Slovenski biografski leksikon

Zorzut Ludvik, pesnik in publicist, r. 24. avg. 1892 v Medani nadučitelju Antonu in Frančiški r. Zucchiati, u. 27. apr. 1977 v Kanalu ob Soči, pok. v Medani. V Gor. je obiskoval 1904–13 slov. vzporednico nem. gimn., nato štud. bogoslovje do jun. 1915, ko so ga Italijani z očetom (gl. S 1936, št. 74, s sliko) zajeli na desnem bregu Soče in poslali v notranjost Italije. Sept. 1916 se je vrnil in poskušal v Vidmu (Udine) nadaljevati študij bogoslovja, a bil poleti 1917 znova interniran v It. Po koncu vojne je ok. 1920 odšel v Mrb, kjer je delal najprej v upravni službi, 1925–41 pa na magistratu. Pred Nemci se je umaknil v Videm pri Krškem, Laško in končno Lj., od srede 1944 delal pri Slov. Rdečem križu v Gor. Od maja 1945 do sept. 1947 je bil referent za arhive in kult. dediščino pri okrožnem izvršnem NOO za Goriško, 1947–9 poverjenik za nar. kataster v okviru Muzeja nar. osvoboditve LRS. 1949 je moral iz Gor. (pripadla Italiji) in se naselil v Kanalu ob Soči. Bil je referent za muzeje in arhive pri oblastnem NOO Nova Gor., 1951 krajši čas v novogor. Štud. knjižnici, jan. 1952 postal upravnik novoustan. Gor. muzeja v Novi Gor., 1953 upok. – Odlikovanje: 1968 red zaslug za narod s srebrno zvezdo.

Z. je zapustil očitno sled na vrsti področij, čeprav ni bil na nobenem »poklicni« strokovnjak. V Mrbu je delal v Zgod. in Muzejskem društvu, Štud. knjižnici, podružnici SPD (nad 20 let odbornik), v pevskem zboru primor. emigrantov Jadran, v sosvetu Sedejeve družine, ki je skrbela za begunce z zasedene Primorske. Kot poverjenik za spomeniško varstvo je prehodil skoraj vso sev. Primorsko, nabral veliko muzealij, še več pa jih popisal. Svoje zapiske je sproti ali kasneje porabil v štev. literarnih, etnogr., spomeniškovarstvenih idr. objavah (več kot 500 enot). V Novi Gor. je sodel. pri ustan. ali obujanju Zgod. društva, Štud. knjižnice (1949), arhiva, muzeja in spomeniškovar. službe. Pri Klubu starih gor. študentov je pobudil postavljanje spominskih plošč pomembnim Primorcem, sest. zanje besedila in recitiral prigodnice ob odkritjih (gl. T. Pavšič, Kult. delo Kluba starih gor. študentov, 1973).

V zgodnji mladosti je Z-a pritegovala glasba (do pozne starosti orglal) in deloma ljud. igra, zbiral medansko mladino, jo učil petja in igre, sest. dram. prizore (gl. Jubil. KCD 1936, 39). Na gimn. je pobudil rkp list Naše vaje, sodel. s poezijo in prozo. Dopisoval je v Gorico in Primor. list, po 1918 v Družino, Gor. stražo, KGMD, M, Naš čolnič in Novi list, po preselitvi v Mrb v Jsl bisere, Kol Nabavljalne zadruge, MV, Naš dom, Pohorsko politiko (1931, 1937–9 jo tudi ur.), Tabor. 1945 je začel obj. v KMD, opisoval Goriška Brda, nato še Beneško Sjo, Rezijo in Kanalsko dolino. Z domoznanskimi čl. je bil predvsem v službi narodn. prebujanja najzah. slov. pokrajin, reševal liter. in kult. dediščino (gl. npr. Trinkov zbornik 1946, Trinkov kol 1959). Pisal je še v Glasnik Slov. etn. društva, Novo M, Planine ob meji, PV idr. Za KLSje je obdelal kraje v Brdih ter nekatere na Krasu in v Vipav. dolini. Napisal je brošuro Kanal ob Soči (1963), po zapiskih brata Cirila pa zgod. fojanske zadruge Svobodni kmetje (1974; oc.: B. Marušič, PDk 1974, št. 141). V rkp je ostal fragment topografije Goriške (hrani Gor. muzej na gradu Kromberk).

Kljub tolikšnemu razdajanju pa ostaja jedro Z-ovega ustvarjanja pesnjenje. Izšel je iz domačijske pesmi in v njej tudi ostal. Njegova pesem, ki jo je po 1926 obj. v glavnem tam kot članke, je obstala na meji med umetnim in narečnim pesnjenjem, razen v redkih primerih se ni dvignila nad raven spretnega verzifikatorja. Značilno je, da je ustvaril ogromno govorjene (ex abrupto) poezije, ustrezne njeg. vandrovskemu načinu življenja, in da sam ni nikoli izdal pesniške zbirke. Za 80-letnico mu je M. Brecelj pripravil izbor z nasl. Ptička briegarca (1974, s sliko, uvodom, bibl in narečnim slovarčkom; oc. mdr. 1974: T. Pavšič, Nova M 155–7; B. Marušič, PDk št. 115; L. Legiša, Prostor in čas 665–7; F. Vogelnik, PV 1976, 85–6). Nekaj pesmi je prev. iz furlanščine (Srečanja 1971; Veliki tolminski punt l. 1713, 1973). Veliko Z-ovih pesmi so uglasbili, vsaj deset R. Simoniti (obj. v Naših zborih 1976, 1977), najv. uspeh je doživela popevka Briška pesem (oz. Brda, Brda …) na glasbo Mirka Rebolja (1962), ki so jo dolgo oddajali po radiu, ter Čriešnje, čriešnje … na glasbo Avg. Ipavca (1973). – Psevd.: Ludovik Briški, Fervidus, Goričan, l. z., L. Z., P., Poh., Pohoricus, Davorin Silni, Slavoljub, Vladimir Veliki, Vladimir.

Prim.: Bibl JLZ 7; F. Mišič, V žaru in čaru šumovitega Pohorja, 1934, 118; T. Orel, PV 1968, 276–8 (s sliko); Družina 1972, št. 18; M. Brecelj, KGMD 1973, 103–5 (s sliko); KMD 1973, 130–1 (s sliko); T. Orel, PV 1973, 633–4; B. Hartman, Jadran. kol 1977, 150; ob smrti 1977: T. Pavšič, Delo št. 100; J. Kragelj, Družina št. 22 (s sliko); S. Brajša, Katol. glas št. 18; M. W(altritsch), PDk št. 95; –L. Bezlaj-Krevel, Arhivi 1978, 86–7; B. Marušič, Goriški letnik 1980, 281–2 (s sliko); M. Komac, Gor. letnik 1988/9, 115; T. Kermauner, Poezija slov. zahoda, I, 1990, 94–101. – Upodobitvi: R. Debenjak, portret (1972, risba); Z. Kalin, 1980, bron (plastika na grobu). Brj.

Brecelj, Marijan: Zorzut, Ludvik (1892–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi878234/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine