. Vogel, TT 1973, št. 11), Klement (1974, 1985; ocene: M. Brezovar, Delo 1974, št. 133; A. Inkret, NRazgl 1974, 558–9; J. Snoj, Delo 1974, št. 203; Mar. Dolgan, Sd 1974, 981–2), Zasledovalec samega sebe, prvotno Tah (1975; ocene: A. Inkret, NRazgl 1976, 70–1; F. Benhart, Sd 1977, 541–2; T. Kermauner, Dialogi 1977, 119–23, 158–68) in Mrtva mlaka (1976; ocena A. Inkret, NRazgl 1977, 149). V njih uprizarja z razl. oblikovalnimi postopki, dosledno pa v »objektivni« tretjeosebni pripovedi usode razl. izjemnih posameznikov (»antijunakov«), ki se na eni strani spopadajo s praznino in nesmislom v sebi, na drugi strani pa se ostro, s silovito vitalnostjo opredeljujejo zoper veljavni svet in njegove rigidne vrednote. Zlasti Potovanje na konec pomladi in Klement uveljavljata tudi vrsto pomembnih artističnih inovacij v oblikovanju jezika. Slogovno, deloma tudi tematsko so ti romani v bližini grotesknega pripovedništva franc. pisatelja L.-F. Célina.

Osrednje predele Z-ovega pripov. opusa zavzema romaneskni ciklus, sestavljen iz treh obsežnih besedil, ki se vežejo v svojevrstno trilogijo. To so romani: Menuet za kitaro (na petindvajset strelov) (1975, 1980, spr. beseda T. Kermauner; 1984, spr. beseda A. Berger in V. Kowalska; 1985, spr. beseda T. Kermauner; ocene: A. Inkret, NRazgl 1976, 70–1; Mar. Dolgan, Sd 1976, 172–4; F. Benhart, Sd 1977, 533; po njem scenarij za film Na svidenje v naslednji vojni (Lj. 1980, rež. Ž. Pavlović), Komedija človeškega tkiva (I–II, 1980; ocene: D. Rupel, Teleks 1980, št. 48; A. Zorn, NRazgl 1981, 11; A. Goljevšček, Nova revija 1983, 1911–20) in Levitan, v podnaslovu »roman, ali pa tudi ne« (1982, 1985; ocene: A. Zorn, NRazgl 1982, 488; D. Rupel, Nova revija 1982/3, 648–52; D. Poniž, ib. 839–43; dramat. N. Kokotović in Lj. Ristić, upriz. 1985 Slov. mlad. gled. Lj.). Romani v svobodni literarizirani obliki »obnavljajo« avtobiogr. zgodbo vse od telesnega in duhovnega zorenja, muk in blodenj v burnih časih pred vojno prek dramat. doživljajev v okupirani Lj., ital. ječah in taboriščih (Komedija človeškega tkiva), pretresljive izkušnje partiz. boja in osvoboditve (Menuet za kitaro) do povojnih polit. zaporov (Levitan). Prinašajo napeto in zapleteno zgodbo o najrazličnejših erotičnih in polit. avanturah ter hudih preizkušnjah, sleherne moralistične dogmatike osvobojenem »uživanju« sveta, a tudi o smrtnih nevarnostih, ki so se zgrinjale nad pisca maloda ves čas njegovega življ. potovanja. V vseh treh romanih gre za pričevanje o osebni nevezanosti in svobodi, pravzaprav o nenehnem boju zanjo sredi trdih in ozkih družbenozgod. razmer na Slov.; za zgodbo, ki temelji na tako rekoč metodičnem dvomu, pač tipični poziciji modernega intelektualca, ki hoče izkusiti in izvedeti vse, ki pa z energično eksistencialno zavzetostjo zavrača vse ozke družbene vrednosti, tako zavrto (malo)meščansko moralo kakor totalitarni polit. dogmatizem. Značilen je poseben pisateljski postopek, ki je v marsičem blizu dokumentaristični avtobiogr. prozi H. Millerja. Jasna in čista fabulativna linija se sistematično prepleta z avtorjevo kontemplacijo in neposredno refleksijo uprizorjenega dogajanja. Junak pripovedi se nenehoma približuje – prvoosebnemu – pripovedovalcu, vendar se z njim nikdar zares in popolnoma ne spoji. Romani vztrajajo na tankem, toda sugestivnem poetskem robu med avtobiografizmom in spominopisjem ter med svobodno lit. imaginacijo. Pripoved o konkretni resničnosti govori zmerom tudi o pisateljevem lit. oblikovanju snovi, o njegovem pripovedovanju samem. Zato je za to romaneskno trilogijo značilna diahrona časovna struktura, v kateri se dogodki iz preteklosti neprestano povezujejo z aktualno sedanjostjo pisateljevega pripovedovanja. To je posebej značilno za Menuet za kitaro, ki je po mnenju kritike sploh najmočnejše pripovedno delo o slov. partizanstvu in v katerem opise konkretnega vojnega časa 1943–45 prekinjajo esejizirani dialogi med pripovedovalcem, ki s silovito spominsko zavzetostjo opisuje svoje partiz. življenje, in nekdanjim okupacijskim nem. častnikom; ti pogovori potekajo v nekem španskem letovišču 30 let kasneje. Posebno mesto zavzema v trilogiji roman Levitan, ki o Z-ovih letih v povojnih zaporih pričuje brez najmanjšega moraliziranja, a seveda tudi brez sentimentalnosti, pač pa z nenavadno, skorajda »ljubeznivo« distanco, nazornostjo in s svojskim humorjem.

Roman Duh po človeku (1976, 1985; ocena: A. Inkret, NRazgl 1977, 149–50) se z opisovanjem »protidružbe« oz. neprilagodljivcev, prestopnikov, kriminalcev in posebnih oblik njihove družbenosti v zaporu tematsko na določen način navezuje na Levitana, le da tu močneje zagospoduje pisateljev moralizem. Podobno je v romanu Igra s hudičevim repom (1978, 1985; ocene: D. Rupel, Teleks 1978, št. 33; A. Inkret, NRazgl 1978, 462–3; J. Snoj, Delo 1978, št. 288; N. Gaborovič, Dialogi 1978, 701–4; M. Zlobec, Sd 1979, 111–2), ki prinaša sicer skoraj strindbergovsko vivisekcijo razpadajočega zakona, polno drznih izzivalnih seksualnih opisov, kakršnih slov. lit. dotedaj še ni poznala.

Novelistična zbirka Gora brez Prometeja (1983; izbor in spr. beseda A. Zorn, biobibl D. Sedej) zajema 7 besedil iz 1973–82, obj. v Sd (1973: Beli prah; 1976: Gora brez Prometeja; 1977: Bela cipresa; 1978: Zelena dvorana do konca), Dialogih (1981: Celica izdanega upanja, Zaliv plešočih rib) in Novi reviji (1982/3: Tri reči). V njih zavzema poseben položaj avtorjev premislek o literaturi, posebej o razmerju med realnostjo in pisanjem. Ta je značilen tudi za poslednje prip. delo Apokalipsa vsakdanjosti (1988; uvodna pogl. izšla v Novi reviji 1987). To je avtobiogr. zgodba o ležernem erotičnem potepanju ob poletnem morju, a tudi o dolgem, pretresljivem poslavljanju od tistega, kar je obsedalo in zaznamovalo pisca v razburljivem življenju, o staranju, boleznih in slutnji smrti. Prav tako po smrti je izšel roman Človek letnih časov, v podnaslovu »Ljubljana 1943–1955« (1987; ocena D. Poniž, Nova revija 1987, 1193–5).

ID (1985, spr. beseda T. Kermauner) je ponatisnilo 6 romanov: Duh po človeku, Igra s hudičevim repom, Klement, Levitan, Menuet za kitaro, Potovanje na konec pomladi.

Obsežen del Z-ovega opusa zavzema dramatika, ki je prav tako z zamudami prihajala do odra in tiska. Posamezna besedila segajo v idejno-slogovnem smislu od t. i. sentiment. humanizma do eksistencializma, od neonaturalizma do avantgarde. Prva je bila po avtorjevem prihodu iz zapora uprizorjena »drama v 2 dej. s prologom in epilogom« Noč brez oči (1960 Šabac, kasneje tudi Niš in Split), sledile so: »tragikomedija« Aleksander praznih rok (1961 Oder 57, 1971 lj. SNG Drama; obj. Perspektive 1960–2; oceni: V. Predan, NRazgl 1961, 564; D. Pirjevec, Problemi 1971, št. 100), »drama o življenju igralke« Barbara Nives (1962 Mestno gled. lj.; knjižna obj. pod naslovom Angeli, ljudje, živali, 1974, spr. beseda T. Kermauner; oceni: A. Inkret, NRazgl 1975, 70–1; H. Malek, Dialogi 1975, 124–6), »šaljiva igra brez emocije« Če denar pade na skalo (1963 lj. SNG Drama; ocena J. Vidmar, Delo 1963, št. 82), »drama v 3 dej.« Črvi (1970 Primor. dram. gled. Nova Gorica; ocena V. Predan, Delo 1970, št. 116; prvotno napisana kot radijska igra in kot filmski scenarij), »tragedija v treh dejanjih, v devetih slikah« Ladja brez imena (knjiga 1972, spr. beseda T. Kermauner; ocena: A. Inkret, NRazgl 1973, 200–1; M. Schmidt, Sd 1973, 701–7), Bele rakete lete na Amsterdam (1972 Primor. dram. gled. Nova Gorica; i. l. upriz. tudi Jsl dram. pozorište Bgd, Srp. nar. pozorište Novi Sad in Nar. pozorište Niš, prev. G. Janjušević, obj. Scena 1972, št. 3/4; knj. 1973; ocene: F. Vurnik, Dnevnik 1973, št. 41; A. Inkret, NRazgl 1974, 35–6; M. Schmidt, Sd 1974, 477–8), Zapiski o sistemu (obj. Problemi 1975; upriz. 1979 Eksper. gled. Glej; ocena: V. Taufer, NRazgl 1979, 105). – K problematiki gled. sega tudi esejistična knjiga Sholion, v podnaslovu »Gledališče 1972 s posebnim ozirom na mehanizem predstave in odnos do t. i. sporočila« (1973; ocene: V. Gajšek, Dialogi 1974, 558–60; A. Inkret, NRazgl 1974, 321; D. Jančar, 7 dni 1974, št. 12; M. Schmidt, Sd 1974, 670–1).

Obsežno pesniško delo (25 rkp zbirk; prim. F. Pibernik, Med tradicijo in modernizmom, 1978, 45), ki je po večini nastalo po vojni v zaporu, je v glavnem neobj. Izšli so cikli Poletje (NS 1947), September 1974 (Sd 1974), Posthumus (Nova revija 1987), Canciones funebres (Dialogi 1987), Končano, oprostite (ib. 1989), pesnitev Žrd (ib. 1988) ter knjiga Polnočno vino (1973; ocene: D. Jančar, 7 dni 1974, št. 8; D. Poniž, NRazgl 1974, 125; M. Zlobec, Sd 1974, 738–6; F. Zagoričnik, Dialogi 1988, št. 7/9).

Polemike in razmišljanja je pisal mdr. o humanizmu (Prošnja, NSd 1962), jeziku (Jezik v stiskalnici, Prostor in čas 1973), freudizmu in umetnosti (NRazgl 1973, 606–7; 1974, 236–8, 262–4, 292–4; 1977, 336–7), psihologiji v prometu (Dnevnik 1973, št. 340 – 1974, št. 2; Teleks 1977, št. 6–9).

Kot inženir gradbeništva je prijavil patent Prometni svetlobni signali, vgrajeni v cestišče (Patentni glasnik, Bgd, 1966, št. 2).

Prevajal je iz angl. in češčine, mdr. Izbor iz vzhodne lirike (NOja 1956, podpis V. Z.), Mao Tse Tung, Pesmi (1975), igre za Radio Lj., npr. W. Gerteis, Vozli inšpektorja Braina (1965–73, 36 epizod, psevd. Vidas) in Inšpektor Jones pripoveduje (1973), za gled. npr. L. Lahola, Madeži na soncu (1959 upriz. SNG Trst).

Najvažnejša Z-ova dela so večinoma že prevedena, npr. novela Andante patetico revijalno v franc., ital., češ., polj., shrv. Knjižni prevodi v shrv.: Putovanje u hiljadita mesta (Bgd 1958, prev. D. Maksimović), Noć bez očiju (Zgb 1967, prev. P. Cindrić), Putovanje na kraj proleća (Bgd 1973, prev. T. Detiček, spr. beseda T. Kermauner), Menuet za gitaru (Bgd 1979, prev. ista, spr. beseda A. Inkret), Levitan (Zgb 1983, prev. R. Vikić) in ID (Zgb 1985): Miris čovjeka (prev. M. Hećimović), Igra s đavolovim repom (prev. I. Brajdić, spr. beseda Z. Majdak), Klement (prev. P. Hromin), Levitan (prev. R. Vikić; spr. beseda I. Cesar; z bibl), Menuet za gitaru (prev. M. Hećimović; spr. beseda T. Kermauner), Putovanje na kraj proljeća (prev. P. Hromin; spr. beseda T. Kermauner); madž.: Túl ezeren, kétezeren (Potovanje v tisočera mesta, Novi Sad 1961, prev. L. Kopeczky), Menüett gitárra (Budimpešta 1982, prev. O. Gállos), franc.: La révolte des vers (Lj. 1970, prev. V. Jesenik, razmn.), La reine des chats (Le livre slovène 1971; prev. F. Šturm), Alexandre, les maines vides (ib. 1974, prev. V. Jesenik); angl.: The rebellion of the worms (Lj. 1970, prev. Bož. Pahor, razmn.), The standpoint of great peace (Le livre slovène 1979, prev. M. Davis), A comedy of human flesh (ib. 1983, prev. A. Ch. Čeh), Minuet for guitar (1988, prev. H. Leeming); ital.: Alessandro a mani vuote (Il teatro sloveno, Padova 1975, prev. N. Godnič-Godini; odlomek); rus.: Ustalye bogi (v: Povesti i rasskazy jugoslavskih pisatelej, Moskva 1978, prev. I. Makarovskaja); alban.: Menuet për gitarë (Priština 1982, prev. N. Rrahmani, spr. beseda A. Inkret).

Prim.: osebni podatki; r. matice ž. sv. Peter, Lj. (mat. urad Lj.); SGL; SBibl; Moder, SLNP; S 1916, št. 273; 1932, št. 107; M. Kmecl, Slov. književnost 1945–65, I, 1967 (s sliko); V. Smolej, Zssl VII, 1971 (s sliko); A. Inkret, Gledališki feljtoni, 1972; J. Pogačnik, Zssl, 8, 1972; J. Koruza, Le livre slovène 1974, 26–31 (s sliko); F. Kalan-Kumbatovič, Veseli veter, 1975; T. Kermauner, Pomenske spremembe v sod. slov. dramatiki, 1975; isti, Dialektika ideje od skrivnosti do jezika, 1978; isti, Družbena razveza, 1982; isti, Pisma z roba, Dnevnik 1987, št. 145; V. Taufer, Avantgardna in eksperimentalna gledališča (v: Živo gledališče III, 1975); M. Kramberger, Oblačila slov. cesarjev, 1982; Slov. književnost, 1982; V. Predan, Branje po naročilu, 1985; Adresar pisaca Jsle, Bgd 1986; P. Volk, Istorija jsl filma, Bgd 1986; F. Bernik in M. Dolgan, Slov. vojna proza 1941–80, 1988 (s sliko); A. Lah in M. Kaufman, Slov. igre in scenariji, 1988; nekrologi 1987: A. Berger, Delo št. 112; F. Pibernik, NRazgl 294; D. Rupel, Dnevnik št. 131. – Intervjuji: SPor 1947, št. 113 (S. Škerl); Dnevnik 1970, št. 110 (D. Željeznov, s sliko); 1972, št. 285 (S. Šlamberger); 1973, št. 25 (T. Glavan), št. 39 (D. Kladnik); ITD 1977, št. 2 (M. Repovž); B. Hofman, Pogovori s slov. pisatelji (1978, karikatura B. Pečarja); Sd 1981, 788–99 (M. Košir); TV–15, 1984, št. 5 (B. Žokalj-Jesih); PDk 1984, št. 74 (M. Suša); Prim. novice 1984, št. 25 (M. Suša); Mladina 1987, št. 16; Nova revija 1987, 1030–7 (M. Strojan, s slikami). – Upodobitve: V. Pirnat (olja 1978/9 in 1979; prim.: Umetniki in spremljevalci, 1981); B. Pečar, Iz oči v oči, 1985 (karikature). – Slika: arhiv SBL. Inkret

Inkret, Andrej: Zupan, Vitomil (1914–1987). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi882272/#slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine