Zupan, Drago (1897–1966)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Zupan Drago, pevec, režiser in igralec, v Ljubljani r. 30. okt. 1897 mesar. mojstru Antonu in Mariji r. Možina ter u. 4. apr. 1966. Osn. šolo je končal 1912, med 1. vojno bil vojak, 1918–20 obiskoval strojni odd. TSŠ. Hkrati si je pridobival osn. pev. izobrazbo na konservatoriju GM 1918–20 (prof. M. Hubad), privatno še pri J. Betettu in v Zgbu pri A. Griffu. Pel je v zboru GM in Slov. kvartetu (1920–2). Na povabilo F. Rukavine je opravil avdicijo, bil jeseni 1920 angažiran v lj. Operi in ostal njen član do upokojitve 1954 s presledki: 1927–30 solist v zgb operi, 1945/6 režiser v SNG Mrb in 1946–9 igralec v lj. Drami.

Z. je pel prve in druge basovske, resne in komične vloge, predvsem bil uspešen kot buffo bas. Hvalili so njegov igralski talent, še posebej za komične vloge, v katerih nikoli ni zašel v pretiravanje, opozarjali na jasno dikcijo, kar je bila tedaj redka lastnost. V času gospodar. krize v 30-ih letih so se uveljavljale operete, v njih je Z. nastopal z velikim uspehom. Likom je dajal neprisiljen humor in naravno vedrino, ni igral s cenenimi sredstvi, ampak s prirojenim občutkom za človeka v človeku. Do začetka vojne 1941 je bil večer za večerom na odru, izjemno popularen, ljudski umetnik in rojen odrski komik, zlasti uspešen ob Š. Polič, L. Drenovcu in B. Pečku. Prerasel je splošno raven in okolje ter postal pojem na odru in v življenju. Njegov Ribničan Matevž Kotenina (R. Benatzky, Pri belem konjičku, izv. v lj. Operi 1932) »je bil enkratna odrska stvaritev, ki ji po samoniklosti in originalnosti zlepa ne moremo postaviti ob bok drugega ,slovenskega' komičnega lika v vsej dobi med obema vojnama« (S. Samec). Z ukinitvijo operete po 1945 je umetn. zamrlo nekaj pevcev, med njimi tudi Z. Nastopal je še v manjših vlogah in se kmalu razočaran umaknil. Pel je v več kot sto opernih in v ok. 50 operetnih vlogah, npr.: Kecal (B. Smetana, Prodana nevesta, 1920), Monterone (G. Verdi, Rigoletto, 1920), Collin (G. Puccini, La Bohème, 1921), Varlaam (M. P. Musorgski, Boris Godunov, 1921), Don Bartolo, Don Basilio (G. Rossini, Seviljski brivec, 1922, 1932), Štrukelj (A. Foerster, Gorenjski slavček, 1922), Knez Gremin (P. I. Čajkovski, Evgenij Onjegin, 1923), Don Pasquale (G. Donizetti, 1925), John Cunlight (P. Abraham, Viktorija in njen huzar, 1931), Porthos (R. Benatzky, Trije mušketirji, 1932), Kapitan Lesić (Janko Gregorc, Erika, 1932), Simon (E. Wolf-Ferrari, Štirje grobijani, 1934), Lambertuccio (F. Suppé, Boccaccio, 1935), Jaka Brencelj (K. Millöcker, Prešmentani grad, 1935), Poslanik (F. Lehar, Vesela vdova, 1936), Benoît, Alcindor (G. Puccini, La Bohème, 1936), Cerkovnik (G. Puccini, Tosca, 1938), Falstaff (O. C. Nicolai, Vesele žene windsorske, 1940), Nasone (K. Millöcker, Gasparone, 1942).

Uveljavil se je tudi kot režiser (20 oper in 25 operet), nastopil v 9 dramskih in 7 filmskih vlogah, mdr. Orel (Jara gospoda, 1953, rež. B. Stupica), Slikar (Vesna, 1953, rež. F. Čap). Na filmskem traku je ostal dramski lik Bartolinija iz Kreftovih Krajnskih komedijantov (v dok. filmu J. Galeta Slov. drama 1919–49, 1949). - Prim.: arhiv SGM; Repertoar; SGL; J 1927, št. 155; GLLjO 1953/4, št. 4 (C. Debevec, V. Ukmar, O. Šest; s seznamom vlog in režij); 1966/7, 13–6 (S. Samec; vse s slikami); Delo 1966, št. 93. – Slika: IS 1925, št. 41. Clemenz

Clemenz, Majda: Zupan, Drago (1897–1966). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi879359/#slovenski-biografski-leksikon (23. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine