Zorman, Ivan (1889–1969)

Zorman Ivan, kulturni delavec, v Ljubljani r. 29. jul. 1889 posestniku in trgovcu Janezu in Mariji r. Dolinar ter u. 14. sept. 1969. Klas. gimn. je obiskoval 1899–908 v Lj., v Parizu štud. slikarstvo (Académie des beaux arts, Académie Julienne), potoval po Belgiji in Nizozemski. Od 1909 je v Pragi štud. arh. na Tehniški visoki šoli. Po očetovi smrti 1914 se je vrnil domov in prevzel skrb nad družinskim imetjem. Bil je med ustan. NarG, od 1918 njen upravnik in do upok. 1950 ravnatelj. Vodil je preureditev Nar. doma za potrebe NarG in preselitev (1925), skrbel za stalno dopolnjevanje zbirke, za razstave in predavanja, izlete s strok. vodstvom.

V Pragi se je priključil nar. radik. gibanju slov. mladine, deloval v vodstvu akad. društva Adrija in ferij. društva Prosveta (1911–3 preds.). Ur. je zadnje 4 letnike nar. radik. mesečnika Omladina (1910–4), ga odprl znanstv. in prosvetnim temam, v zadnjem letu uvedel umet. priloge. Tako kot Omladino je gmotno omogočil tudi nadalj. revije Svobodna misel (1912), Znanstv. knjižnice Omladine (1911 in 1914 izšla še dva zvezka) in letnih dij. almanahov (koledarčkov). Pod firmo Omladine je med 1. vojno in takoj po njej zal. mdr. Župančičeve zbirke Sto ugank (1915, 1919), Ciciban in še kaj (1915) in Mlada pota (1920, 1921), Flaubertovo Gospo Bovaryjevo (1915), Gradnikove Padajoče zvezde (1916), pesmi F. Albrehta Mysteria dolorosa (1918), zbornik Spominu I. Cankarja (1919), Levstikove Zapiske Tine Gramontove (1919). Pridobil si je več prevodov I. Mulačka iz angl. (rkp ohranjeni v zapuščini). Pozneje je ur. Vestnik NarG (1929) in bil odg. ur. Umetnosti (1936/7).

Pisal je predvsem o lik. umetnosti. Ocenil je vrsto razstav za Omladino, Vedo (1911–2) in LZ (1915–9), razpravljal o F. Bernekerju (Odmevi slovan. sveta 1931/3), predstavil NarG (SN 1929, št. 175; Kron 1934; S 1937, št. 109), za Maleševo knj. lesorezov in linorezov Sence (1936) je prispeval predgovor. Izdelal je več likovnih oprem za knjige, ki jih je založil, za Omladino, LZ 1919. – Tesno je bil povezan s sodobno slov. umetnostjo in sploh kult. krogi v Lj. Široka razgledanost mu je omogočala, da je bil večkrat mentor umetnikom, gmotna trdnost pa tudi mecenstvo (npr. I. Cankarju). – Psevd.: I. H. Z., I. Z., Z. - Prim.: zapuščina v NUK, rkp. odd.; Bibl JLZ; A. Cevc, Delo 1969, št. 205 (s sliko); S. Mikuž, Delo 1969, št. 255; A. Reisman, PDk 1969, št. 251; I. Cankar, ZbD 30, 1976, 231–4. – Slika: IS 1925, št. 29 (karikatura); 1929, 37; Kron 1934, 22.

Brat Vinko (v Lj. r. 14. jul. 1891 in u. 10. jul. 1979) je po lj. klas. gimn. (1902–10) v Pragi štud. 8 semestrov na Tehn. visoki šoli (1910–5) in opravil letne tečaje za konzularno in diplomatsko službo na Karlovi univerzi (1919/20, drž. izpit 1921). V Lj. je zasnoval Manjšinski institut in ga vodil od ustan. 1925 do razpada Jsle 1941; najprej sta ga financ. Jsl matica in CMD, od 1930 banska uprava. Zbrano gradivo o nar. vprašanju, knjižnico in zemljevide je med okupacijo shranil v NUK, kjer je dobil delo tudi sam; po osvob. je vse prešlo v Inšt. za narodnostna vprašanja. Po vojni je bil Z. v službi na Min. za prosveto LRS, nov. 1945 dodeljen v NUK (bibliotekar, vodja velike čitalnice), 1956 upok. Kot praški študent je bil aktiven v nar. radik. gibanju, delal v Klubu slov. tehnikov in Adriji (vodil nar.-obrambni odsek), v upravi lista Omladina in drugega tiska, ki ga je pred 1. vojno izdajal brat Ivan. - Prim.: osebni dokumenti v NUK (s sliko). Munda